Jedro

V primeru ugotavljanja pogojev za brezplačno pravno pomoč za pravno svetovanje, se ne ugotavlja izpolnjevanja pogojev iz prvega, drugega in tretjega odstavka 24. člena ZBPP, torej okoliščin in dejstev o zadevi, ki kažejo na verjetnost prosilčevega izgleda za uspeh oziroma pomembnost zadeve za njegov osebni in socialno-ekonomski položaj, vendar pa je ne glede na to organ dolžan tudi po uradni dolžnosti presojati primernost oblike in vsebine brezplačne pravne pomoči, kot izhaja iz drugega odstavka 26. člena ZBPP in drugega odstavka 28. člena ZBPP. Navedene določbe organu za brezplačno pravno pomoč nalagajo, da pri odločanju o prošnji za brezplačno pravno pomoč presodi primernost zaprošene brezplačne pravne pomoči glede na pričakovani rezultat, ta pa se kaže v uresničevanju pravice od sodnega varstva.

V skladu s četrtim odstavkom 85. člena ZIKS-1 je tožnik imel pravico vložiti pritožbo zoper odločitev direktorja zavoda, o kateri odloča generalni direktor, nato pa še na ministrstvo za pravosodje. Ker tožnik ni vložil pritožbe zoper odločitev direktorja o prepovedi stika z mediji, ni podlage za vložitev tožbe po 4. členu ZUS-1, ki predvideva sodno varstvo v upravnem sporu, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči v obliki in obsegu pravnega svetovanja za vložitev tožbe na Upravno sodišče RS zoper Zavod za prestajanje kazni zapora Ljubljana (v nadaljevanju ZPKZ Ljubljana) zaradi v avgustu 2019 onemogočenim stikom z mediji - novinarko A.A. in s tem kršitvijo z Ustavo RS ter Evropsko konvencijo o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) priznanih pravic.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik vložil prošnjo za brezplačno pravno pomoč v obliki pravnega svetovanja na podlagi 1. alineje prvega odstavka 26. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) zaradi vložitve tožbe zoper ZPKZ Ljubljana, zaradi protizakonite prepovedi stika z mediji konec avgusta 2019. Kot izbranega odvetnika navaja B.B.iz Ljubljane. V prošnji je tožnik pojasnil, da mu direktor ZPKZ Ljubljana avgusta 2019 ni dovolil obiska novinarke A.A.. Navedel je, da razloge za prepoved stika z mediji določa peti odstavek 73. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1), da pa v dokumentu ZPKZ Ljubljana, št. 0-18/2019 z dne 28. 8. 2019 razlogi niso obrazloženi, s čemer mu je kršena pravica, zagotovljena z 39. členom Ustave RS oziroma 10. členom EKČP. Navaja tudi, da mu ni zagotovljeno sodno varstvo. Sklicuje pa se na dano mnenje odvetnika B.B.z dne 16. 4. 2020. Organ za brezplačno pravno pomoč je vpogledal v navedeno mnenje, ki pa ni bilo dano v zvezi s predmetno zadevo, ampak v zvezi z drugimi zadevami in je bilo tožniku pojasnjeno, da mora pred uveljavljanjem kršitev ustavnih pravic pred Ustavnim sodiščem RS ali pravic po EKČP na Evropskem sodišču za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) izčrpana vsa pravna sredstva pred slovenskimi sodišči. 3. Organ za brezplačno pravno pomoč je ugotovil, da prošnja tožnika ni utemeljena. Glede na to, da tožnik v prošnji ni navedel jasno ali zaproša za dodelitev brezplačne pravne pomoči v zvezi z vložitvijo tožbe po 2. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ali za vložitev tožbe po 4. členu ZUS-1, je organ za brezplačno pravno pomoč presojal izpolnjevanje pogojev za dodelitev brezplačne pravne pomoči za obe možnosti in ugotovil, da niso izpolnjeni pogoji za dodelitev zaprošene brezplačne pravne pomoči. Glede prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči v zvezi s tožbo po 2. členu ZUS-1 obrazloži, da akt, ki ga je izdal direktor zavoda skladno z določbo 73. člena ZIKS-1, 59. člena Pravilnika in 8. člena ZIKS-1 kot tudi sprejeto sodno prakso ni upravni akt iz drugega odstavka 2. člena ZUS-1. Organ za brezplačno pravno pomoč bi namreč z dodelitvijo zaprošene brezplačne pravne pomoči v obliki pravnega svetovanja za vložitev tožbe po 2. členu ZUS-1 presegal namen ZBPP, ki je uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničevati (1. člen ZBPP).

