Jedro

Če sodišče z napačnim sklicevanjem na 452. in 453. člen ZPP ne upošteva dejstev in dokazov, čeprav bi jih moralo upoštevati, gre za relativno bistveno kršitev postopka in pritožbeni razlog po 1. odstavku 339. člena ZPP, ki je v postopku v sporu majhne vrednosti izključen.

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba v izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 213490/2013 z dne 31. 12. 2013 ostane v veljavi v 1. točki izreka za znesek 32,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 3. 2012 do plačila in za zakonske zamudne obresti od zneska 21,35 EUR od 31. 12. 2013 do 19. 5. 2014 ter v celoti v 3. točki izreka (I. točka izreka); tožbeni zahtevek za plačilo zneska 21,35 EUR in za zakonske zamudne obresti od tega zneska od 29. 10. 2013 do 30. 12. 2013 zavrnilo in v tem obsegu razveljavilo navedeni sklep o izvršbi v 1. točki izreka (II. točka izreka); odločilo, da pravdni stranki sami nosita svoje pravdne stroške (III. točka izreka).

2. Zoper odločitev v I. točki izreka, da sklep o izvršbi ostane v veljavi v 1. točki izreka za znesek 32,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in v celoti v 3. točki izreka sklepa o izvršbi, je toženec vložil pravočasno pritožbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in zaradi napačne uporabe materialnega prava (določbe 227., 286.a, 451. - 453. člena ZPP; 39. člena Zakona o varstvu potrošnikov in Pravilnika o opravljanju večstanovanjskih stavb) in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo ustrezno spremeni, podredno pa v izpodbijanem delu razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožeča stranka obračunala obveznost toženca, upoštevajoč kriterij števila uporabnikov stanovanja, hkrati pa iz listin, ki sta jih predložili pravdni stranki izhaja, da so bili stroški porabe vode obračunani izključno po stanju na števcu. O odločilnem dejstvu obstaja tako očitno nasprotje med tem, kar se navaja v obrazložitvi, in tem kar izhaja iz predloženih listin. Toženec je kot dokaz predložil razdelilnik stroškov št. 999000109075, iz katerega izhaja, da je tožeča stranka uporabila ključ delitve po porabi števca. Predložil je tudi dokaz iz katerega je razvidno, da ne drži trditev, da računalniški program ni dopuščal, da bi se na računu izpisal drugačen ključ kot obračun po porabi števca. Iz listine „števci – analitika“, ki jo je predložila tožeča stranka, je jasno razvidno, da je v spornem obračunu za mesec februar 2012 za vse stanovanjske enote uporabila ključ delitve po porabi števca, tako tudi za sporno stanovanje. Uporaba je izračunana kot razlika med starim in novim stanjem števca, pri čemer staro stanje znaša 309,00 m3 , novo pa 340,88 m3, razlika pa znaša 31,88 m3, kakršna poraba je tudi navedena na spornem računu. Sodišče v sodbi ne navede, na katere listine je oprlo svojo odločitev, da je tožeča stranka obračunala porabo vode po številu oseb in iz katerih listin to izhaja. Sodišče ni sledilo predlogu toženca, da naj pridobi poročilo tožeče stranke o zadnji overovitvi vodomerov, kar bi dokazalo, da tožeča stranka za objekt sploh ne bi smela uporabljati merilnikov porabljene vode, saj ti niso bili redno overjeni. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo navedb toženca o neustreznosti merilnikov, češ, da niso bile podane v odgovoru na tožbo, pri čemer zanemari določbo 453. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Toženec je te navedbe in dokaze podal v odgovoru na pripravljalno vlogo tožeče stranke v skladu s 452. členom ZPP. Hkrati pa ostale navedbe, ki jih je toženec podal v isti vlogi, zavrača kot neutemeljene, torej jih presoja po vsebini. Sodišče tudi ni upoštevalo, da po Pravilniku o upravljanju večstanovanjskih stavb ni dovoljeno obračunavati porabe vode po neoverjenih vodomerih. Sodišče tudi napačno presoja, da je tožeča stranka odgovorila na reklamacijo toženca. Tožeča stranka ni ravnala v skladu z 39. členom Zakona o varstvu potrošnikov, saj tožencu ni podala pisnega odgovora niti v osmih dneh niti kasneje. Izpostavlja še, da se ni podal v pravdo zaradi samega zneska, temveč, da se prepreči tudi v bodoče nespoštovanje predpisov s strani tožeče stranke.