Jedro

Sodišči sta ugotovili, da tožena stranka že od začetka ni ustrezno sodelovala, saj ni specificirala funkcij, ki naj bi jih obvladoval sistem; ni pravočasno nabavljala zahtevanega materiala in ga je potem, ko je bil montiran, odstranjevala ter poškodovala; poleg tega pa je tožniku oteževala in celo onemogočala dostop do stroja, na katerem naj bi delovala naročena tehnična izboljšava. Zato sta sodišči povsem pravilno ugotovili, da tožena stranka ni izpolnila svojih obveznosti, ki so bile določene v pogodbi v skladu z določilom 607. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ, št. 29/78 do 57/89) in da zato tožnik ne odgovarja za zamudo pri izvršitvi dela (tretji odstavek 607. člena ZOR).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v zadevi razsodilo drugič. Po dopolnjenem dokaznem postopku je toženo stranko ponovno obsodilo na plačilo pogodbeno določenega plačila tožnikove storitve s tem, da so zneski nekoliko drugačni. Sodišče je namreč pod 1. deloma vzdržalo v veljavi plačilni nalog Temeljnega sodišča v ..., enote v ..., opr. št. I Pl 1515/90 z dne 23.11.1990, tako da mora tožena stranka plačati tožniku 361.693,50 tolarjev glavnice in 3.616,90 tolarjev pravdnih stroškov. Pod 2. izreka sodbe je plačilni nalog zaradi spremenjenega tožbenega zahtevka razveljavilo (torej glede obresti). Pod 3. je toženo stranko obsodilo, da mora poleg zneska iz plačilnega naloga, plačati tožniku še 5,795.782,50 tolarjev z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16.1.1997 dalje, presežni del tožbenega zahtevka pa je pod 4. zavrnilo. Pod 5. izreka je odločilo še o stroških pravdnega postopka pred prvostopenjskim sodiščem in toženi stranki naložilo povrnitev 539.678 tolarjev z obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.

Proti sodbi višjega sodišča je tožena stranka pravočasno vložila revizijo. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92) in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka ali razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve ali druge stopnje v novo odločanje.

Sodišču druge stopnje očita bistveno kršitev postopka zaradi tega, ker je oprlo odločitev na izvedeniško mnenje, ki vsebuje teoretičen pristop, kar pa ne zadošča za oceno tožnikovega dela v neposredni proizvodnji. Stranki sta se namreč dogovorili, da bo z delovanjem mikroračunalniškega sistema v praksi normalno tekla proizvodnja. Po mnenju tožene stranke bi moral tožnik izdelati celoten sistem, ki ga ni mogoče deliti na električni in termo-kemijski del, zato opozarja zlasti na navedbo izvedencev, da so se pojavili problemi "pri sklopu, ki je vseboval sonde za merjenje pritiska in temperature komponent". Revidentka očita, da sta si izvedeniško mnenje in sodba sama s sabo v nasprotju, ker ne upoštevata, da je bila pogodba sklenjena zato, da bo aplikacija delovala v praksi. Meni, da tožnik ni obvladal kemijskega in termičnega dela aplikacije ter svojega dela ni zasnoval tako, da bi omogočal spremembe parametrov, ne glede na materiale in kemijske komponente. Zase trdi, da je povsem izpolnila sodelovalno dolžnost. Zmotno uporabo materialnega prava vidi v tem, da sodišči nista pravilno ocenili, da je bil datum 17.9.1990 določen kot zadnji datum prevzema in da se je tožnik temu izognil zato, ker je vedel, da mikroračunalniška naprava ne bo delovala. Do prevzema tožena stranka, ki je v celoti izpolnila svojo sodelovalno dolžnost, ni bila dolžna plačati opravljenega dela.

