Jedro

V 169. členu (četrti del) ZPIZ določa, da posamezne kategorije zavarovancev lahko v primerih in na način, določen v zakonu, izjemoma pridobivajo pravico do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji. Vendar to še ne pomeni, da gre za povsem posebne pravice, ki se priznavajo brez ustreznih postopkovnih določb in da zato postopki ne potekajo po vseh ostalih določbah ZPIZ. Kljub nekaterim drugače določenim pogojem za pridobitev pravic iz pokojninskega zavarovanja, so zato tudi njihove odločbe podvržene reviziji, katere namen je predvsem odprava morebitnih napak, do katerih lahko pride v postopku in ki jih je bilo pred uvedbo instituta revizije v ZPIZ, težko popraviti v skladu s predpisi.

Izrek

Revizija se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov (predlagateljev) zahtevek za priznanje pravice do pokojnine, ker je na podlagi dokazov, izvedenih v postopku, ugotovilo, da je zakonita odločba organa druge stopnje tožene stranke (drugega udeleženca), s katero je ta v postopku revizije spremenil odločitev prvostopnega organa, da ima tožnik pravico do starostne pokojnine po določbah zakona o poslancih, zavrnil tožnikov zahtevek za priznanje pravice do starostne pokojnine in izplačevanje pokojnine ustavil s 1.7.1993. Sodišče druge stopnje je z izpodbijano odločbo zavrnilo pritožbo tožnika kot neutemeljeno in potrdilo odločbo prvostopenjskega sodišča. Sprejelo je njegove bistveno pravilne ugotovitve, tako glede ugotovljenega dejanskega stanja, kot tudi v pravnem pogledu.

Zoper pravnomočno odločbo drugostopenjskega sodišča je tožnik vložil pravočasno revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zato posledično zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Navajal je, da je bil postopek za ureditev priznanja njegove predčasne pokojnine voden pred pristojnimi organi državnega zbora. Upokojitev je bila izpeljana kot prisilna politična upokojitev, saj se sam nikoli ni potegoval za ta privilegij. Kljub temu pa meni, kot je to že navajal med postopkom, predvsem v tožbi in pritožbi, na kateri se tudi sklicuje, da mu odločba tožene stranke ni bila vročena v prekluzivnem trimesečnem roku in da zato tudi revizija odločbe, s katero mu je bila priznana pravica do predčasne pokojnine, ni bila izvršena pravočasno. Pri tem sam ni kriv, da so mu odločbo skušali vročati poleti, ko je bil odsoten. Pri tem še posebej ne soglaša s stališčem drugostopnega sodišča, da zakon ne predvideva vročitve odločbe v roku treh mesecev, saj taka zahteva logično izhaja iz vsebine zakona. Z razlago, kot jo je podalo sodišče, bi bila kršena pravna varnost udeležencev postopka. Zato je predlagal, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano odločbo spremeni tako, da njegovemu zahtevku ugodi oziroma podredno, da izpodbijano odločbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Z vlogo, ki je bila na pošto oddana priporočeno 4.3.1996, je revident revizijo dopolnjeval. V dopolnitvi je navajal, da je po vložitvi revizije ugotovil še dve kršitvi nižjih organov pri obravnavanju njegove zadeve. Ni bilo ugotovljeno, kdo ga je imenoval za sekretarja poslanske skupine, poleg tega pa ni bil upokojen po določbah zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, temveč po zakonu o poslancih. Zato njegova odločba ne bi smela biti predložena v revizijo.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Ker je vložitev revizije vezana na rok, sodišče dopolnitve revizije, ki je bila vložena po poteku trideset-dnevnega roka od vročitve prepisa izpodbijane odločbe (prvi odstavek 382. člena ZPP), pri odločanju ni upoštevalo. Prav tako pri odločanju ni upoštevalo (386. člen ZPP) revizije v delu, v katerem se revident sklicuje na svoja predhodna stališča v tožbi oziroma v pritožbi, saj revizijsko sodišče izpodbijano sodbo (odločbo) preizkusi samo v tistem delu, ki se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, na katere pazi po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka pa se upoštevajo samo, če so z revizijo uveljavljane, revizija pa samo formalno zatrjuje procesne kršitve, jih pa vsebinsko ne opredeli.

