Jedro

Dejstvo, da je Ustavno sodišče razveljavilo določbe ZEKom-1, še ne pomeni, da so bili tudi vsi konkretni ukrepi, odrejeni na podlagi razveljavljenega predpisa v neskladju s človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščinami, še posebej ob že navedenih okoliščinah, da Ustavno sodišče v določila 149.b člena ZKP in prvega odstavka 154. člena ZKP ni poseglo ter je uničenje hranjenih podatkov naložilo le operaterjem, ne pa tudi organom in sodiščem, ki z njimi prav tako razpolagajo.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je Okrožno sodišče v Celju na podlagi drugega odstavka 83. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zavrnilo predlog zagovornice za izločitev nedovoljenih dokazov, podanega dne 3. 4. 2015. 2. Zoper ta sklep se je pritožila zagovornica zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijani sklep spremeni in ugodi predlogu za izločitev listin in dokazov, podredno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po proučitvi razlogov izpodbijanega sklepa, v okviru pritožbenih navedb sodišče druge stopnje ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Zagovornica v vloženi pritožbi stoji na stališču, da so dokazi, ki so bili pridobljeni na podlagi razveljavljenih določb Zakona o elektronskih komunikacijah (ZEKom-1), pridobljeni s kršitvijo 38. člena Ustave RS. Pri tem se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča U-I-65/13 z dne 3. 7. 2014 in na sodbo sodišča Evropske unije v zadevi C-293/12 in C-594/12 z dne 8. 4. 2014. Pritožbeno sodišče je svoje stališče glede podatkov, pridobljenih od mobilnih operaterjev po odredbi sodišča, izdani na podlagi 149.b člena ZKP, pri čemer gre za podatke, ki so jih operaterji zbirali na podlagi z odločbo Ustavnega sodišča U-I-65/13 z dne 3. 7. 2014 razveljavljenih določb ZEKom-1 (od 162 do 169. člena), zavzelo že v večih svojih odločbah, med drugim tudi v zadevi III Kp 4398/2016. To stališče pa je že večkrat preizkusilo tudi Vrhovno sodišče kot npr. v odločbah XI Ips 9562/2015 z dne 23. 7. 2015, I Ips 30062/2010 z dne 23. 7. 2015 in I Ips 32448/2011 z dne 15. 10. 2015. Iz tega razloga sodišče druge stopnje pritrjuje oceni prvostopnega sodišča, da ni podlage za izločitev listin in dokazov, ki jih je v svoji vlogi z dne 3. 4. 2015 predlagala zagovornica. V izogib ponavljanju vsebine stališč zavzetih v predhodno navedenih odločbah, pritožbeno sodišče na tem mestu zgolj pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje, da odločba opr. št. U-I-65/13 z dne 3. 7. 2014, s katero je Ustavno sodišče RS razveljavilo določbe od 162. do 169. člena ZEKom na zakonitost podatkov, ki so bili, na podlagi prvega odstavka 149.b člena ZKP pridobljeni pred 18. 7. 2014 (ko je bila citirana odločba objavljena), ne vpliva. Ustavno sodišče kljub določeni vsebinski povezanosti med razveljavljenimi določbami ZEKom-1 (ki so določale obvezno hrambo prometnih podatkov) in določbo 149.b člena ZKP (ki ureja prikrito pridobivanje prometnih podatkov in pridobivanje osebnih podatkov o naročniku), v določbo 149.b člena ZKP ni posegalo. Nadalje je prvostopenjsko sodišče tudi pravilno izpostavilo, da je Ustavno sodišče z namenom preprečitve nadaljnjih nesorazmernih posegov v pravico do varstva osebnih podatkov po 38. členu Ustave RS, takojšnje uničenje hranjenih podatkov odredilo le operaterjem, ni pa poseglo oziroma odredilo izbrisa tistih prometnih podatkov, ki so jih organi pregona oziroma sodišča na podlagi prvega odstavka 149.b člena ZKP pridobili že pred 18. 7. 2014. Ustavno sodišče pa tudi ni razveljavilo določb prvega odstavka 154. člena ZKP, ki določa, da sodišče podatke, ki so bili pridobljeni po prvem odstavku 149.b člena ZKP, hrani dokler se hrani kazenski spis oziroma do njihovega uničenja.

5. Upoštevajoč vse navedeno ni mogoče slediti zatrjevanju v pritožbi, da je že sam obstoj baze podatkov, ki je bila predmet ocene Ustavnega sodišča, predstavljal kršitev človekovih pravic in svoboščin. Dejstvo, da je Ustavno sodišče razveljavilo navedene določbe ZEKom-1, še ne pomeni, da so bili tudi vsi konkretni ukrepi, odrejeni na podlagi razveljavljenega predpisa v neskladju s človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščinami, še posebej ob že navedenih okoliščinah, da Ustavno sodišče v določila 149.b člena ZKP in prvega odstavka 154. člena ZKP ni poseglo ter je uničenje hranjenih podatkov naložilo le operaterjem, ne pa tudi organom in sodiščem, ki z njimi prav tako razpolagajo.

6. Prav tako pa ni mogoče slediti nadaljnjim pritožbenim očitkom, da je izpodbijani sklep nerazumljiv, ker ne pojasnjuje ali so bili v konkretni kazenski zadevi prometni podatki pridobljeni iz tako imenovanih retencijskih baz ali iz komercialnih baz. Iz vsebine izpodbijanega sklepa, ko je sodišče opravilo tudi test sorazmernosti, povsem jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje štelo, da podatki, izločitev katerih predlaga zagovornica izvirajo iz tako imenovanih retencijskih baz.

7. Na podlagi navedenega sodišče druge stopnje zaključuje, da so pritožbena zatrjevanja o bistvenih kršitvah določb kazenskega postopka, kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kršitev določb ZEKom in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po preiskovalni sodnici prvostopenjskega sodišča niso bile storjene. Ker sodišče druge stopnje pri obravnavanju pritožbe ni zasledilo niti kršitev, ki jih je dolžno ugotavljati po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

8. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka, bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.