Revizija je bila po določilu 390. člena ZPP vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je po določilu tretjega odstavka 385. člena ZPP vezano poleg strank tudi vrhovno sodišče, izhaja: - da je bila med pravdnima strankama dne 30.3.1988 oz. 2.6.1988 sklenjena pogodba, s katero se je tožnik kot avtor zavezal izročiti naročnici tehnično izboljšavo (razvoj in izdelava mikroračunalniške naprave za nadzor proizvodnje obutve); tožena stranka kot naročnica pa se je zavezala plačati za to delo 46,590.000 takratnih dinarjev, po dogovorjeni dinamiki plačil. Dne 15.5.1989 oz. 29.5.1989 sta sklenili še aneks za dodatna dela: razvoj treh dodatnih elektronskih plošč; - da je tožena stranka z zamudo oz. šele s pomočjo tožnika izdelala podroben opis funkcij, ki naj bi jih obvladovala naprava, in da je z zakasnitvijo dobavljala opremo; - da je prišlo že pri sklepanju pogodbe do časovnega zamika in je bilo že tedaj jasno, da dela po pogodbi in aneksu ne bodo končana do 31.5.1989, marveč sta se pogodbeni stranki sproti dogovarjali in podaljševali rok izdelave; - da je tožnik izdelal sistem in da 90 % programske opreme še vedno deluje, preostalih 10 %, katerih delovanje izvedenca v času izdelave mnenja zaradi pomanjkanja tehnične opreme nista mogla preveriti, pa ni predstavljalo kakih posebnih problemov; - da je tožnik tudi predhodno preizkusil, da oprema deluje; - da ni prišlo do dogovora o datumu primopredaje in je datum 17.9.1990 določil direktor po koledarju, čeprav so vsi vedeli, da dotlej ne bo nabavljena nujno potrebna infrardeča sonda; - da izpolnitev pogodbe sedaj ni več mogoča, ker tožena stranka nima več stroja DESMA, na katerem naj bi deloval sistem.

Sodišče prve stopnje je v svoji sodbi skrbno navedlo vse izvedene dokaze ter razumljivo in logično pojasnilo, kako jih je ocenilo in zakaj šteje določena dejstva za dokazana. To je sprejelo tudi sodišče druge stopnje, ki je toženi stranki dodatno pojasnilo vrednost mnenja izvedencev - strokovnjakov s Fakultete za računalništvo in informatiko, Univerze v Ljubljani. Tudi revizijsko sodišče ugotavlja, da izvedeniško mnenje ne vsebuje le teoretičnega pristopa, temveč na podlagi dejanskih ugotovitev navaja povsem praktične zaključke.

Izvedenca, ki sta preverila, če zasnova mikroračunalniškega sistema ustreza pogodbenim zahtevam, sta ugotovila, da ustreza in je za tisti čas napredna; da so izbrani pravilni senzorji za merjenje fizikalnih veličin in da bi sistem lahko opravljal vse funkcije, ki jih je zahtevala naročnica. Problemi pri sklopu, ki je vseboval sonde za merjenje pritiska in temperature komponent in so se pojavili v fazi testiranja, so se po mnenju izvedencev pojavili zlasti pri izdelovanju obutve G., ki v času sklepanja pogodbe ni bila predvidena in je trajala le malo časa.

Pa tudi te bi bilo mogoče odkloniti, če bi bil stroj primeren za izdelavo takih podplatov in zlasti: če bi tožena stranka ustrezno sodelovala. Sodišči sta namreč ugotovili, da tožena stranka že od začetka ni ustrezno sodelovala, saj ni specificirala funkcij, ki naj bi jih obvladoval sistem; ni pravočasno nabavljala zahtevanega materiala in ga je potem, ko je bil montiran, odstranjevala ter poškodovala; poleg tega pa je tožniku oteževala in celo onemogočala dostop do stroja, na katerem naj bi delovala naročena tehnična izboljšava. Zato sta sodišči povsem pravilno ugotovili, da tožena stranka ni izpolnila svojih obveznosti, ki so bile določene v pogodbi v skladu z določilom 607. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ, št. 29/78 do 57/89) in da zato tožnik ne odgovarja za zamudo pri izvršitvi dela (tretji odstavek 607. člena ZOR).

S tem so povezane tudi povsem sprejemljive dejanske ugotovitve sodišč v zvezi z datumom 17.9.1990, ki v sklopu dogovarjanj med pravdnima strankama že zaradi zamude tožene stranke pri nabavi infrardeče sonde ne more pomeniti roka za razdrtje pogodbe. Tožena stranka, ki tožniku očita strah pred dokončnim preizkusom opreme in neutemeljeno željo po plačilu pred prevzemom dela, bi morala najprej pri sebi razčistiti, če je bila pripravljena na primopredajo. Ugotovljeno dejansko stanje je povsem drugačno in ne potrjuje trditve tožene stranke, češ da je izpolnila svojo sodelovalno dolžnost. Zato tudi ne omogoča uporabe določila drugega odstavka 126. člena ZOR, po katerem naj bi tožena stranka zaradi tega, ker 17.9.1990 ni prišlo do primopredaje, razdrla pogodbo. Nasprotno, za neizpolnitev pogodbe je odgovorna prav tožena stranka in sodišči sta pravilno uporabili določilo prvega odstavka 138. člena ZOR, po katerem gre tožniku pravica do plačila v pogodbi in v aneksu naročenega dela.

Ker torej revizijski razlogi niso podani in ker tudi ni podana nobena kršitev pravdnega postopka, na katero mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je vrhovno sodišče zavrnilo revizijo po določilu 393. člena ZPP.