Jedro

Skupno premoženje zakonca pridobita (če so izpolnjeni navedeni pogoji) že po samem zakonu, zato je nepomembna okoliščina, da tožnica ni hotela prevzeti poroštvene obveznosti za kredit po kreditni pogodbi, saj je tudi ta kredit po samem zakonu skupen in predstavlja pasivo skupnega premoženja pravdnih strank.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: „Tožencu A. A., se prepoveduje odtujitev ali obremenitev nepremičnine, in sicer stanovanja št. 2 na naslovu C., ki predstavlja solastninski delež 3910/10000 parc. št. 2335/2, k. o. X, ID 000, z zaznambo te prepovedi v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča na Jesenicah.

Ta začasna odredba velja še 60 dni po pravnomočno končanem pravdnem postopku.“

II. Odločitev o stroških postopka zavarovanja se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Prvo sodišče je zavrnilo tožničin predlog za izdajo začasne odredbe.

2. Zoper sklep se pritožuje tožnica, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi ter vrne zadevo prvemu sodišču v novo odločanje. Navaja, da se ne strinja s stališčem prvega sodišča, da je življenjska skupnost pravdnih strank prenehala že pred razvezo njune zakonske zveze. Na naroku 9.2.2009 sta se pravdni stranki odločili, da bosta ponovno zaživeli skupaj kot mož in žena in zato do razveze zakonske zveze ni prišlo. Tožnica se je preselila nazaj k tožencu. Res je povedala, da do toženca ni več čutila tako kot prej in da nista imela spolnih odnosov, vendar pa to še ne pomeni, da nista živela skupaj kot mož in žena. Med zaslišanjem se je nerodno izrazila, da sta bila le kot brat in sestra. Čustvena vez med njima se je res ohladila, vendar pa to še ne pomeni, da ni bilo elementov zakonske zveze. Živela sta v istem stanovanju, imela sta skupno gospodinjstvo, skupaj sta prenavljala stanovanje. V stanovanje sta vlagala oba, vse sta delala skupaj. Toženec je plačal kredit, tožnica pa je plačala položnice. Tožnica je povedala, da sta kredit vračala skupaj. Toženec je tožnico tudi vprašal za mnenje o nakupu stanovanja št. 3, česar zagotovo ne bi storil, če ne bi bila ekonomsko povezana. Toženec je tožnico vprašal, če bi šla za poroka pri kreditu. Toženčevo ravnanje kaže, da je tudi on štel, da sta mož in žena. Če tožnica ne bi imela v zavesti, da sta s tožencem mož in žena, ne bi plačevala obrokov kredita in ne bi vlagala v stanovanje. Zgolj pomanjkanje čustvene navezanosti med pravdnima strankama samo po sebi še ne zadostuje za neobstoj elementov zakonske zveze. Čustvena navezanost partnerjev se z leti v zakonski zvezi spreminja. Lahko sčasoma preneha oziroma je sploh ni, vendar pa zaradi drugih interesov partnerjev zakonska zveza traja še naprej. Zato je tudi med pravdnima strankama obstajala življenjska skupnost po 9.2.2009. Znesek 10.500,00 EUR, izplačan F., zato predstavlja skupno premoženje pravdnih strank. Ne drži, da bi se tožnica lahko poplačala iz toženčevih dohodkov v Sloveniji. Toženec prejema le denarno nadomestilo za brezposelnost, ki pa ni tako visoko, da bi se lahko iz njega poplačala. Edina možnost, da tožnica pride do denarja, je poplačilo iz morebiti prodanega stanovanja. Toženec je sam povedal, da nima dovolj denarnih sredstev za življenje v Sloveniji in se je zato že preselil v Bosno in Hercegovino. Nevarnost kot predpostavka začasne odredbe se izkazuje v vsakem ravnanju toženca, ki ima lahko za posledico onemogočanje ali otežkočanje izvršbe, ne glede na to, ali je toženčev cilj prav to. Tožnica je izkazala, da toženec prodaja stanovanje št. 2, to pa ogroža poplačilo njene terjatve. Tožnica je tudi večkrat pozvala toženca, da ji izplača delež, vendar s strani toženca ni bilo nobenega odziva.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Iz dejanskih ugotovitev prvega sodišča izhaja naslednje: - da sta pravdni stranki sklenili zakonsko zvezo aprila 2000, - da sta živeli skupaj do tožničine odselitve od toženca v letu 2008, - da sta na naroku 9.2.2009 v prvi razvezni pravdi (po toženčevi tožbi) soglašali, da bosta premislili, če bi lahko ponovno zaživeli skupaj kot zakonca, in sta zato sporazumno predlagali mirovanje postopka, - da sta pravdni stranki po tem naroku spet živeli skupaj do oktobra 2011, ko se je tožnica znova odselila od toženca (priloga A2), - da je bila njuna zakonska zveza razvezana s sodbo sodišča prve stopnje IV P 583/2011 z dne 28.11.2011, - da je toženec v decembru 2009 vzel kredit, iz katerega je (med drugim) izplačal bivšo ženo F. iz naslova njenega deleža na njunem skupnem premoženju, - da je toženec kupil stanovanje št. 3 na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 10.11.2009 in ga prodal M. 21.12.2010, - da sta pravdni stranki vlagali v obnovo stanovanja št. 2 od leta 2005 dalje, - da toženec še vedno prodaja stanovanje št. 2. 6. Glede na ugotovljene okoliščine je prvo sodišče materialnopravno zmotno ocenilo, da po tožničini vrnitvi k tožencu ni več obstajala takšna življenjska skupnost pravdnih strank kot zakoncev v smislu določb ZZZDR (od februarja 2009 do oktobra 2011), v kateri bi lahko nastajalo njuno skupno premoženje po določbah tega zakona. Čeprav med pravdnima strankama ni bilo več čustvene in intimne povezanosti ter medsebojnega zaupanja, to še ne pomeni, da elementi zakonske zveze pravdnih strank od leta 2009 niso več obstajali oziroma da je njuna zakonska zveza obstajala le še formalno. Bistveno je, da sta pravdni stranki tudi v tem času (po februarju 2009) živeli skupaj kot zakonca. Očitno sta oba želela znova živeti skupaj. Prvi razvezni postopek po toženčevi tožbi se ni končal z razvezo (ali je toženec po februarju 2009 umaknil tožbo, ali pa se je ta štela za umaknjeno, ker nobena stranka ni predlagala nadaljevanja razveznega postopka v zakonskem roku, potem ko je prišlo do mirovanja postopka). Ni dvoma, da so bili njuni odnosi precej ohlajeni, vendar sta kljub temu živela skupaj kot zakonca. Čeprav že precej načeta je v določeni meri njuna življenjska in ekonomska skupnost še vedno obstajala vse do tožničine (ponovne) odselitve v oktobru 2011. Tudi toženec priznava, da sta s tožnico živela skupaj, da je tožnica včasih kaj plačala (plačevanje posojila, očitno po kreditni pogodbi v prilogi B 4, in položnic, očitno za kritje raznih življenjskih stroškov njunega skupnega gospodinjstva) in da je tožnica sodelovala pri obnovi stanovanja. Tožnica je med drugim pojasnila, da sta oba vlagala v stanovanje, da sta delala skupaj, da sta plačevala kredit in položnice, dokler se nista razšla in da sta skupaj kupila pohištvo za stanovanje.

