Jedro

Izpodbijani sklep ne vsebuje nobene navedbe glede pravne podlage, na katero je tožena stranka oprla svojo odločitev, da tožnici ne gre pravica do delnega vračila izplačanih nadomestil plače delavcem na začasnem čakanju na delo po ZDUOP.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, izpodbijani sklep Zavoda RS za zaposlovanje št. 11064-11747/2021-3 z dne 22. 2. 2021 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrnitvi stroške tega postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje (v nadaljevanju tožena stranka) je z izpodbijanim sklepom na podlagi šestega odstavka 45. člena Zakona o dodatnih ukrepih za omilitev posledic COVID-19 (v nadaljevanju ZDUOP) zavrnil vlogo tožnice za priznanje pravice do delnega vračila izplačanih nadomestil plač delavcem na začasnem čakanju na delo (1. točka izreka). Odločil je tudi, da v postopku posebni stroški niso nastali (2. točka izreka) in da je sklep prost takse (3. točka izreka). Iz obrazložitve izhaja, da je tožena stranka na podlagi vloge, predloženih in posredovanih podatkov ter po uradni dolžnosti pridobljenih podatkih ugotovila, da ima tožnica za osebe A. A., B. B. in C. C. sklenjene pogodbe o subvencionirani zaposlitvi, zato zanje ni upravičena do delnega povračila izplačanih nadomestil plač. V skladu z mnenjem Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (v nadaljevanju Ministrstvo) namreč delodajalci za delavce, ki so jih zaposlili v okviru programa aktivne politike zaposlovanja (v nadaljevanju APZ) in prejemajo subvencijo iz tega naslova, za isto obdobje ne morejo uveljavljati delnega povračila nadomestila plače zaradi napotitve delavca na začasno čakanje na delo ali subvencije zaradi odreditve dela s skrajšanim polnim delovnim časom, ker se ukrepi razlikujejo po namenu. Ukrepa sta si po vsebini izključujoča. 2. Z izpodbijanim sklepom se tožnica ne strinja in vlaga tožbo iz vseh razlogov po določbi 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Citira določbe 39. člena ZDUOP, kjer je določeno, kdo lahko uveljavlja pravico do delnega povračila nadomestila plače delavcem na začasnem čakanju na delo. Meni, da izpolnjuje vse tam naštete pogoje in da vključenost zaposlenih v sistem APZ ne pomeni, da tožnica ne trpi škodljivih posledic zaradi Covida-19. Zaradi odrejenega čakanja na delo in plačevanja nadomestil plač ima nepričakovane stroške, ki lahko vodijo v propad, saj pri neposlovanju nima nobenih prihodkov. ZDUOP nikjer ne izključuje pravice do delnega povračila nadomestil plač za delavce, ki so vključeni v sisteme APZ. Pravice do povračila izplačanih nadomestil plač ne more uveljavljati delodajalec le pod pogoji iz tretjega odstavka 45. člena ZDUOP. Sama pa ne sodi med nobenega izmed tam navedenih kriterijev. Meni, da je izpodbijani sklep tudi neobrazložen in nekonkretiziran in ji ne omogoča učinkovitega pravnega varstva. Izpodbijanega sklepa se zato po njeni oceni ne da niti preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Poudarja, da tožena stranka ni navedla zakonske podlage za svojo odločitev. Sodišču predlaga, da izvede dokaze, ki jih je predlagala, izpodbijani sklep razveljavi ter ugodi njeni vlogi za priznanje delnega povračila nadomestila plač za delavce A .A., B. B. in C. C. in toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

_K I. točki izreka:_

3. Tožba je utemeljena.

4. Sodišče je tožbi ugodilo na podlagi prvega odstavka 37. člena ZUS-1, ki določa, da sem sodišče, kadar ima upravni akt take pomanjkljivosti, da zaradi njih ni mogoče presoditi, ali je zakonit ali ne, akt s sodbo odpraviti, ne da bi poslalo tožbo v odgovor.

