Jedro

Revizijsko sodišče sprejema pomen na drugi stopnji poudarjenih ugotovitev, po katerih je oškodovanec pred nesrečo preživel dan z voznikom, ki ga je tudi dobro poznal, da sta skupaj jedla in pila in da je zato oškodovanec nedvomno vedel, koliko alkohola je spil voznik. Soglaša tudi z oceno pritožbenega sodišča da je kot sedemnajstletnik že pridobil toliko izkušenj, da bi mogel in moral opaziti, da je voznik spil mnogo preveč, da bi lahko varno vozil. Zaključek o tem, da je revident soodgovoren za pretrpljeno škodo v obsegu 20%, je zato tudi po oceni revizijskega sodišča pravilen in v skladu z določilom 192. člena ZOR.

Izrek

Reviziji tožnika I. K. se delno ugodi ter se ob nadaljnji ugoditvi pritožbi tega tožnika sodbi sodišč nižjih stopenj v zavrnilnem delu spremenita tako, da je toženka dolžna temu tožniku plačati še 800.000 SIT odškodnine in 4.208 SIT stroškov postopka prve stopnje, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.09.1999 dalje in nadaljnje stroške pritožbenega postopka 54.110 SIT, vse v 15 dneh.

V preostalem delu se tožnikova revizija zavrne.

Toženka je dolžna plačati tožniku stroške revizijskega postopka 54.110 SIT v 15 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo, da sta tožnika soodgovorna za posledice škodnega dogodka 20% ter je zato naložilo toženki, da mora plačati vsakemu od tožnikov 80% škode, to je prvemu tožniku 6,320.000 SIT, drugemu tožniku pa 4,040.000 SIT, obema z zakonskimi zamudnimi obrestmi, medtem ko je višje zahtevke zavrnilo. Sodišče druge stopnje je pritožbama obeh tožnikov delno ugodilo ter je prvemu tožniku priznalo še nadaljnjo odškodnino za telesne bolečine v znesku 400.000 SIT (od sicer nadaljnje ugotovljene škode iz tega naslova 500.000 SIT), drugemu tožniku pa je prisodilo še 20% od ugotovljene škode (ker je ocenilo, da tožnik ni soodgovoren za škodo) in zvišalo odškodnino za skaženost. V preostalih delih je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbi tožnikov.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložil revizijo le prvi tožnik I. K., ki je uveljavljal bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava ter predlagal, da se ugodi njegovemu celotnemu zahtevku. V reviziji ponavlja svoje stališče, da k nezgodi ni prispeval ničesar in da mu gre zato povrnitev celotne škode. Ponavlja, da je sicer voznika poznal, a da ni opazil njegove alkoholiziranosti. Glede višine škode pa meni, da je ta odmerjena prenizko z ozirom na težke posledice. Zaradi hude šepavosti se razlikuje od vrstnikov in je zato postal povsem druga osebnost. Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in toženki, ki nanjo ni odgovorila (tretji odstavek 375. člena Zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija je delno utemeljena.

Revident v reviziji ni z ničimer pojasnil, katere bistvene kršitve določb pravdnega postopka naj bi bile zagrešene v postopkih sojenja na nižjih stopnjah, domnevnih procesnih kršitev pa ni obrazložil niti vsebinsko. Revizijsko sodišče tako ni moglo upoštevati navedenega revizijskega razloga. Izpodbijano sodbo je moglo preizkusiti le v smeri revizijsko uveljavljene zmotne uporabe materialnega prava, pri čemer je ocenilo, da revizija zoper odločitev o temelju spora ni utemeljena, glede višine odmerjene oškodnine za nepremoženjsko škodo, pa da je utemeljena le delno iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti.

Glede temelja spora: Revizijsko sodišče je pri materialnopravni presoji izpodbijane sodbe vezano na dejanske ugotovitve sodišč nižjih stopenj, ki sta jih vzeli za dejansko podlago svoje odločitve. Iz ugotovitev sodišč nižjih stopenj izhaja, da je imel voznik vozila, v katerem se je revident poškodoval kot sopotnik, najmanj 1,78g/kg alkohola v krvi, da je taka vsebnost alkohola vplivala na psihofizične sposobnosti voznika in da se je zato taka vožnja končala s trčenjem vozila v drevo. Dalje sta sodišči nižjih stopenj ugotovili, da je bil revident voznikov sodelavec, da je voznik med delavnikom pil alkoholne pijače, da je revident voznika dobro poznal in mu je bilo tudi znano, da večkrat pije alkoholne pijače med delom, ter da je bilo mogoče že po izdahu voznika na dan nezgode vonjati alkohol. Glede na take ugotovitve sta sodišči nižjih stopenj zaključili, da je za nezgodo soodgovoren do 20% tudi revident, ker je vedel za voznikovo stanje, to je vinjenost in ker je kljub temu privolil v vožnjo z njim. Navedena presoja je tudi po oceni revizijskega sodišča pravilna. Pri tem sprejema pomen na drugi stopnji poudarjenih ugotovitev, po katerih je oškodovanec pred nesrečo preživel dan z voznikom, ki ga je tudi dobro poznal, da sta skupaj jedla in pila in da je zato oškodovanec nedvomno vedel, koliko alkohola je spil voznik. Soglaša tudi z oceno pritožbenega sodišča, da je kot sedemnajstletnik že pridobil toliko izkušenj, da bi mogel in moral opaziti, da je voznik spil mnogo preveč, da bi lahko varno vozil. Zaključek o tem, da je revident soodgovoren za pretrpljeno škodo v obsegu 20%, je zato tudi po oceni revizijskega sodišča pravilen in v skladu z določilom 192. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Ob takem stanju ima revident pravico do povrnitve le sorazmerno (za 20%) zmanjšane odškodnine (prvi odstavek 192. člena ZOR).

