Jedro

Pritožbeno sodišče sicer ugotavlja, da obstajajo posebne okoliščine (obdolženčeva predkaznovanost in dogovarjanje za nadaljnjo prodajo večje količine mamil), ki opravičujejo bojazen, da bi utegnil obdolženec na prostosti kazniva dejanja ponavljati, vendar pa ni določno povedano, ali obstaja pri obdolžencu nevarnost ponovitve premoženjskih deliktov ali glede trgovine z mamili, kar je prav tako pomembno zaradi presoje sorazmernosti med posegom v obdolženčevo pravico do osebne svobode in pravico drugih do njihove varnosti.

Izrek

Zahtevi zagovornika obdolženega Š.Š. za varstvo zakonitosti se ugodi in se sklep Višjega sodišča v K., z dne 29.5.1996, razveljavi in zadeva vrne temu sodišče v novo odločitev.

Obrazložitev

Zoper obd. Š.Š. je bil s sklepom preiskovalnega sodnika Okrožnega sodišča v K., z dne 25.4.1996, odrejen pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 2. odstavka 201. člena zakona o kazenskem postopku (ZKP). Po končani preiskavi je bila dne 24.5.1996 zoper obdolženca vložena obtožnica zaradi kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ, ki naj bi ga storil skupaj z M.V. (zoper slednjega, ki je na begu, je bil postopek izločen). Z uvodoma navedenim sklepom je bila zavrnjena zagovornikova pritožba zoper sklep senata sodišča prve stopnje, s katerim je bil pripor zoper obd. Š.Š. iz razloga po 3. točki 2. odstavka 201. člena ZKP podaljšan še po vloženi obtožnici.

Obdolženčev zagovornik je zoper navedeni sklep pritožbenega sodišča vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi uveljavlja vse razloge iz 2. in 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP, iz vsebine zahteve pa je razvidno, da uveljavlja le bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ter nepravilno uporabo določbe 3. točke 2. odstavka 201. člena ZKP in 20. člena ustave. Zagovorniik predlaga, da vrhovno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in obdolženca izpusti na prostost. Vrhovni državni tožilec mag. J.F. v odgovoru, podanim po 2. odstavku 423. člena ZKP, meni, da zagovornikova zahteva ni dovoljena, ker sklep o podaljšanju pripora ni materialno pravnomočna odločba, obdolženec in njegov zagovornik pa tudi nista po določbi 421. člena ZKP upravičenca do vložitve zahteve za varstvo zakonitosti. Zato predlaga, da vrhovno sodišče zagovornikovo zahtevo zavrže. Zahteva za varstvo zakonitosti je dovoljena in utemeljena.

Po mnenju senata vrhovnega sodišča določbe 1. odstavka 420. člena v z zvezi s 1. odstavkom 421. člena ZKP ni moč razlagati tako, da pred končanjem kazenskega postopka ne bi bila dopustna zahteva za varstvo zakonitosti zoper pravnomočen sklep o odreditvi oziroma podaljšanju pripora. Takšno pravno stališče je izraženo tudi v načelnem pravnem mnenju občne seje vrhovnega sodišča z dne 14.12.1995 (ki je obvezno za vse senate vrhovnega sodišča - 2. odstavek 110. člena zakona o sodiščih). Zato je vrhovno sodišče v nasprotju z mnenjem vrhovnega državnega tožilca zagovornikovo zahtevo za varstvo zakonitosti štelo za dovoljeno. Tej zahtevi pa je ugodilo iz naslednjih razlogov: Zaključek izpodbijanega sklepa o obstoju pripornega razloga ponovitvene nevarnosti temelji predvsem na obdolženčevi predkaznovanosti in dejstvu, da naj bi se obdolženec dogovarjal za prodaja še večjih količin mamila. V zvezi z obdolženčevo predkaznovanostjo vrhovno sodišče ugotavlja, da je bil obdolženec v letih 1993 in 1994 kaznovan z denarno kaznijo zaradi kaznivega dejanja odvzema motornega vozila po 1. odstavku 170. člena kazenskega zakona Rebublike Slovenije (KZ-77) ter kršitve nedotakljivosti stanovanja po 1. odstavku 71. člena KZ-77. V letu 1995 pa je bila obdolžencu za kaznivo dejanje izsiljevanja po 1. odstavku 218. člena KZ izrečena kazen 8 mesecev zapora, katere še ni nastopil. Dne 28.5.1996 - torej po izdaji sklepa o podaljšanju pripora in preden je sodišče druge stopnje odločilo o zagovornikovi pritožbi - je sodišče prve stopnje prejelo odredbo za izvršitev omenjene zaporne kazni (l. št. 100). Zato bi upoštevaje navedeno okoliščino pritožbeno sodišče moralo v skladu z določbo 20. člena ustave presoditi ali je v konkretnem primeru pripor še vedno neogibno potreben zaradi varnosti ljudi oziroma ali bi bila ponovitvena nevarnost odpravljena z izvršitvijo obdolžencu izrečene zaporne kazni. O tem odločilnem dejstvu pa izpodbijani sklep nima razlogov.

Za obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti je med drugim potrebna tudi ugotovitev sodišča, da obstaja realna nevarnost, da bo obdolženec na prostosti ponovil določena kazniva dejanja. Obdolženčev zagovornik je v pritožbi navedel konkretne razloge, s katerimi je izpodbijal obstoj ponovitvene nevarnosti - da namreč obdolženčeva predkaznovanost nima nikakršne zveze s sedaj očitanim mu kaznivim dejanjem, da je bilo predmetno mamilo last soobdolženega V. ter da obdolženec na prostosti kljub "angažiranju policije" ni ponovil kaznivega dejanja. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa o teh navedbah niso dani razlogi. Pritožbeno sodišče sicer ugotavlja, da obstajajo posebne okoliščine (obdolženčeva predkaznovanost in dogovarjanje za nadalnjo prodajo večje količine mamil), ki opravičujejo bojazen, da bi utegnil obdolženec na prostosti kazniva dejanja ponavljati, vendar pa ni določno povedano, ali obstaja pri obdolžencu nevarnost ponovitve premoženjskih deliktov ali glede trgovine z mamili, kar je prav tako pomembno zaradi presoje sorazmernosti med posegom v obdolženčevo pravico do osebne svobode in pravico drugih do njihove varnosti.

Po povedanem je sodišče druge stopnje zagrešilo uveljavljeno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Zato je vrhovno sodišče zagovornikovi zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (1. odstavek 426. člena ZKP).