Jedro

Pritožba neutemeljeno zatrjuje, da je potrebno vsako izvršilno zadevo pri uveljavljanju ugovora nesorazmernosti posega v dolžnikovo premoženje ob dovolitvi izvršbe obravnavati individualno. V vsakem primeru je potrebno upoštevati vse okoliščine, saj le te vplivajo na zaključek o pomenu oziroma nujnosti sprejetega izvršilnega ukrepa v razmerju do pravice do mirnega uživanja premoženja. Glede na po sodišču prve stopnje ugotovljena in zgoraj povzeta relevantna dejstva, pa je kot pravilen potrditi tudi nadaljnji zaključek, da kljub relativno nizkim terjatvam v zadevah I 189/2015 ter I 136/2016 ne gre za nesorazmeren poseg v dolžnikovo lastnino, saj milejšega ukrepa v konkretni fazi izvršilnega postopka (dovolitev izvršbe) ni mogoče izbrati in tako pravično ravnotežje med zasledovanim ciljem in uporabljenim ukrepom ni bilo porušeno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zavrnilo ugovor dolžnika z 21. 8. 2017 zoper sklep Okrajnega sodišča v Celju I 189/2015 z dne 30. 6. 2017 ter dolžniku naložilo, da upniku E. d.o.o. v roku 8 dni plača 149,3 EUR izvršilnih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (I. točka izreka) ter zavrnilo ugovor dolžnika z 21. 8. 2017 zoper sklep Okrajnega sodišča v Celju I 136/2016 z dne 30. 6. 2017 ter dolžniku naložilo, da upniku E. d.o.o. v roku 8 dni plača 149,3 EUR izvršilnih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno odločitev se pravočasno pritožuje dolžnik brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP), vse v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Zatrjuje, da je razširitev izvršbe na nepremičnino popolnoma nelogična, nepotrebna, neresnična in pogojena z drugimi interesi in ne s ciljem poplačila upnika. Poudarja, da z upnikom E. d.o.o. nemoteno posluje še dandanes ter da je bilo v zadnjih štirih mesecih na upnikov račun z njegove strani nakazano več, kot se izterjuje v postopku I 189/2015. Izpostavlja, da je na navedenega upnika večkrat naslovil predlog poravnave oziroma obročnega poplačila ter predlog, da se z novimi nakazili zapirajo stare obveznosti, na kar pa upnik ni pristal. Prav tako je na upnika naslovil predlog za odpis dolga, saj je upnik javno podjetje, sam pa je bil v letih 2015-2018 težko bolan in je zaradi odpovedi srčne zaklopke komaj preživel in je tudi v postopku za invalidsko upokojitev. Vsled navedenemu meni, da je dovoljena izvršba neupravičena. Sodišču očita, da bi vsak primer izvršbe na nepremičnino moralo obravnavati individualno. Zatrjuje, da bi upnik pravno varstvo lahko bistveno prej dosegel z izvršbo na premičnine ter v zvezi s tem navaja premičnine, katerih lastnik je. Ne strinja se z izvršilnim stroški, saj ni kriv, da so nastali.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo o ugovoru zoper sklep o nadaljevanju izvršbe z novim izvršilnim sredstvom, konkretno na nepremičnine. Iz obrazložitve sklepa sodišča prve stopnje izhaja, da je dolžnik v ugovoru zatrjeval, da gre za nizko terjatev in se zato izvršba ne sme voditi na nepremičnino, v kateri biva in ima v njej stalno bivališče. 5. Kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, mora biti ugovor zoper sklep o nadaljevanju izvršbe z novim izvršilnim sredstvom obrazložen (drugi odstavek 53. člena ZIZ). Pri tem navedena določba ZIZ še določa, da mora v ugovoru dolžnik navesti dejstva, s katerimi ga utemeljuje in predložiti dokaze, sicer se ugovor šteje kot neutemeljen. Tako ni mogoče šteti, da je ugovor utemeljen, kadar dolžnik sicer v ugovoru navede določena dejstva, ki pa niso pravno pomembna, ali kadar na primer predlaga dokaze, ki niso v nikakršni vezi s pravno pomembnimi dejstvi. Zoper sklep o dovolitvi izvršbe z novim izvršilnim sredstvom so ugovorni razlogi omejeni le na novo izvršilno sredstvo in nov predmet izvršbe1. Skladno s prvim odstavkom 55. člena ZIZ so relevantni ugovorni razlogi le razlogi, ki izvršbo (z novim izvršilnim sredstvom) preprečujejo.