7. Za obstoj življenjske in ekonomske skupnosti zakoncev, ki ima pravne posledice tudi za premoženjska razmerja med zakonci, je bistveno, da zakonca živita skupaj in da vsak vsaj delno prispeva s svojim delom oziroma zaslužkom za kritje stroškov skupnega gospodinjstva in stroškov v zvezi s skupnim premoženjem. Takšna skupnost zakoncev vodi do zakonsko urejenih posledic tudi na premoženjskem področju že po samem zakonu. Za nastanek skupnega premoženja zadošča že obstoj zakonske zveze (življenjska in ekonomska skupnost zakoncev) in pridobitev premoženja z delom zakoncev v času zakonske zveze. Glede na povedano je zakonska zveza pravdnih strank imela takšne posledice na premoženjskem področju tudi v obdobju, ko sta ponovno živeli skupaj (februar 2009 – oktober 2011). Skupno premoženje zakonca pridobita (če so izpolnjeni navedeni pogoji) že po samem zakonu, zato je nepomembna okoliščina, da tožnica ni hotela prevzeti poroštvene obveznosti za kredit po kreditni pogodbi (priloga B 4), saj je tudi ta kredit po samem zakonu skupen in predstavlja pasivo skupnega premoženja pravdnih strank.

8. Navedeno pomeni, da je tožnica za verjetno izkazala obstoj svoje terjatve kot prvi pogoj za izdajo začasne odredbe po prvem odstavku 270. člena ZIZ (v zvezi s skupnim premoženjem pravdnih strank iz naslova izplačila deleža toženčeve prve žene na stanovanju št. 2, iz naslova vlaganj pravdnih strank v obnovo stanovanja št. 2 in iz naslova pridobitve stanovanja št. 3 oziroma kupnine zanj). Tožnica je izkazala tudi obstoj pogoja iz drugega odstavka 270. člena ZIZ. Prvo sodišče je ugotovilo, da toženec prodaja stanovanje št. 2. Ker drugega premoženja v Sloveniji nima (trenutno prejema, kot izhaja iz priloge B 9, le nizko nadomestilo kot brezposelna oseba, pogoje za pridobitev pokojnine pa bo izpolnil šele marca 2016) je izkazana tudi nevarnost, da bi bila v primeru odtujitve stanovanja št. 2 uveljavitev tožničine terjatve onemogočena ali precej otežena, saj je tožnica izkazala za verjeten obstoj vtoževane terjatve po višini. S predlagano začasno odredbo načelo sorazmernosti zato ni prizadeto (3. člen ZIZ).

9. Ker je tožnica izkazala obstoj pogojev za začasno odredbo je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi in sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ugodilo predlogu za izdajo začasne odredbe (358. člen ZPP). Odločitev o stroških postopka zavarovanja (vključno s stroški pritožbenega postopka) je bila pridržana za končno odločbo (četrti odstavek 163. člena ZPP).