Jedro

Sodišči prve in druge stopnje sta na podlagi dokaznega postopka ugotovili, da avto tožencu ni bil podarjen.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnica je od toženca zahtevala 5.310,84 EUR, kolikor je znašala vrednost njenega avtomobila, s katerim se je toženec 31. 7. 1999 prevrnil in avto popolnoma uničil. 2. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je toženec dolžan tožnici plačati 5.310,84 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 31. 7. 1999 dalje. V drugi točki izreka je odločilo o povrnitvi pravdnih stroškov.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženca delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v prvi točki spremenilo tako, da je besedilo: “od 31. 7. 1999 dalje“ nadomestilo z besedilom: „v enakem znesku“, v drugi točki pa v obrestnem delu zahtevka tako, da obresti od pravdnih stroškov tečejo po izteku petnajstdnevnega izpolnitvenega roka in ne že od izdaje sodbe dalje. Sicer je pritožbo toženca zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Navedbe revidenta

4. Zoper zavrnilni del sodbe sodišča druge stopnje je toženec vložil revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Meni, da je sodišče neutemeljeno verjelo tožnici in da ni pojasnilo višine škode, kateri je toženec ugovarjal. Pojasnilo sodišča druge stopnje, da naj bi bil njegov ugovor prepozen, pa je napačno, saj je bil pravdni postopek ponovljen. Sodišči bi morali izvesti dokazni predlog tožnice ter postaviti ustreznega izvedenca, ki bi višino škode ugotovil. Procesno kršitev vidi tudi v tem, da sodišče ni izvedlo njegovih dokaznih predlogov (poizvedba pri UE Novo mesto, dodatno zaslišanje strank). Zmotno uporabo materialnega prava utemeljuje z navedbami, da je tožnica denar od E. V. prejela, zaradi česar je tudi podpisala dokumente za prepis. Če denarja ne bi prejela, bi kupca na plačilo kupnine vsaj opozorila. Sodba sodišča prve stopnje je pomanjkljivo obrazložena, ker ne vsebuje dokazne ocene vseh pravnorelevantnih dejstev in okoliščin. Toženec ponovno pojasni, da mu je tožnica avto podarila, da je po sami nesreči sodelovala pri njegovi prodaji in prejela celotno kupnino za poškodovani avtomobil. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbi sodišč druge in prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi.

5. Sodišče je revizijo vročilo nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Na podlagi prvega odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ) je dolžan tisti, kdor drugemu povzroči škodo, le-to povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Med pravdnima strankama ni sporno, da je avto poškodoval toženec.

8. Toženec v reviziji ponovno izpostavlja, da naj bi mu avto podarila tožnica. Sodišči prve in druge stopnje sta na podlagi dokaznega postopka ugotovili, da avto tožencu ni bil podarjen. Izpodbijanje dokazne ocene z izpostavljanjem drugih dejstev (npr. da je tožnica denar od E. V. prejela) ali njeno relativiziranje (da tožnica prepisa vozila ne bi uredila, v kolikor denarja ne bi prejela) pomeni nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Očitek procesnih kršitev pa je neutemeljen. Dokazni predlogi toženca (poizvedba pri Upravni enoti Novo mesto ter ponovno zaslišanje prič) so bili, kot je revidentu pravilno pojasnilo že pritožbeno sodišče v zadnjem odstavku na drugi strani odločbe, nerelevantni in zato njihova neizvedba ne predstavlja zatrjevane procesne kršitve.

9. Glede višine škode je sodišče prve stopnje v sicer skopi obrazložitvi pojasnilo, da je sledilo zahtevku tožnice, ker toženec v tej smeri sodišču ni ponudil nobenega dokaza. Toženčeva pripravljalna vloga z dne 10. 8. 2007 (l. št.124) ni bila prepozna v smislu prvega odstavka 286. člena ZPP, je pa pritrditi sodišču druge stopnje, da je višino zahtevka izpodbijal pavšalno. Iz izvedenih dokazov sodišča prve stopnje izhaja, da je višina zahtevka ugotovljena tako, da se je od nakupne cene avtomobila odštelo 10% amortizacijo (poškodovano vozilo je bilo staro eno leto). Tako ugotovljena višina škode je razumljiva in pravilna (164. in 168. člen OZ). Tožnica je višino škode dokazala z dokazilom o plačilu kupnine, toženec pa je bil tisti, ki bi moral dokazati, da je bila škoda manjša. Ker tega dokaznega bremena ni zmogel (sodišču ni ponudil nobenega dokaza, sklicevanje na nepostavitev izvedenca, ki ga sam ni predlagal, pa ne more biti uspešno), je očitek procesnih kršitev neutemeljen.

10. Ker je materialno pravo pravilno uporabljeno in ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je bilo treba toženčevo revizijo na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.