Jedro

Presoja meril za določitev odškodnine po ZVPSBNO.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje

Obrazložitev

Tožniku je zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja prisojena odškodnina v višini 2.880- € z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.11.2008 dalje, v presežku (za znesek 2.920- €) pa je zahtevek zavrnjen. Odločeno je, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka.

Zoper zavrnilni del sodbe se pritožuje tožeča stranka. Uveljavlja vse tri, z Zakonom o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga, da se zahtevku ugodi v celoti, ali vsaj v višini 480- €, vključno s stroški. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Zatrjuje, da je bil tožnik v pravdnem postopku, v katerem je do kršitve pravice do sojenja v razumnem roku prišlo, obravnavan neenakopravno z Republiko Slovenijo, ki je tam nastopala kot tožena stranka. To se je izkazalo zlasti pri izvajanju dokazov. Dokazi so bili neupravičeno zavrnjeni, zato se je zadeva končala z zavrnitvijo zahtevka, pa tudi revizija ni bila uspešna. Zaradi tega se je tožnik počutil neenakopravnega, ponižanega, nemočnega, užaljenega; enako kot takrat, ko je tožena stranka poplačala prispevke zgolj nekaterim ribičem, tožniku pa ni dala možnosti sodelovati v postopku. V pravdnem postopku, v katerem je tožnik plačilo prispevkov uveljavljal, se je sodišče največ časa (90 %) ukvarjalo z vprašanjem stvarne pristojnosti sodišča. Ko se je izkazalo, da je pristojno Okrožno sodišče v Kopru, je bila zadeva zaključena po kratkem postopku, z zavrnitvijo vseh, po tožeči stranki predlaganih dokazov. Sodišče je v tistem postopku ignoriralo, da je tožilo 15 ribičev in da bi z eno samo poizvedbo ugodilo dokaznim predlogom 15 ribičev. Tožniki, ki so tožbo vložili skupno, so se obnašali ekonomično, sodišče pa tudi mora paziti na ekonomičnost postopka. Šlo pa je tudi za dokaj visok znesek, kar vse je kazalo, da zadeva ni bagatelna. Tožena stranka z navajanjem primerov iz sodne prakse ESČP manipulira in zavaja sodišče. Pred postopkom je bila tožniku pripravljena plačati 3.720- € in v zadevi B. je to tudi izplačala, skupaj z obrestmi in stroški; vse to še pred odločitvijo o reviziji. Po tem, ko je še 18 mesecev trajal postopek z revizijo, pa je tožena stranka pripravljena plačati le še 2.880- €, brez pravdnih stroškov, pri čemer se v primeru obeh ponujenih zneskov sklicuje na prakso ESČP. Vseh 15 zadev je dobesedno enakih, pa je tožena stranka primer B. obravnavala drugače kot ostale ribiče. S plačilom je tožena stranka v zamudi, zato je tožnik upravičen do zamudnih obresti od zapadlosti tožbe. Stroškovnemu delu odločitve nasprotuje, ker je tožnik uspel po temelju v celoti, po višini pa delno. Sklicuje se tudi na primer B., v katerem je tožena stranka plačala tudi del stroškov postopka. Navaja visoke stroške, ki so tožniku nastali. Tožena stranka je vplivala, da so se zvišali, ker se ni odpovedala obravnavi in ni hotela izplačati pred pravdo ponujenega, takrat nespornega zneska, čeprav je imela vse podatke za nakazilo. Meni, da je tožnik upravičen zahtevati odškodnino večjo od 5.000- €, v primeru delne zavrnitve zahtevka pa razliko uveljaviti tudi na ESČP, kar bo v primeru zavrnitve in po izčrpanosti vseh pravnih sredstev tudi storil. Pritožba ni utemeljena.

V pritožbeni fazi postopka je sporna višina odškodnine, prisojena zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Sodišče prve stopnje na drugi strani svoje sodbe pravilno citira 16. čl. Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (Ur. list RS 49/2006 s spremembami; ZVPSBNO), ki odškodnino limitira v višini od 300- € do 5.000-€ in določa merila za njeno določitev. Na podlagi teh meril je obravnavni primer kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja treba uvrstiti v okvir predpisane odškodnine. Zaradi limitiranosti odškodnine, ki se prisoja zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, zahtevek, kolikor presega 5.000- €, ne more biti uspešen.

Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje z določitvijo odškodnine v višini 2.880- € obravnavni primer kršitve te pravice pravilno umestilo med druge podobne primere (1). Upoštevalo je vsa, za določitev odškodnine upoštevna merila in jih ustrezno apliciralo na tožnikov primer. Pritožnik opozarja na dejstvo, da je bilo kar 90 % časa, v katerem je bila zadeva obravnavana, porabljeno za razrešitev stvarne pristojnosti. S tem posredno zatrjuje, da zadeva ni bila zapletena in jo je bilo zato mogoče rešiti v kratkem času. To okoliščino je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo in to tudi obrazložilo, ko navaja, da je do zastojev v postopku prihajalo zaradi neaktivnosti sodišč in napačne uporabe prava. Dejstvo, da je v obravnavanem pravdnem postopku nastopalo 15 tožnikov (ribičev), ni odločilno, ker se ni izkazalo, da bi število tožnikov vplivalo na čas reševanja zadeve. Veliko število tožnikov bi bilo lahko razlog za povečanje časa, primernega za rešitev zadeve (npr zaradi potrebnega časa pri vročanju, večjega števila pravno pomembnih dejstev …), in ne za zmanjšanje tega časa, kot nelogično razloguje pritožba v zadnjem odstavku na drugi strani. Dejstvo, da je nastopalo večje število tožnikov, tudi ni razlog za opredelitev večjega pomena zadeve. Pomen zadeve je treba presojati z vidika vsakega od tožnikov oz. z vidika pomena, ki ga ima zadeva za vsakega od tožnikov. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da narava in vrsta zadeve ne izkazujeta posebnega pomena zadeve za stranke oz. tožnika kot enega od udeležencev obravnavane pravdne zadeve.

Pritožnik zatrjuje, da v v pravdnem postopku, v katerem je do kršitve pravice do obravnavanja brez nepotrebnega odlašanja prišlo, ni bil obravnavan enakopravno s toženo stranko (državo). Gre za očitek, ki bi ga moral uveljaviti v pravnih sredstvih v okviru presoje pravilnosti odločitve.

Pravno nepomembno je, kakšno odškodnino je tožena stranka ponudila pred začetkom tega postopka in tudi to, da je pred postopkom prakso Evropskega sodišča za človekove pravice interpretirala drugače kot v tem postopku. Kot je navedeno zgoraj: materialna podlaga za določitev odškodnine so določila ZVPSBNO o višini odškodnine in merilih, na podlagi katerih je konkreten primer mogoče uvrstiti v z zakonom začrtan okvir odškodnin. Tudi če bi tožena stranka primer upnika B. obravnavala drugače kot druge upnike (med njimi tožnika), to za odločanje v tem postopku ne bi bilo pravno pomembno. Toženo stranko v civilnopravnih zadevah vežejo enaka pravila kot druge udeležence teh postopkov. Med temi pravili ni pravila enakega obravnavanja upnikov. Sicer pa pritožnik ne zatrjuje, da bi mu bila ponujena drugačna odškodnina kot upniku B. in da bi pred pravdo ponujeno odškodnino (zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja) sprejel, upnik B. pa je to storil. Zamudne obresti so prisojene od 1.11.2008, kar je več kot tožnik uveljavlja s tožbo. Zakaj pritožnik nasprotuje tudi obrestnemu delu odločitve, zato ni razumljivo. Tudi sicer njegovo sklicevanje na upravičenost do zakonitih zamudnih obresti od zapadlosti tožbe dalje ni razumljivo.

Tudi pritožba zoper stroškovni del odločitve ni utemeljena. O stroških postopka sodišče odloči po uspehu strank v postopku (1. odstavek 154. čl. ZPP). Tožnik je zahteval plačilo 5.800- €, uspel pa do višine 2.880- €, kar je manj od polovice. Tako dejstva, ki utemeljujejo temelj, kot dejstva, ki utemeljujejo višino zahtevka, je sodišče ugotavljalo iz listinskega gradiva; z ugotavljanjem nobenega od teh dveh sklopov dejstev niso nastali posebni stroški. Drugih razlogov, ki bi govorili za tožnikov večji uspeh v postopku, kot ga izkazuje primerjava zahtevanega in prisojenega zneska, pa tožnik ne navaja. Pritožnik ne navaja stroškov, ki bi jih tožena stranka zakrivila ali bi nastali po naključju, ki se je njej primerilo (1. odstavek 156. čl. ZPP), iz spisa pa ni razvidno, da bi do nastanka takih stroškov prišlo. Vsi ostali pritožbeni razlogi, ki se tičejo odmere stroškov, so pravno nepomembni.

Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku pritožba zavrnjena. Zavrnitev pritožbe vsebuje tudi zavrnitev priglašenih stroškov pritožbenega postopka (1. odstavek 165. čl. v zvezi s 1. odstavkom 154. čl. ZPP).

(1) Podoben primer obravnava odločba Vrhovnega sodišča II Ips 1232/2008.