6. Potrditi je razloge sodišča prve stopnje, da zgolj nizka vrednost terjatve sama po sebi glede na določbe ZIZ izvršbe na nepremičnino ne preprečuje, saj je potrebno v vsakem primeru upoštevati vse okoliščine primera. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, ki pritožbeno niso sporne izhaja, da v zadevah I 189/2015 ter I 136/2016 že od leta 2015 oziroma 2016 teče izvršba na plačo, v zadevi I 136/2016 pa od leta 2016 tudi izvršba na dolžnikova denarna sredstva pri organizacijah za plačilni promet, da sta navedeni izvršbi bili do dovolitve izvršbe z novim izvršilnim sredstvom neuspešni, in sicer ni v nobeni zadevi prišlo niti do delnega poplačila ter da je nepremičnina, na katero je bilo dovoljeno nadaljevanje izvršbe že obremenjena s hipotekami zaradi zavarovanja terjatev v skupni višini 16.903,68 EUR s pp..

7. Pritožba neutemeljeno zatrjuje, da je potrebno vsako izvršilno zadevo pri uveljavljanju ugovora nesorazmernosti posega v dolžnikovo premoženje ob dovolitvi izvršbe obravnavati individualno. V vsakem primeru je potrebno upoštevati vse okoliščine, saj le te vplivajo na zaključek o pomenu oziroma nujnosti sprejetega izvršilnega ukrepa v razmerju do pravice do mirnega uživanja premoženja. Glede na po sodišču prve stopnje ugotovljena in zgoraj povzeta relevantna dejstva, pa je kot pravilen potrditi tudi nadaljnji zaključek, da kljub relativno nizkim terjatvam v zadevah I 189/2015 ter I 136/2016 ne gre za nesorazmeren poseg v dolžnikovo lastnino, saj milejšega ukrepa v konkretni fazi izvršilnega postopka (dovolitev izvršbe) ni mogoče izbrati in tako pravično ravnotežje med zasledovanim ciljem in uporabljenim ukrepom ni bilo porušeno.

8. Dolžniku je pojasniti, da sodišče druge stopnje na njegove trditve o poplačilu terjatve s tekočimi plačili, ki bi jih bilo potrebno obračunavati skladno z določbo 287. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ni odgovarjalo, saj ta del pritožbe dejansko predstavlja dolžnikov ugovor po izteku roka, o katerem pa je pristojno in bo moralo odločati sodišče prve stopnje.

9. Ker z izpodbijano odločitvijo ni odločeno o dolžnikovem predlogu za preusmeritev oziroma omejitev izvršbe, tudi pritožbene trditve o možnosti uspešne izvršbe na premičnine in na dolžnikovo plačo, za predmetni pritožbeni preizkus niso pravno relevantne, zato sodišče druge stopnje na njih ni odgovarjalo.

10. Pritožbeno sodišče je ob obrazloženem pritožbo dolžnika, ki se je izkazala za neutemeljeno, zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), saj tudi ob preizkusu izpodbijane odločitve v okviru razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, vse v zvezi s 15. členom ZIZ), ni zasledilo kakšnih kršitev oz. nepravilnosti.

1 Primerjaj: Načelno pravno mnenje, občna seja VSS z dne 18. 6. 1996