5. V skladu z določbami prvega odstavka 214. člena ZUP mora obrazložitev odločbe obsegati: (1) razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih; (2) ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto; (3) razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; (4) navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba; (5) razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, in (6) razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank. Posamični akti državnih organov morajo namreč temeljiti na zakonu ali zakonitem predpisu (četrti odstavek 153. člen Ustave RS).

6. V obravnavanem primeru pa izpodbijani sklep ne vsebuje nobene navedbe glede pravne podlage, na katero je tožena stranka oprla svojo odločitev, da tožnici ne gre pravica do delnega vračila izplačanih nadomestil plače delavcem na začasnem čakanju na delo po ZDUOP, kar je sicer zahtevano v točki (5) prvega odstavka 214. člena ZUP. Iz uvoda odločbe je sicer razvidno, da je tožena stranka odločila na podlagi šestega odstavka 45. člena ZDUOP1, vendar je v tem določilu določen le rok organu za odločanje o vlogi in možnost upravnega spora. Druge in bistvene pravne podlage za svojo vsebinsko odločitev v izpodbijanem sklepu tožena stranka ni navedla. Se pa je v obrazložitvi sklicevala na mnenje Ministrstva, ki pa glede na določbo drugega odstavka 120. člena Ustave RS, po katerem upravni organi opravljajo svoje delo samostojno v okviru in na podlagi ustave in zakonov, ne more biti pravna podlaga za odločanje v zadevi. V nadaljevanju je tožena stranka navedla pravno podlago za odločitev o stroških in o upravni taksi. Izpodbijani sklep tako ni obrazložen na način, kot je zahtevan v ZUP v prvem odstavku 214. člena. To pa po presoji sodišča predstavlja takšno bistveno pomanjkljivost izpodbijanega sklepa, da onemogoča sodni preizkus njegove zakonitosti (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

7. Sodišče je posledično na podlagi določbe prvega odstavka 37. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo, zadevo pa ob smiselni uporabi določb tretjega in četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 vrnilo organu v ponoven postopek. Ker je sodišče odločilo na podlagi prvega odstavka 37. člena ZUS-12, tožbe ni pošiljalo v odgovor toženi stranki (prvi odstavek 38. člena ZUS-1). V ponovnem postopku bo morala tožena stranka izdati nov upravni akt v 30 dneh od prejema te sodbe, pri tem pa bo morala svojo odločitev ustrezno obrazložiti v skladu z določbami prvega odstavka 214. člena ZUP (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

8. Tožnica je sicer v tožbi odločitvi organa nasprotovala tudi po vsebini. Ker je sodišče ugodilo tožbi že iz razloga po prvem odstavku 37. člena ZUS-1, se v samo vsebinsko presojo odločitve organa ni spuščalo, kajti najprej mora tožena stanka natančno navesti pravno podlago in dejstva aplicirati na zakonsko podlago, da sodišče lahko opravi preizkus zakonitosti. Iz navedenega razloga sodišče tudi ni izvedlo glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe in izpodbijanega akta očitno, da je bilo treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

9. Predmetna sodba je izdana v skladu z določbo četrte alineje drugega odstavka 13. člena ZUS-1, po sodniku posamezniku, ker ima izpodbijani upravni akt take pomanjkljivosti, da ga ni mogoče preizkusiti.

_K II. točki izreka:_

10. Kadar sodišče tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi, je tožnik v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu (v nadaljevanju: Pravilnik). V skladu s prvim odstavkom 3. člena Pravilnika pripadajo tožnici, če je bila zadeva rešena na seji in je v postopku ni zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, stroški v višini 15,00 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).

1 (6) ZRSZ odloči o vlogi v 15 dneh od vložitve vloge s sklepom. Zoper sklep ni pritožbe, možen pa je upravni spor. 2 Če ima upravni akt take bistvene pomanjkljivosti, da zaradi njih ni mogoče presoditi, ali je zakonit ali ne, sme sodišče akt s sodbo odpraviti, ne da bi poslalo tožbo v odgovor.