Jedro

Evroskladna razlaga pravnega standarda težko nadomestljive škode v okviru predpostavke iz druge alineje 272. člena ZIZ je mogoča na način, da je mogoče šteti, da je z ugotovitvijo, da brez začasne odredbe za odlog plačila mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi sporne pogodbe, ne bi bilo mogoče zagotoviti polnega učinka končne meritorne odločitve, izpolnjen pogoj (pravni standard) težko nadomestljive škode.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugodilo ugovoru tožene stranke z dne 11. 7. 2024 zoper sklep o začasni odredbi z dne 1. 7. 2024, sklep razveljavilo ter predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe z dne 27. 5. 2024 zavrnilo (I. točka izreka). Odločitev o stroških zavarovanja z začasno odredbo je pridržalo za končno odločbo (II. točka izreka).

2.Zoper sklep se tožeča stranka (tožnika) po pooblaščencu pravočasno pritožuje. Uvodoma uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb pravnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve ustavnih pravic enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS (URS) in pravice do enakega varstva pravic v postopku pred sodišči in drugimi državnimi organi iz 22. člena URS. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, v katerem se je sklicevalo na dva sklepa Višjega sodišča v Celju (opr. št. I Cp 271/2024 in I Cp 225/2024) o potrebnosti restriktivne interpretacije pogojev iz druge alineje drugega odstavka 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) odstopa od stališč sodne prakse SEU in tudi sodne prakse slovenskih sodišč. V slednji je namreč uveljavljeno stališče, da je ob materialnopravnih izhodiščih evropskega potrošniškega prava drugi odstavek 272. člena ZIZ treba razlagati evropsko skladno in manj strogo. V skladu z načelom lojalne razlage prava EU je pravni standard težko nadomestljive škode iz druge alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ nujno razlagati tako, da ta interpretacija ne bo nasprotovala 6 (1) in 7 (1) členu Direktive 93/13 in načelu učinkovitosti varstva potrošnikov, kot je to pojasnilo SEU v zadevi C - 287/22. V tovrstnih zadevah je tako pogoj težko nadomestljive škode praviloma izpolnjen, če so izpolnjeni pogoji, ki jih je izpostavilo SEU v zadevi C - 287/22 in to je: a) da obstajajo zadostni indici, da so sporni pogodbeni pogoji nepošteni, b) da je zelo verjetno, da bo treba zneske, ki jih je potrošnik plačal na podlagi sporne kreditne pogodbe, vrniti in c) da brez začasnega ukrepa za odlog plačila mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi sporne pogodbe, ne bi bilo mogoče zagotoviti polnega učinka končne meritorne odločitve. Pogoj težko nadomestljive škode iz druge alineje 272. člena ZIZ ustaljena sodna praksa (pri čemer se sklicuje na več odločb višjih sodišč) ob lojalni in evro skladni razlagi sodbe SEU razlaga tako, da je ta izpolnjen, kadar je izkazano, da brez začasnega ukrepa za odlog plačila mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi obravnavane pogodbe z nepoštenim pogodbenim pogojem, ne bi bilo mogoče zagotoviti polnega učinka končne meritorne odločitve. To pa je mogoče doseči le, če lahko potrošnik vse svoje zahteve v celoti uveljavi v okviru iste pravde, ne da bi mu bilo treba nenehno spreminjati (razširjati) zahtevek ali celo vložiti nove tožbe. Položaj, v katerem potrošniku to ni omogočeno, že sam povzroča različne negativne posledice, ki izpolnjujejo standard težko nadomestljive škode. Tožeča stranka poudarja, da je že v predlogu za izdajo začasne odredbe navajala in izkazala, da je toženi stranki iz naslova sporne kreditne pogodbe že plačala znesek, ki je višji od dejansko dolgovanega, po kreditni pogodbi je prejela kredit v višini 68.980,19 EUR, do vložene tožbe pa je odplačala 78.874,41 EUR, to pomeni, da je plačala že 9.894,22 EUR več. Takšna razlaga pravnega standarda težko nadomestljive škode izhaja tudi iz sklepov VSL II Cp 728/2024 z dne 11. 7. 2024 in I Cp 1222/2024 z dne 8. 8. 2024, ki ju pritožba tudi delno povzema. Tožeča stranka je vsa ta dejstva navedla že v predlogu za izdajo začasne odredbe in ji za zavarovanje v predmetnem postopku torej ni potrebno izkazati, da bi nadaljnje plačevanje obrokov ogrozilo eksistenco tožnikov, hkrati pa je po prepričanju tožnikov z verjetnostjo izkazano, da bi toženka, če bi tožnika v obravnavani zadevi na prvi stopnji v celoti uspela, zoper tako odločitev vložila pritožbo, kar pomeni, da postopek na prvi stopnji ne bi bil končan. Navedeno pa pomeni, da je predmetni predlog že na tej podlagi utemeljen.