Odločitev prvostopenjskega in drugostopenjskega sodišča materialnopravno temelji na določbah 256. in 258. člena zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ - Uradni list RS, št. 12/92, 5/94 in 7/96), ki določajo, da se odločba prve stopnje, s katero je osebi priznana pravica po tem zakonu, predloži v revizijo, ki se opravi po uradni dolžnosti. Če se revizija odločbe, ki je postala dokončna, ne opravi v treh mesecih od dneva, ko preteče rok za pritožbo, se šteje, da je revizija opravljena in da je odločba potrjena.

Glede na tožnikovo navajanje, da je šlo v njegovem primeru za "prisilno politično upokojitev" revizijsko sodišče ugotavlja, da je bila izdana odločba tožene stranke št., s katero je bila tožniku priznana pravica do starostne pokojnine po določbah zakona o poslancih na njegovo zahtevo, ki je bila vložena 3.3.1993. Zato je lahko zaključilo, da je bila zahteva za priznanje pravice do pokojnine vložena v skladu z določbo prvega odstavka 262. člena ZPIZ, ki določa, da se postopek za uveljavljanje pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja začne na zahtevo zavarovanca in ne koga drugega.

Navajanje revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava v izpodbijani pravnomočni odločbi zato ni utemeljeno. Nižji sodišči sta v skladu z dokazi izvedenimi v postopku pravilno ugotovili, da je bila revizija opravljena pravočasno. Trimesečni rok, določen v 258. členu ZPIZ, je lahko pričel teči šele po poteku pritožbenega roka, to je 11.4.1993 in je zato potekel 11.7.1993, revizija pa je bila opravljena 23.6.1993. To potrjujejo tudi povratnice v spisu, saj je pristojna pošta skušala tožniku revizijsko odločbo prvič vročiti že 29.6.1993, kar je v izpodbijani odločbi ugotovilo tudi pritožbeno sodišče. Ni jasno, na kakšen prekluziven rok treh mesecev, v katerem bi mu morala biti vročena odločba, misli revident. Takšnega roka namreč zakon ne določa in zato tudi ne more imeti nobenega vpliva na rok, v katerem mora biti opravljena revizija, ki jo določa ZPIZ. V 258. členu ZPIZ je samo določeno, da mora biti revizija opravljena v treh mesecih od dneva, ko preteče rok za pritožbo, ta pa lahko začne teči takrat, ko je odločba vročena stranki. Tožena stranka torej revizije ne more opraviti kadarkoli, kot to navaja revident, ampak samo v treh mesecih od dneva, ko poteče rok za pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo.

Ker gre za uporabo materialnega prava, je revizijsko sodišče preizkusilo izpodbijano odločbo tudi glede pravilne uporabe ZPIZ v revidentovem primeru. Sprejelo je stališče, da je zakon jasen v (četrtem) delu, ki določa pravice nekaterih kategorij zavarovancev in da po mnenju revizijskega sodišča ni dvoma, da v tem primeru ne bi smel biti uporabljen ZPIZ. Že v 1. členu ZPIZ je splošna določba, da se s tem zakonom ureja sistem pokojninskega in invalidskega zavarovanja v Republiki Sloveniji. V 169. členu (četrti del) pa ZPIZ določa, da posamezne kategorije zavarovancev lahko v primerih in na način, določen v zakonu, izjemoma pridobivajo pravico do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji. Vendar to še ne pomeni, da gre za povsem posebne pravice, ki se priznavajo brez ustreznih postopkovnih določb in da zato postopki ne potekajo po vseh ostalih določbah ZPIZ. Kljub nekaterim drugače določenim pogojem za pridobitev pravic iz pokojninskega zavarovanja, so zato tudi njihove odločbe podvržene reviziji, katere namen je predvsem odprava morebitnih napak, do katerih lahko pride v postopku in ki jih je bilo pred uvedbo instituta revizije v ZPIZ, težko popraviti v skladu s predpisi. Taka razlaga je tudi v skladu z ustavnim načelom enakosti (14. člen), saj bi v nasprotnem primeru nekatere kategorije zavarovancev imele ne samo bolj ugodne pogoje za pridobitev pravic, kar jim sicer lahko omogoča poseben zakon, ampak bi za njih veljali tudi drugačni postopkovni predpisi. To pa ne bi bilo v skladu s splošno sprejetim pravnim redom.

Zato revizijsko sodišče, ob upoštevanju dejstev, navedenih v izpodbijani odločbi ugotavlja, da je bila zavrnitev tožnikovega zahtevka materialnopravno pravilna in da zato ni utemeljena revizijska trditev, da je bilo v izpodbijani odločbi materialno pravo zmotno uporabljeno.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 393. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je določbe zakona o pravdnem postopku uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).