O višini odškodnine: Po ugotovitvah sodišč nižjih stopenj je tožnikovo zdravje zaradi posledic v prometni nezgodi utrpljenih poškodb hudo prizadeto. Pri nesreči je utrpel večkratni zlom desnega dela medenice, izpah glave desne stegnenice, ukleščenost in stisk glavnega živca desne spodnje okončine z veliko in trajno deformacijo živca, ki dviguje stopalo (nervus peroneus) ter delno prizadetost živca, ki spušča stopalo (nervus tibialis). Kot sta ugotovili sodišči nižjih stopenj, tožnik sedaj šepa in praktično ne more hoditi brez stalne peroneus ortoze, področje desne medenice je deformirano, gibi v desnem kolku so omejeni, desne goleni in stopala oškodovanec skoraj ne čuti, trajno je prizadet tudi desni gleženj ter je prišlo do atrofije mišic desne medenice, desnega stegna (za 3,5cm) in desne goleni (za 5cm v primerjavi z levo golenjo). Ob nezgodi je bil tožnik star šele 17 let in se je moral zaradi posledic nezgode tudi poklicno preusmeriti. Glede na take ugotovitve je po presoji revizijskega sodišča oškodovančeva škoda iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti večja kot sta jo ugotovili sodišči nižjih stopenj in znaša po njegovi oceni 5,000.000 SIT in ne le štiri, kot sta prisodili sodišči nižjih stopenj. Pri tej presoji daje revizijsko sodišče ustreznejšo težo pomenu tako ugotovljenih posledic kot okoliščini, da je tožnikovo zdravje hudo prizadeto praktično na startu delovnega obdobja njegovega življenja (ob nezgodi je bil star šele 17 let). Revident bo namreč hude omejitve pri gibanju, ki ga bodo ovirale tako v vsakdanjem življenju kot pri delu, moral prenašati pretežni del svojega življenja. Priznana odškodnina iz obravnavanega naslova je po oceni revizijskega sodišča v skladu z določbama 200. in 203. člena ZOR. Ker je tožnik sam soodgovoren za 20% škode, mu mora toženka tako plačati od nadaljnje ugotovljene škode še 800.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od dneva sodbe sodišča prve stopnje). Revizijsko sodišče je v skladu z navedenimi razlogi revidentovi reviziji delno ugodilo in zaradi tega delno spremenilo sodbi sodišč nižjih stopenj (prvi odstavek 380. člena ZPP).

Revizijsko sodišče ocenjuje, da so bile odškodnine za preostale oblike nepremoženjske škode odmerjene v skladu z določbama 200. in 203. člena ZOR in da so zato pravilne. V postopkih na nižjih stopnjah sojenja ugotovljene okolnosti same zase niso dajale podlage za poseg revizijskega sodišča v odmero teh odškodnin (za telesne bolečine, strah in skaženost), revident pa v reviziji ni v ničemer pojasnil, zakaj naj bi bila zavrnitev presežnega dela zahtevkov materialnopravno nepravilna. Zavrnitev tega dela revizije temelji na določilu 378. člena ZPP.

Ker se je zaradi delne spremembe izpodbijane sodbe spremenil tudi tožnikov uspeh v postopkih na nižjih stopnjah, je revizijsko sodišče delno spremenilo stroškovni odločbi sodišč prve in druge stopnje in sicer tako, da je priznalo revidentu za stroške postopka prve stopnje še 4.208 SIT in za stroške pritožbenega postopka 54.110 SIT, ob enakih dejanskih in pravnih izhodiščih kot sta jih uporabili sami. Stroške revizijskega postopka pa je revizijsko sodišče odmerilo od višine odškodnine, ki je bila revidentu priznana v tem postopku ter ti stroški znašajo 54.110 SIT (iz postavk za sestavitev revizije, za materialne stroške in 19% DDV). Zakonske zamudne obresti so priznane le od stroškov prve stopnje, ker za stroške nadaljnih postopkov niso bile zahtevane. Stroškovna odločitev temelji na prvem odstavku 165. in 154. členu ZPP.