4. Glede prošnje tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči v zvezi s tožbo po 4. členu ZUS-1, to je za vložitev tožbe v subsidiarnem upravnem sporu zaradi kršitve pravice z Ustavo RS in EKČP priznanih pravic s strani ZPKZ Ljubljana, s tem ko tožniku s strani ZPKZ Ljubljana ni omogočen stik z mediji, torej novinarko A.A., organ za brezplačno pravno pomoč meni, da prošnja tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči ni utemeljena.

5. V konkretni zadevi tožnik v prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči navaja, da je do kršitve pravice iz 39. člena Ustave RS oziroma 10. člena EKČP prišlo v avgustu 2019, ko mu je bilo z odločitvijo direktorja ZPKZ Ljubljana onemogočen stik z novinarko A.A. Upoštevaje določbo 28. člena ZUS-1 v povezavi z določbo 23. člena ZUS-1 ter že citirano sodno prakso, bi torej prosilec s tožbo zoper ZPKZ Ljubljana zaradi kršitve z Ustavo RS in EKČP priznanih pravic lahko vložil zgolj v zakonsko določenem 30 dnevnem roku, od kar je bil seznanjen s prepovedjo stika z novinarko A.A. Organ za brezplačno pravno pomoč ugotavlja, da v konkretni zadevi očitno ni sporno, da je 30 dnevni rok za vložitev tožbe že potekel. Glede na to, da tožnik trenutno ne izpolnjuje niti osnovnih procesnih predpostavk za vložitev tožbe pred Upravnim sodiščem RS, kot je obrazložil, je po mnenju organa za brezplačno pravno pomoč zaprošena vloga tožnika za brezplačno pravno pomoč in torej dodatna preučitev pravnega položaja in ustreznih pravnih predpisov s strani zaprošenega odvetnika, tožniku ne bi nudila dodatne seznanitve s vprašanji in okoliščinami, ki so pomembne za njegove pravice in obveznosti, pravna razmerja ter o pogojih obliki in vsebini pravnih sredstev in postopkov za njihovo zavarovanje. Tako je organ za brezplačno pravno pomoč tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči zavrnil kot neutemeljeno.

6. Tožnik vlaga tožbo v upravnem sporu zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega prava. Tožnik navaja, da ni zaprosil za brezplačno pravno pomoč v zvezi z vložitvijo tožbe pred Upravnim sodiščem RS kot to zmotno sklepa tožena stranka. Tudi ni zaprosil za brezplačno pravno pomoč v obliki pravnega svetovanja za vložitev tožbe pred Upravnim sodiščem RS. Tožnik je namreč v prošnji za brezplačno pravno pomoč izrecno natančno navedel, da zaproša za brezplačno pravno pomoč v obliki pravnega svetovanja na podlagi 1. alineje prvega odstavka 26. člena ZBPP. Po njegovem mnenju je nesmiselno in brezpredmetno presojanje tožene stranke glede pogojev vložitve tožbe po 2. členu ZUS-1 ali za vložitev tožbe po 4. členu ZUS-1. Tožnik ni zaprosil za brezplačno pravno pomoč v obliki pravnega svetovanja in zastopanja v postopku pred sodišči prve in druge stopnje, čemur ustreza tožba pred Upravnim sodiščem RS, ampak je zaprosil za brezplačno pravno pomoč v obliki pravnega svetovanja. Mnenje odvetnika B.B. ni bilo izdano v zvezi s predmetno zadevo, je pa v zadnjem odstavku mnenja natančno navedeno, kako v primeru, kot je predmetna zadeva, zaščititi svoje pravice, kar gre razumeti, da glede na to, da sodno varstvo v zvezi s prepovedjo stika z mediji ni zagotovljeno, gre za posamične akte, s katerim je odločeno o pravicah posameznika, bi zoper takšne akte bila dopustna pritožba na Ustavno sodišče RS, v končni instanci tudi pred ESČP. Tožnik ponovno navaja, da v zvezi z odločitvijo o prepovedi stika z mediji ni zagotovljeno sodno varstvo in zadeve ne bi obravnavalo Upravno sodišče RS. Ker gre za kršitev pravice iz 39. člena Ustave RS oziroma 10. člena EKČP, pa bi zadevo obravnavalo Ustavno sodišče RS. Dejstvo je, da je tožnik zaprosil za brezplačno pravno pomoč v obliki pravnega svetovanja na podlagi 1. alineje prvega odstavka 26. člena ZBPP, ko bo mnenje podal odvetnik, zato je tožniku potrebno brezplačno pravno pomoč dodeliti.

7. Tožena stranka odgovora na tožbo ni podala, je pa sodišču predložila upravni spis.

8. Tožba ni utemeljena.

9. V obravnavani zadevi je predmet presoje izpodbijani sklep, s katerim je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči v obliki in obsegu pravnega svetovanja na podlagi 1. alineje prvega odstavka 26. člena ZBPP.

