Jedro

Pogojni odpust s prestajanja kazni zapora je mogoče ob izpolnjevanju drugih predpisanih pogojev odobriti le osebi, ki je na prestajanju kazni, ne pa osebi, ki ima zaradi zdravstvenih razlogov prekinjeno prestajanje kazni. Čas, ko traja prekinitev prestajanja kazni iz zdravstvenih razlogov, se ne všteva v čas prestajanja kazni.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1589/2000-8 z dne 17.10.2002.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 16.8.2000, s katero je tožena stranka kot neutemeljeno zavrnila prošnjo tožnika za pogojni odpust. Tožena stranka je ugotovila, da je tožnik obsojen na sedem let zapora s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 6.11.1995, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 29.5.1996, da je kazen nastopil 9.12.1996 v Zavodu za prestajanje kazni zapora D. pri M. in da je od 24.6.1998 dalje na prekinitvi kazni zaradi zdravstvenih razlogov. Na podlagi ugotovitve, da obsojenec od 24.6.1998 dalje ni na prestajanju kazni, tožena stranka svojo odločitev utemeljuje z določbo 109. člena Kazenskega zakonika (KZ, Uradni list RS, št. 63/94), po kateri sme biti obsojenec, ki je prestal polovico ali izjemoma tretjino kazni zapora, pogojno odpuščen le s prestajanja kazni. Prvostopno sodišče je ugotovilo, da med strankama pravnorelevantna dejstva niso sporna in da je dejansko stanje, ki ga je ugotovila tožena stranka, med strankami nesporno. Ker pa 109. člen KZ opredeljuje pogojni odpust kot odpust s prestajanja kazni, torej le v času prestajanja zaporne kazni, in izključuje uporabo navedenega inštituta v času, ko obsojenec kazni zapora ne prestaja, je po presoji prvostopnega sodišča tožena stranka prošnjo tožeče stranke utemeljeno zavrnila, ne da bi se spuščala v presojo izpolnjevanja drugih pogojev, ki jih za pogojni odpust predpisuje 109. člen KZ. Ker obsojenec v času, ko je zaprosil za pogojni odpust, ni bil na prestajanju kazni, ker mu je bilo prestajanje kazni prekinjeno, prekinitev prestajanja pa se po izrecni določbi 82. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Uradni list RS, št. 22/2000) v prestajanje kazni ne všteva, je po mnenju prvostopnega sodišča pravilna odločitev tožene stranke.

Tožnik predlaga prednostno obravnavanje zadeve, pritožbo pa vlaga zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Doslej je skupno prestal 41 mesecev in 9 dni zapora in je izpolnil formalni pogoj, določen v 109. členu KZ, glede na to, da je bil obsojen na 6 let in 6 mesecev zapora. V tožbi in prošnji za pogojni odpust je tožnik navedel tudi vse elemente, ki kažejo na dejstva, da je pogojni odpust utemeljen, in da je verjetno, da tožnik kaznivih dejanj ne bo ponavljal. Poleg tega je navedel tudi razloge za svoje zdravstveno stanje. Sodišče prve stopnje je določbo 109. člena KZ uporabilo nepravilno. Tožena stranka in sodišče prve stopnje se sklicujeta na besedno razlago omenjene določbe KZ, ki pa v obravnavanem primeru ni upravičena.