Pritožba navaja, da je v zadnjih odločbah sodna praksa, upoštevajoč razlago prava po sodbi SEU C- 287/22, zavzela stališče, da vprašanje reverzibilnosti in tehtanja neugodnih posledic za upnika in dolžnika za ureditvene začasne odredbe za zadržanje izvrševanja potrošniških pogodb z nepoštenimi pogodbenimi pogoji niti nista pravno odločilna. Ker pa je sodišče prve stopnje presojalo tudi ta pogoj, pa tožeča stranka zatrjuje, da je s svojimi v predlogu navedenimi dejstvi, da je tožena stranka finančno močna stranka, banka, kateri zadržano izvrševanje obrokov po kreditni pogodbi predstavlja le neznaten delež njenega poslovanja, na voljo ima tudi zavarovanje svoje terjatve (poroštvo fizične osebe in zastavna pravica na nepremičnini), ki se bo v primeru za zavrnitve tožbenega zahtevka lahko znova aktiviralo, poleg tega pa je notarski zapis kreditne pogodbe neposredno izvršljiv in predstavlja izvršilni naslov ter omogoča toženi stranki, da zoper tožečo stranko izterjuje terjatev po kreditni pogodbi na vsem njenem premoženju in ne le na zastavljeni nepremičnini ter z vsemi izvršilnimi sredstvi in toženi stranki tako ne more nastati nobena škoda z izdajo predlagane začasne odredbe, četudi bi bil tožbeni zahtevek zavrnjen; na drugi strani pa nadaljnje plačevanje mesečnih anuitet nedvomno predstavlja veliko finančno in duševno breme za tožečo stranko, neugodne posledice, ki bi v primeru neutemeljene začasne odredbe nastale toženi stranki, pa so torej lažje odpravljive, kot neugodne posledice, ki bi v primeru zavrnitve začasne odredbe nastale tožnikoma, izkazala tudi ta pogoj.

Tožeča stranka še navaja, da ima pravo EU prednost pred nacionalnim pravom in da je razlaga pogojev, ki jo je dalo sodišče prve stopnje, izvotlila razlago prava SEU iz odločbe C-287/22, ki v danem primeru predstavlja formalni pravni vir "erga omnes". Sodišče bi moralo posamezne pogoje za izdajo začasne odredbe po 272. členu ZIZ razlagati lojalno sodni praksi SEU in upoštevati načelo avtonomnosti, v skladu s katerim se pravo EU razlaga in uporablja izključno v skladu s pravili prava EU, neodvisno od nacionalnega ali mednarodnega prava. Pri razlagi prava EU ima pomembno vlogo zlasti sodna praksa SEU. Razlaga prava Unije, ki jo SEU podaja v svojih sodbah, velja erga omnes, pravice posameznikov (potrošnikov), ki jih zanje ustvarja pravo EU, so v prvi vrsti dolžna varovati prav nacionalna sodišča. Da je predlog za izdajo začasne odredbe tožeče stranke utemeljen v celoti, pa po navedbi pritožbe potrjuje tudi zahteva za varstvo zakonitosti Vrhovnega državnega tožilstva z dne 18. 11. 2024, ki je priložena k pritožbi.

Tožeča stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi v celoti oziroma podredno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

3.Tožena stranka (toženka) se v po pooblaščencu vloženem odgovoru na pritožbo obrazloženo zavzema za zavrnitev pritožbe in zahteva povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

4.Pritožba je utemeljena.

5.Sodišče prve stopnje je pri ponovnem odločanju o ugovoru tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi, ki ga je po predlogu tožeče stranke izdalo dne 1. 7. 2024, drugače kot prvič, ponovno presodilo navedbe tožnikov v predlogu za izdajo začasne odredbe in pri ponovni proučitvi trditev v predlogu za izdajo začasne odredbe zaključilo, da tožnika nista podala dovolj konkretiziranih trditev v zvezi z obstojem drugega pogoja, ki mora biti (tudi) izpolnjen za izdajo začasne odredbe, ki ga zato nista niti z verjetnostjo izkazala. Tokrat je zaključilo, da tožnika že trditveno nista uspela izkazati niti verjetnosti, da je predlagana začasna odredba potrebna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode, niti verjetnosti, da tožena stranka z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastala tožnikoma, saj s strani tožnikov podane trditve (in predlagani dokazi) namreč ne zadostujejo za izkazanost vsaj enega od položajev iz drugega odstavka 272. člena ZIZ v luči odločitve Sodišča Evropske unije (SEU) v zadevi C - 287/22 Getin in Noble Baank S. A.)