10. Pravno svetovanje je oblika brezplačne pravne pomoči iz prve alineje prvega odstavka 26. člena ZBPP, za kar šteje preučitev pravnega položaja in ustreznih pravnih predpisov zaradi seznanitve upravičenca z vsemi vprašanji in okoliščinami, ki so pomembne za njegove pravice, obveznosti in pravna razmerja ter o pogojih, obliki in vsebini pravnih sredstev ter postopkov za njihovo zavarovanje. V skladu s citirano določbo petega odstavka 24. člena ZBPP, se brezplačna pravna pomoč za pravno svetovanje dodeli brez ugotavljanja pogojev iz prvega, drugega in tretjega odstavka tega člena oziroma med drugim, da prosilec nima verjetnih izgledov za uspeh.

11. V primeru ugotavljanja pogojev za brezplačno pravno pomoč za pravno svetovanje, se ne ugotavlja izpolnjevanja pogojev iz prvega, drugega in tretjega odstavka 24. člena ZBPP, torej okoliščin in dejstev o zadevi, ki kažejo na verjetnost prosilčevega izgleda za uspeh oziroma pomembnost zadeve za njegov osebni in socialno-ekonomski položaj, vendar pa je ne glede na to organ dolžan tudi po uradni dolžnosti presojati primernost oblike in vsebine brezplačne pravne pomoči, kot izhaja iz drugega odstavka 26. člena ZBPP in drugega odstavka 28. člena ZBPP. Po presoji sodišča navedene določbe organu za brezplačno pravno pomoč nalagajo, da pri odločanju o prošnji za brezplačno pravno pomoč presodi primernost zaprošene brezplačne pravne pomoči glede na pričakovani rezultat, ta pa se kaže v uresničevanju pravice od sodnega varstva.

12. Tožnik je zaprosil za dodelitev brezplačne pravne pomoči za vložitev tožbe zoper akt, ki skladno z določbo 8. člena in 73. člena ZIKS-1, ni upravni akt iz drugega odstavka 2. člena ZUS-1. Sodišče pritrjuje stališču v izpodbijani odločbi, da bi organ za brezplačno pravno pomoč z dodelitvijo zaprošene brezplačne pravne pomoči v obliki pravnega svetovanja za vložitev tožbe po 2. členu ZUS-1 presegel namen ZBPP, ki je uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničevati (1. člen ZBPP).

13. Sodišče v zvezi z razlogi iz izpodbijane odločbe glede vložitve tožbe pred Upravnim sodiščem RS po 4. členu ZUS-1 oziroma glede vložitve tožbe v subsidiarnem upravnem sporu zaradi kršitve pravice z Ustavo RS in EKČP priznanih pravic s strani ZPKZ Ljubljana, s tem, ko tožniku s strani ZKPZ Ljubljana ni omogočen stik z mediji, torej novinarko A.A., dodaja, da je preuranjeno stališče organa za brezplačno pravno pomoč, da je bil tridesetdnevni rok za vložitev tožbe v upravnem sporu zamujen.

14. V skladu s četrtim odstavkom 85. člena ZIKS-1 je tožnik imel pravico vložiti pritožbo zoper odločitev direktorja zavoda, o kateri odloča generalni direktor, nato pa še na ministrstvo za pravosodje. Sodišče meni, da glede na to, da tožnik ni vložil pritožbe zoper odločitev direktorja o prepovedi stika z mediji, je treba ugotoviti, da v konkretnem primeru tudi ni podlage za vložitev tožbe po 4. členu ZUS-1, ki predvideva sodno varstvo v upravnem sporu, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Če se v upravnem sporu izpodbijajo dejanja javne oblasti, se v postopku uporabljajo določbe ZUS-1, ki se nanašajo na izpodbijanje upravnega akta (drugi odstavek 4. člena ZUS-1). Ne glede na dejstvo, da akt, ki ga izda direktor zavoda skladno z določbo 8. člena ZIKS-1, kot tudi sprejeto sodno prakso ni upravni akt, pa je treba izčrpati vsa redna pravna sredstva v postopku, preden se tožnik lahko obrne na Upravno sodišče RS, kot to pravilno izhaja iz izpodbijane odločbe. Šele po izčrpanju teh pravnih sredstev, pa lahko začne teči tridesetdnevni rok za sprožitev subsidiarnega upravnega spora.

15. Na podlagi vsega navedenega je sodišče zaključilo, da je izpodbijana odločba zakonita, kot tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

16. O zadevi je sodišče odločilo brez glavne obravnave, saj odločitev temelji na dokazih, ki so bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijane odločbe (drugi odstavek 51. člena ZUS-1), v tožbi pa niso navedena nobena nova dejstva in novi dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).