Jedro

Utemeljitev sodišča glede neogibnosti pripora oziroma njegove nenadomestljivosti z drugim milejšim ukrepom je treba povezati z ostalimi razlogi sklepa, iz katerih je razvidno, da je pri osumljencu podana visoka in konkretna nevarnost ponavljanja kaznivih dejanj.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Dežurna preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Murski Soboti je s sklepom I Kpd 16666/2014 z dne 17. 4. 2014 zoper osumljenega P. Š. iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) odredila pripor zaradi obstoja utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Murski Soboti je s sklepom II Ks 16666/2014 z dne 18. 4. 2014 pritožbo osumljenčevega zagovornika zoper sklep o odreditvi pripora zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zoper navedeni pravnomočni sklep je osumljenčeva zagovornica dne 28. 4. 2014 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja v uvodu zahteve, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V obrazložitvi zahteve trdi, da v obravnavanem primeru pripor ni neogibno potreben ukrep, da je sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu protispisno obrazložilo, zakaj ni bilo mogoče odrediti katerega od milejših ukrepov, da odreditev pripora predstavlja nesorazmeren poseg v prostost osumljenca, da izpodbijani pravnomočni sklep o odreditvi pripora ne vsebuje zadostnih razlogov o obstoju utemeljenega suma ter da je bil ukrep nadzora elektronskih komunikacij s prisluškovanjem in snemanjem odrejen nezakonito. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter osumljenca nemudoma izpusti na prostost oziroma da sklep o odreditvi pripora razveljavi.

3. Vrhovni državni tožilec je v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP dne 7. 5. 2014, predlagal zavrnitev zahteve. Navedel je, da obseg kriminalne dejavnosti v obravnavanem primeru v povezavi z dejstvom, da je osumljenec že bil obsojen za istovrstno kaznivo dejanje, zadostuje za odreditev pripora iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, da razlogi, ki jih navaja zahteva v zvezi z obstojem utemeljenega suma, posegajo v raven zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter da zahteve v delu, kjer uveljavlja, da so bili dokazi pridobljeni nezakonito, ni mogoče preizkusiti.

4. Z odgovorom vrhovnega državnega tožilca sta bila osumljenec dne 8. 5. 2014 in njegova zagovornica dne 9. 5. 2014 seznanjena, vendar se o njem nista izjavila.

B.

5. Očitek zahteve, da utemeljen sum storitve osumljencu očitanega kaznivega dejanja ni podan oziroma da sklep o odreditvi pripora ne vsebuje zadostnih razlogov o obstoju utemeljenega suma, ni utemeljen. Iz obrazložitve izpodbijanega pravnomočnega sklepa je razvidno, da sta sodišči zaključek o obstoju utemeljenega suma, da je osumljenec storil kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena KZ-1, oprli predvsem na ugotovitve policistov Sektorja kriminalistične policije Murska Sobota, izsledke prikritih preiskovalnih ukrepov tajnega opazovanja po 149.a členu in nadzora elektronskih komunikacij s prisluškovanjem in snemanjem po 1. točki prvega odstavka 150. člena ZKP, fotografijo, nastalo med tajnim opazovanjem, zaseženo drogo R. Š. ter poročila o kriminalistično-tehničnih ugotovitvah. Sodišče je v razlogih izpodbijanega sklepa povzelo tudi vsebino zbranih dokazov in podatkov ter podalo presojo, ki kaže na obstoj utemeljenega suma, da je osumljenec storil očitano kaznivo dejanje. Navedeni dokazi tudi po presoji Vrhovnega sodišča dajejo zadostno podlago za sklepanje sodišča o obstoju utemeljenega suma, da je osumljenec na svojem domu proizvedel neznano količino prepovedane droge hašiševega olja, različnim osebam prodajal prepovedano drogo konopljo ter z namenom nadaljnje prodaje posedoval 27,71 g prepovedane droge konoplje.

6. Vložnica zahteve posplošeno trdi, da je bil prikriti ukrep nadzora elektronskih komunikacij s prisluškovanjem in snemanjem odrejen nezakonito, ker so bili že prikriti ukrepi zoper brata M. odrejeni na podlagi nezadostnih informacij, pri tem pa določno ne navede, katere so te informacije in v čem je njihova „nezadostnost“. Vrhovno sodišče zato zahteve za varstvo zakonitosti v tem delu ne more preizkusiti, ne da bi pravno neopredeljenemu očitku samo dodajalo vsebino in s tem preseglo okvir dispozitivnosti iz prvega odstavka 424. člena ZKP.

7. Prav tako ni mogoče pritrditi vložnici zahteve, da v obravnavani zadevi ni izpolnjen pogoj neogibne potrebnosti pripora, da bi sodišče zoper osumljenca lahko odredilo milejši ukrep - hišni pripor, ter da pripor predstavlja nesorazmeren poseg v prostost osumljenca. Sodišče je razloge, da pripora ni mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom, navedlo v 10. točki na 8. strani sklepa preiskovalne sodnice ter v 7. točki na 4. in 5. strani sklepa zunajobravnavanega senata. Utemeljitev sodišča glede neogibnosti pripora oziroma njegove nenadomestljivosti z drugim milejšim ukrepom je potrebno povezati z ostalimi razlogi sklepa (težo kaznivega dejanja in obsegom kriminalne dejavnosti, dejstvom, da je bil osumljenec že pravnomočno obstojen za istovrstno kaznivo dejanje, njegovo vztrajnostjo pri izvrševanju kaznivih, okoliščino, da je brez zaposlitve in prihodkov ter da naj bi si s kaznivimi dejanji pridobival denarna sredstva), iz katerih je razvidno, da je pri osumljencu podana visoka in konkretna nevarnost ponavljanja kaznivih dejanj. Sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu tudi po presoji Vrhovnega sodišča utemeljeno presodilo, da je pripor neogiben za odvrnitev nevarnosti ponavljanja kaznivih dejanj ter sorazmeren ukrep, potreben za zagotovitev varnosti, zdravja in življenja odvisnikov ter potencialnih odjemalcev prepovedanih drog, zato ga ni mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom (hišnim priporom), saj je osumljenec kazniva dejanja izvrševal prav na svojem domu.

8. Vložnica zahteve s ponavljanjem pritožbenih navedb ter trditvami, da policisti med hišno preiskavo na osumljenčevem domu niso našli rastlin in semen konoplje, da je bil osumljenec za istovrstno kaznivo dejanje obsojen že pred skoraj šestimi leti, da so samovoljni in brez podlage zaključki sodišča, da je osumljenec brez zaposlitve in prihodkov, da gre pri konoplji za mehko drogo, ki ne povzroča smrti pri uporabnikih ter da je malo verjetno, da bi se osumljenec med prestajanjem hišnega pripora ponovno lotil proizvodnje konoplje na lastnem domu, ne uveljavlja kršitve zakona, temveč s tem izraža nestrinjanje z dokazno presojo sodišča prve in druge stopnje v izpodbijanem pravnomočnem sklepu glede utemeljenosti suma storitve osumljencu očitanega kaznivega dejanja. Po vsebini te trditve v zahtevi za varstvo zakonitosti pomenijo izpodbijanje s pravnomočno odločbo ugotovljenega dejanskega stanja; iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni mogoče vložiti.

C.

9. Kršitve zakona, na katere se sklicuje osumljenčeva zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti, niso podane, zahteva pa je bila v pretežni meri vložena zaradi nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), zato jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.