Jedro

Toženka v sporu majhne vrednosti s sklicevanjem na pravila davčnega prava (na materialno pravo) in na »nemogoče dokazno breme« (gre ne samo za preveč pavšalen očitek, ampak za očitek, ki bi lahko meril le na neupoštevno relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka) ne more uspešno izpodbiti ugotovljenega dejanskega stanja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani I. točki izreka potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, (I.) da mora tožena stranka (toženka) v roku 8 dni plačati tožeči stranki (tožnici) 2.427,98 EUR s pripadki, ki so podrobneje razvidni iz izreka sodbe sodišča prve stopnje in se na tem mestu ne povzemajo, (II.) da se zavrne presežni tožbeni zahtevek do vtoževanih 2.653,40 EUR in v presežku zahtevanih zakonskih zamudnih obresti ter (III.) da bo o stroških postopka odločilo s posebnim sklepom.

2. Zoper predmetno sodbo oziroma zoper ugodilni del sodbe (točka I. izreka sodbe) je toženka vložila pravočasno pritožbo iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in (neopredeljene) bistvene kršitve določb pravdnega postopka. V njej navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbe Stvarnopravnega zakonika (SPZ), ker je pri različnih računih različno upoštevalo solastni delež toženke v skupni stavbi. Velikost njenih prostorov znaša 5,72 % stavbe, pri porabi električne energije se ji obračunava 7,166%, pri skupnih prostorih 7,774 %, pri stroških papirne galanterije 10,854 %, itd. Sodišče je sledilo ustaljeni praksi s predhodnim upraviteljem. Zakon ali pogodba ne določata drugače kot v sorazmerju z lastniškim deležem pravic in obveznosti etažnih lastnikov na skupnih delih (115. člen SPZ). Sodišče nima prav, da ta obveznost velja le med etažnimi lastniki in ne do upravnika. Upravnik mora 115. člen SPZ upoštevati in lahko odstopi le, če pogodba o medsebojnih razmerjih med etažnimi lastniki določa drugače (117. člen SPZ). Pogodba o medsebojnih razmerjih ne določa drugače in prejšnja praksa delitve stroškov ne pride v poštev. Sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo določb o DDV. Za tožnico zaračunani 22 % DDV pomeni vhodni DDV in si ga poračuna z izhodnim DDV. Ne more ga prevaliti na etažne lastnike. Sodišče prve stopnje je navedlo, da toženka ni izkazala odbitja DDV oziroma dvakratnega vračila DDV. Takšno dokazno breme je za toženko nemogoče, saj ne razpolaga z ustreznimi informacijami. V sistemu DDV je logično, da zavezanec za DDV vhodni DDV poračuna z izstopnim DDV in državi plača le razliko, če ta obstaja. Tožnica je nepravilno dvignila akontacijo ogrevanja na 80,00 EUR na mesec. Sklep zbora etažnih lastnikov je ceno zvišal na 75,00 EUR. Za zvišanje na 80,00 EUR ni bilo sklepa, pa bi moral biti, in tožnica ni imela pravne podlage za zvišanje. Sodišče je tožnici priznalo tudi plačilo računa za ALU-lestev. Tožnica je trdila, da je lestev treba imeti v stavbi. To ne more biti strošek etažnih lastnikov. O ugovoru glede tega računa in računa Ajpes z dne 21.6.2022 (etažnim lastnikom zaračunana objava letnega poročila) se sodišče ni izjavilo. Gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po prvem odstavku 458. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) se sme odločba v sporu majhne vrednosti, kakršen je tudi obravnavani spor, izpodbijati samo iz razlogov absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka (drugi odstavek 339. člena ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava. Povedano drugače, predmetna sodba se ne more izpodbijati iz razlogov relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP) in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pri čemer zadnje vključuje tudi zmotno dokazno oceno sodišča prve stopnje.

6. Pritožbeno sodišče ugotovljenega dejanskega stanja na tem mestu ne ponavlja, saj je le-to razvidno že iz izpodbijane sodbe. Prav tako pritrjuje tudi razlogom sodišča prve stopnje.

7. Sodišče prve stopnje ni zmotno uporabilo določb SPZ, saj glede različnih ključev razdelitve stroškov ni le sledilo ustaljeni praksi vzpostavljeni s predhodnim upravnikom, ampak je za takšno »sledenje« imelo pravno podlago v Pogodbi o opravljanju storitev upravljanja z dne 1.8.2019 (priloga A2). S predmetno pogodbo so se naročniki, med katerimi je bila tudi toženka, strinjali, da se upoštevajo doslej obstoječi ključi delitve (glej poglavje VII. pogodbe) in tožnica prevzetih razdelilnikov ni spreminjala. Gre za pogodbeni dogovor, ki ne nasprotuje izpostavljenim določilom 115. in ostalih členov SPZ in ki nenazadnje toženko kot sopodpisnico zagotovo zavezuje.

8. Toženka v sporu majhne vrednosti s sklicevanjem na pravila davčnega prava (na materialno pravo) in na »nemogoče dokazno breme« (gre ne samo za preveč pavšalen očitek, ampak za očitek, ki bi lahko meril le na neupoštevno relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka) ne more uspešno izpodbiti ugotovljenega dejanskega stanja. Ni izkazano, da je tožnica v zvezi s plačanimi računi, ki so bili nato prefakturirani in ustrezno razdeljeni po dogovorjenih ključih (op. tožnica vtožuje plačilo računov, ki jih je kot upravnica izdala toženki), DDV odbila oziroma da ga je dobila plačanega dvakrat. Toženkine navedbe v tej smeri so nenazadnje preveč pavšalne, da bi jim bilo mogoče slediti, in nerazumljive. Tožnica je namreč kot upravnica le plačala in nato prefakturirala prejete račune (z DDV) na etažne lastnike po ustreznih ključih delitve.

9. Neutemeljeni so pritožbeni očitki v zvezi z nepravilnim zvišanjem akontacije ogrevanja na 80,00 EUR, pri čemer zvišanje na 75,00 EUR po sklepu etažnih lastnikov ni sporno. Iz npr. točke 27 obrazložitve izpodbijane sodbe res izhaja, da sklepa etažnih lastnikov o zvišanju na 80,00 EUR ni bilo, vendar takšen sklep v obravnavanem sporu ni bil nujno potreben. Sodišče prve stopnje je namreč med drugim ugotovilo, da se je toženka z zvišanjem strinjala (glej npr. točko 27 obrazložitve izpodbijane sodbe), kar je dejanska ugotovitev, ki zadošča za zaključek, da je posledično zvišani znesek dolžna plačati.

10. Iz izpodbijane sodbe ne izhaja, da sta računa za ALU lestev in za Ajpes, ki se sicer nahajata med listinskimi dokazi, v kakršnikoli pravno relevantni zvezi z ugodilnim delom sodbe. Sodišče prve stopnje tožnici tako »ni priznalo plačila za ALU lestev« in nikjer ni razvidno, da naj bi šlo za strošek, ki bremeni etažne lastnike. Enako ni razvidno, da naj bi tožnica etažnim lastnikom zaračunala objavo letnega poročila. Drži, da se sodišče prve stopnje o obeh računih ni izjavilo. Vendar predmetno v nobenem primeru ne more pomeniti »bistvene kršitve določb pravdnega postopka«, saj ta dva računa nista v zvezi s tožbenim zahtevkom.

11. Po ugotovitvi, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso utemeljeni oziroma upoštevni in da niso podane niti po uradni dolžnosti preizkušene kršitve materialnega in procesnega prava, je pritožbeno sodišče pritožbo toženke kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

12. Toženka, ki s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).