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Da je tožeča stranka obračun stroškov porabe vode za mesec februar 2012, ob tem, da toženec ni sporočil podatkov o porabi vode, obračunala upoštevajoč prijavljeno število uporabnikov stanovanja in količino porabljene vode, ki je predstavljala razliko med količino porabljene vode za celotno stavbo in količino, ki je izhajala iz podatkov etažnih lastnikov o porabi po števcih, pri čemer je to razliko razdelila med etažne lastnike, ki podatkov niso sporočili, ne more biti sporno. Trditvam tožeče stranke, da je bil obračun opravljen na takšen način, torej tudi upoštevaje število uporabnikov stanovanja, toženec ni nasprotoval, pojasnil je celo, da če bi tožeča stranka način obračuna že predhodno pojasnila „bi s tem preprečila vse nadaljnje spore in nepotrebno obremenjevanje sodišča“ (druga pripravljalna vloga toženca). Neprerekana dejstva štejejo za priznana in jih ni potrebno dokazovati, zato so neupoštevne pritožbene trditve, da bi moralo sodišče prve stopnje v zvezi s tem izvajati dokaze in jih tudi dokazno oceniti. Sodišče prve stopnje zato ni zagrešilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Takšen način obračuna je tudi skladen z določbo 27. člena Pravilnika o upravljanju večstanovanjskih stavb (Uradni list RS, št. 60/09 s spremembami in dopolnitvami). Res je tudi po mnenju pritožbenega sodišča trditve toženca v drugi pripravljalni vlogi o neoverjenosti vodomerov, v posledici česar bi bili lahko zneski o porabi vode nepravilni oziroma nerelevantni, šteti za pravočasne trditve(1), vendar pa gre v primeru, če sodišče z napačnim sklicevanjem na 452. in 453. člen ZPP ne upošteva dejstev in dokazov, čeprav bi jih moralo upoštevati, le za relativno bistveno kršitev postopka in pritožbeni razlog po prvem odstavku 339. člena ZPP(2), ki v sporu v postopku majhne vrednosti ni pritožbeni razlog. Ta lahko v določenih primerih preraste v kršitev načela kontradiktornosti, kar je absolutna bistvena kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar ne tudi v konkretnem primeru, pa tudi sicer pritožbeno sodišče na tovrstno kršitev ne pazi po uradni dolžnosti(3), pritožba pa tovrstne kršitve sodišču prve stopnje ne očita (ne gre pa za napačno uporabo materialnega prava, kot to meni pritožba).

6. Upoštevaje ugotovljeno dejansko stanje sodišča prve stopnje in nesporno dejstvo, da toženec terjatve ob zapadlosti (in ne kasneje) ni poravnal, je materialnopravno pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da sklep o izvršbi ostane v veljavi v 1. točki izreka tudi za znesek 32,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v posledici (upoštevaje celotno odločitev) pa tudi v celoti v 3. točki izreka (prvi odstavek 30. člena Stanovanjskega zakona; 2. člen Pogodbe o opravljanju upravniških storitev).

7. Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP). Če na kakšno pritožbeno trditev ni odgovorilo, ni šlo za odločilno relevantno trditev (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Op. št. (1): Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je s temi trditvami toženec le odgovarjal na konkretne navedbe tožeče stranke v zvezi z obračunom vode v spornem obdobju v njeni drugi pripravljalni vlogi – četrti odstavek 452. člena ZPP.

Op. št. (2): Primerjaj komentar k 286. členu ZPP, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba 2006. Op. št. (3): drugi odstavek 350. člena ZPP