Pogoja za izrek pogojnega odpusta sta: določena doba prestane kazni in utemeljeno pričakovanje, da obsojenec kaznivih dejanj ne bo več ponavljal, drugih pogojev KZ ne določa. Napačno je torej razumevanje te določbe s strani tožene stranke in sodišča prve stopnje, ki kot pogoj za izrek pogojnega odpusta navajata tudi okoliščino, da je obsojenec na prestajanju kazni. Takšna razlaga je tudi v nasprotju z voljo zakonodajalca, ki prav gotovo ni imel namena onemogočiti obsojencu, ki mu je izvrševanje kazenske sankcije prekinjeno iz zdravstvenih razlogov, da uveljavlja svojo pravico do pogojnega odpusta. Podana je tudi kršitev načela enakosti pred zakonom, ki ga ureja 14. člen Ustave Republike Slovenije, in kršitev ustavnega načela pravne države (2. člen Ustave RS). Obsojenec, ki mu je iz zdravstvenih razlogov začasno prekinjeno izvrševanje kazni zapora, ne more biti glede na izpolnjene formalne pogoje in glede na svoje obnašanje med prestajanjem zaporne kazni v slabšem položaju tistih obsojencev, ki vložijo prošnjo za pogojni odpust med prestajanjem kazni zapora. V 106. členu KZ določa, da se smejo storilcu kaznivega dejanja vzeti in omejiti njegove pravice, zajamčene z ustavo in zakoni, le v tolikšni meri, kolikor je nujno, da se izvrši posamezna sankcija. Državni organi pri odločanju ne smejo dati določbam zakona takšne vsebine in pomena, ki bi bila v nasprotju z ustavno zagotovljenimi človekovimi pravicami in svoboščinami. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da ugodi zahtevku tožeče stranke, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Hkrati pa predlaga, da sodišče prekine postopek in začne postopek za oceno ustavnosti pred ustavnim sodiščem RS. Utemeljuje, da je podlaga za oceno pred Ustavnim sodiščem podana v 156. členu Ustave RS, po katerem sodišče, če meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, prekine postopek in začne postopek pred ustavnim sodiščem. V tem primeru je razlog za presojo pred ustavnim sodiščem neskladje med 109. členom KZ in 14. členom Ustave RS. Po njegovem mnenju so podani pogoji za vložitev zahteve za začetek postopka za oceno ustavnosti zakona, ki jih določa Zakon o ustavnem sodišču v 5. alinei 1. odstavka 23. člena in 156. člen Ustave RS.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo posebej poudarja, da je v 109. členu KZ izrecno določeno, da je lahko obsojenec pod posebnimi pogoji odpuščen s prestajanja kazni. Da mora biti obsojenec v času odločanja o pogojnem odpustu na prestajanju kazni zapora, ni pomembno samo zaradi navedene določbe, pač pa je pomembno tudi zaradi določitve datuma izteka kazni. Ker se čas prekinitve ne všteva v prestajanje kazni, tak izračun ob prekinitvi, dokler traja zdravljenje, ni mogoč.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se pridružuje stališču prvostopnega sodišča in tožene stranke, da je mogoče odobriti pogojni odpust le obsojencu, ki je na prestajanju kazni, ne pa tudi obsojencu, ki mu je prestajanje kazni prekinjeno zaradi zdravstvenih razlogov. Določba 1. odstavka 109. člena KZ se namreč glasi: "Obsojenec, ki je prestal polovico kazni zapora, sme biti odpuščen s prestajanja kazni s pogojem, da do preteka časa, za katerega je izrečena kazen, ne stori novega kaznivega dejanja".

Iz te določbe, ne samo po besedni, temveč tudi po teleološki in logični razlagi izhaja, da je pogoj za vložitev zahteve za pogojni odpust to, da je obsojenec na prestajanju kazni. V obravnavanem primeru pa je nesporno ugotovljeno, da tožnik ni na prestajanju kazni, temveč je od 24.6.1998 na prekinitvi kazni zaradi zdravstvenih razlogov. Prekinitev kazni se ne všteva v čas, prebit na prestajanju kazni, torej se prekinitev kazni ne šteje za prestajanje kazni.

Glede na navedeno in ker sodišče ni našlo razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo na podlagi 73. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Če pa tožnik meni, da je določba 109. člena KZ v nasprotju z Ustavo RS, pa lahko sam da pobudo za njeno presojo pred Ustavnim sodiščem RS (1. odstavek 162. člena Ustave RS in 24. člen Zakona o ustavnem sodišču).