6.Glede predpostavke iz druge alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ in sicer verjetnosti nastanka težko nadomestljive škode, je glede na povzete trditve tožnikov o poslabšanem premoženjskem položaju kot posledica izpolnjevanja s kreditno pogodbo prevzetih obveznosti, ob zahtevani restriktivni razlagi pravnega standarda težko nadomestljive škode zaključilo, da te ne zadoščajo za izkaz tega pogoja, prav tako pa pogoja težko nadomestljive škode ne izkazujejo navedbe, da sta tožnika že odplačala in preplačala glavnico kredita in bosta morala, zaradi nadaljnjega trajanja pravdnega postopka v primeru nadaljnjih odplačevanj zaradi namena vračila preplačila od toženke, bodisi spremeniti tožbo ali zoper toženko vložiti novo tožbo, kar pa je povezano z dodatnimi stroški. Zavzelo je stališče, da nevarnost morebitnih novih stroškov zaradi sodnih postopkov za vračilo preplačil in duševne obremenitve tožeče stranke zaradi morebitnih nadaljnjih postopkov ne ustreza pravnemu standardu težko nadomestljive škode, ampak je neugodne posledice za tožečo stranko in z njimi povezana stališča iz sodbe SEU C - 287/22 presojati v okviru pogoja iz tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. Pri tem je nadalje obrazložilo, da tožeča stranka tudi tega pogoja ni izkazala, ker ni zatrjevala dejstev v zvezi s toženko, ki bi omogočala tehtanje neugodnih posledic v smislu te alineje. Pojasnilo je, da ker tožnika nista uspela niti z verjetnostjo izkazati drugega pogoja za izdajo začasne odredbe, se zato sodišče z ugotavljanjem verjetnosti obstoja njune nedenarne terjatve do toženke ni ukvarjalo, saj morata biti pogoj iz prvega odstavka 272. člena ZIZ in pogoj iz drugega odstavka 272. člena ZIZ podana kumulativno.

7.Stališča sodne prakse višjih sodišč glede pogojev za izdajo regulacijske oziroma ureditvene začasne odredbe v zadevah potrošniških kreditnih pogodb z valutno klavzulo CHF, pomena sodbe SEU C-287/22 in njene upoštevnosti v okviru zakonskih pogojev, ki jih za ureditvene začasne odredbe določa ZIZ in na podlagi odločbe Ustavnega sodišča RS Up-275/97 uveljavljena sodna praksa, so bila do nedavnega različna in neenotna, v zadnjem obdobju pa so se ta večinsko poenotila.

8.Večinsko usklajeno stališče, ki mu kot pravilnemu sledi tudi pritožbeno sodišče, je, da je v zvezi z zavarovanjem zahtevkov tožnikov, utemeljenih na določbah o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi pogodbenimi pogoji (katerih materijo ureja Direktiva sveta 93/13 EGS z dne 15. 4. 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah, ki je bila v nacionalno pravo implementirana predvsem preko ZVPot, sedaj ZVPot-1), odločbo SEU C-287/22, s katero je to podalo razlago Direktive 93/13, potrebno upoštevati kot zavezujoč in neposredno uporabljiv pravni vir in ga morajo kot takšnega upoštevati tudi nacionalna sodišča. Postopka zavarovanja z začasnimi odredbami pravo EU ne ureja, v našem pravu ga ureja ZIZ. Zato se nacionalno pravo na podlagi načela postopkovne avtonomije uporabi tako, da morajo nacionalna pravna sredstva biti ustrezna in učinkovita ter zagotavljati visoko raven varstva potrošnikov (čl. 6 (1) in 7 (1) Direktive 93/13). Tudi za začasne ukrepe pa velja, da morajo sodišča upoštevati razlago SEU (erga omnes učinki) in razlagati nacionalne določbe tako, da so v skladu s pravom EU (načelo lojalne razlage). Če predpisi, razlaga ali sodna praksa nacionalnega prava nasprotuje pravu EU, vključno z razlagami slednjega s strani SEU, pa mora nacionalno sodišče (po načelu lojalne oziroma evroskladne razlage) v največji možni meri celoten nacionalni pravni red razlagati v skladu s pravom in cilji prava EU.

9.Sodišče EU je v zadevi C 287/22 za sprejetje ustreznih začasnih ukrepov izpostavilo sledeče pogoje (tč. 60):

a)da obstajajo zadostni indici, da so sporni pogodbeni pogoji nepošteni;

b)da je zato verjetno, da bo treba zneske, ki jih je potrošnik plačal na podlagi sporne kreditne pogodbe, vrniti;

c)da brez začasnega ukrepa za odlog plačila mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi sporne pogodbe, ne bi bilo mogoče zagotoviti polnega učinka končne meritorne odločitve.

10.Določbe ZIZ, ki se nanašajo na izdajo regulacijskih začasnih odredb in v zvezi z njimi že navedena sodna praksa, omogočajo uresničitev zahteve o "obstoju zadostnih indicev, da so sporni pogoji nepošteni" oziroma evrolojalno razlago le-te v okviru pogoja verjetne izkazanosti terjatve (prvi odstavek 272. člena ZIZ). Evroskladna razlaga pravnega standarda težko nadomestljive škode v okviru predpostavke iz druge alineje 272. člena ZIZ pa je mogoča na način, da je mogoče šteti, da je z ugotovitvijo, da brez začasne odredbe za odlog plačila mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi sporne pogodbe, ne bi bilo mogoče zagotoviti polnega učinka končne meritorne odločitve, izpolnjen pogoj (pravni standard) težko nadomestljive škode. Skladno z razlago sodbe C-287/22 (točke 48 do 52), glede pomena uresničitve polnega učinka meritorne odločbe, je z lojalno razlago te sodbe mogoče zagotoviti polni učinek končne odločitve v konkretnem potrošniškem sporu o (ne)veljavnosti potrošniške kreditne pogodbe z valutno klavzulo in hkrati polni učinek ter cilj Direktive 93/13 le, če bo potrošnik lahko vse svoje zahtevke v celoti uveljavil v okviru iste pravde, ne da bi mu bilo treba nenehno spreminjati (razširjati) svoj zahtevek ali celo vložiti novo tožbo. Položaj, v katerem se znajde potrošnik, če mu to ni omogočeno in ki že sam po sebi vključuje različne negativne posledice na premoženjskem in nepremoženjskem področju, ob lojalni (evroskladni) razlagi ustreza pravnemu standardu težko nadomestljive škode.

11.Navedeno tako pomeni, da ob lojalni razlagi, kot jo nalaga sodba SEU C-287/22, pogoje za izdajo začasne odredbe z odložitvijo plačevanja obrokov predstavljajo a) verjetnost obstoja terjatve na ničnost pogodbe ali vsaj, da bo potrošnik upravičen zahtevati vračilo med postopkom zapadlih mesečnih obrokov in b) kadar je le z odložitvijo mogoče zagotoviti polni učinek odločbe o ničnosti nepoštenih pogojev.⁸

12.Glede na obrazloženo se tako izkaže kot pravno neodločilno razlogovanje sodišča prve stopnje v zvezi z (ne)izkazanostjo pogoja iz tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. Kot utemeljenim pa je pritrditi pritožbenim navedbam, da je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pogoje za izdajo začasne odredbe po drugi alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ presojalo le v duhu nacionalne zakonodaje, ne da bi pri tem upoštevalo pravo EU, zavezujočo odločbo SEU in načelo lojalne razlage, s čimer je zato zmotno uporabilo materialno pravo.

13.Ob obrazloženem je torej presoja sodišča prve stopnje glede neizpolnjenosti že pogoja iz druge alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ materialno pravno zmotna in ker sodišče prve stopnje ugovornih navedb glede izpolnitve pogoja iz prvega odstavka 272. člena ZIZ v izpodbijanem sklepu sploh ni presojalo, je bilo treba pritožbi tožeče stranke zaradi njene utemeljenosti ugoditi in sklep sodišča prve stopnje razveljaviti ter zadevo vrniti v novo odločanje sodišču prve stopnje.

14.Sodišče prve stopnje bo moralo upoštevaje zgoraj obrazloženo ter tudi napotke pritožbenega sodišča iz predhodnega razveljavitvenega sklepa I Cp 387/2024 z dne 16. 1. 2025 (ki zadevajo presojo pogoja iz prvega odstavka 272. člena ZIZ), o ugovoru ponovno odločiti in se opredeliti do vseh ugovornih navedb tožene stranke.

15.Odločitev o priglašenih stroških tega pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP v zvezi z 239. in 15. členom ZIZ.

-------------------------------

1Sklep sodišča prve stopnje o ugovoru z dne 30. avgusta 2024 je bil po pritožbi tožene stranke s sklepom pritožbenega sodišča I Cp 387/2024 z dne 16. januarja 2025 razveljavljen in zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v novo odločanje.

2Glej 12. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa.

3Glej 13. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa.

4Glej 14. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa.

5Glej 15. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa.

6Sklepi VSL I Cp 764/2024, II Cp 728/2024, I Cp 1297/2024, I Cp 1222/2024, II Cp 1364/2024, I Cp 1780/2024 , VSM I Cp 900/2024, VSC I Cp 68/2025, I Cp 80/2025, I Cp 184/2025, I Cp 192/2025, I Cp 233/2025 in še druge.

7M. Avbelj, Pravo EU in nacionalna procesna avtonomija, Pravosodni bilten št. 2/2016.

8VS RS v sklepu II Ips 10/2025 z dne 16. 4. 2025, tč. 28.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 272 Zakon o varstvu potrošnikov (1998) - ZVPot - člen 3, 24, 24/1

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila

Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah - člen 6, 6/1, 7, 7/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.