Jedro

Ker je bila odločba iz tretjega odstavka 25. člena ZIKS-1 o zavrnitvi pritožnikove prošnje za odložitev izvršitve kazni zapora sprejeta v okviru izvrševanja sodne funkcije, je sodno varstvo (in pravno sredstvo) zagotovljeno že v okviru odločanja po ZIKS-1, saj je zoper sodnikovo odločitev na prvi stopnji predvidena pritožba na višje sodišče.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožnikovo tožbo zoper odločbo predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani I IKZ 2929/2010 z dne 14. 3. 2016 v zvezi z odločbo Višjega sodišča v Ljubljani IV Kp 2929/2010 z dne 6. 4. 2016. Z navedeno odločbo je predsednik Okrožnega sodišča v Ljubljani na podlagi tretjega odstavka 25. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1) zavrnil tožnikovo prošnjo za odlog izvršitve kazni zapora, Višje sodišče pa je pritožbo zoper to odločbo zavrnilo.

2. Izpodbijana odločitev temelji na stališču, da izpodbijana odločba ni upravni akt, niti akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, temveč je akt sodne veje oblasti, proti kateri je zagotovljeno drugo sodno varstvo v sodnih postopkih. Pri tem se prvostopenjsko sodišče sklicuje na stališča sklepa Vrhovnega sodišča I Up 197/2016 z dne 12. 7. 2016. 3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) zoper navedeno odločitev vlaga pritožbo, v kateri navaja, da se odločba iz 25. člena ZIKS-1 v skladu s prvim odstavkom 8. člena istega zakona izda po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Zato meni, da je sodišče "povozilo" jezikovno razlago, tj. razlago, po kateri iz besedila prvega odstavka 8. člena ZIKS-1 izhaja, da gre za upravno odločbo, ki se izpodbija s tožbo v upravnem sporu. Zato naj bi mu izpodbijana odločitev o zavrženju njegove tožbe zoper tako odločbo kršila pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave in 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep spremeni in ugodi tožbi, tako da odpravi izpodbijano odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa naloži povračilo vseh stroškov postopka.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožnik je v upravnem sporu vložil tožbo zoper odločbo, izdano na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZIKS-1. Zanjo je v prvem odstavku 8. člena tega zakona določeno, da se izda po določbah zakona, ki ureja splošni upravni postopek, torej po ZUP. Ta določba pa ob upoštevanju zakonske ureditve, ki ureja odločanje sodišča o prošnji za odložitev izvršitve kazni zapora, ne more biti podlaga za pritožnikovo stališče, da je odločba iz tretjega odstavka 25. člena ZIKS-1 upravni akt iz 2. člena ZUS-1, zoper katerega je mogoč upravni spor.

7. Drugi odstavek 2. člena ZUP sicer določa, da se šteje, da gre za upravno zadevo, če je s predpisom določeno, da organ v neki stvari vodi upravni postopek, odloča v upravnem postopku ali izda upravno odločbo, oziroma če to zaradi varstva javnega interesa izhaja iz narave stvari. Vendar je treba, kot je Vrhovno sodišče pojasnilo že v sklepu I Up 197/2016, upoštevati, da gre v obravnavanem primeru za odločbo, ki jo sprejme sodnik, ki vodi zadeve izvrševanja kazni zapora (tretji odstavek 25. člena ZIKS-1) in da o pritožbi zoper njegovo odločitev odloča višje sodišče (prvi odstavek 26. člena istega zakona). Po 3. členu ZUS-1, ki ureja postopek upravnega spora, namreč upravni akti niso tiste odločitve, ki jih nosilci sodne veje oblasti sprejemajo za izvrševanje svojih ustavnih pristojnosti. To pomeni, da določitev upravnega postopka, po katerem mora sodišče na podlagi prvega odstavka 8. člena ZIKS-1 voditi postopek in odločati, sama po sebi ne zadošča za utemeljitev stališča, da gre za upravni akt iz 2. člena ZUS-1, o zakonitosti katerega je mogoče odločati v upravnem sporu.

8. Da sodnik z odločanjem, kolikor je po ZIKS-1 pridržano sodniku, izvaja sodno in ne upravne funkcije, izhaja iz določb Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS), kot to pravilno in s sklicevanjem na stališča Vrhovnega sodišča iz prej omenjenega sklepa, pojasnjuje tudi sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa. Po prvem odstavku 126. člena Ustave se ureditev in pristojnosti sodišč določijo z zakonom. Na tej podlagi je ZS v prvem odstavku 101. člena določil pristojnosti okrožnega sodišča v kazenskih zadevah, med katerimi je s 5. točko izrecno določena pristojnost tudi za izvrševanje kazenskih sodb iz 1., 3. in 4. točke ter za izvrševanje kazenskih sodb okrajnih sodišč. S prvim odstavkom 102. člena pa je določeno, da v teh zadevah vodi postopek in sodi oziroma odloča sodnik posameznik, razen če zakon določa, da sodi senat. Po istem zakonu so višja sodišča pristojna za sojenje oziroma odločanje na drugi stopnji o pritožbah zoper odločbe okrajnih in okrožnih sodišč s svojega območja (prvi odstavek 104. člena) v senatu treh sodnikov, če zakon ne določa, da sodi oziroma odloča sodnik posameznik (prvi odstavek 105. člena).

9. Vrhovno sodišče je že v sklepu I Up 197/2016 opozorilo tudi na obrazložitev predloga Zakona o spremembah in dopolnitvah ZIKS-1 (ZIKS-1C) v Poročevalcu DZ, št. 29/2008 z dne 27. 2. 2008, iz katere prav tako izhaja, da odločanju o odlogu izvrševanja kazni zapora po tretjem odstavku 25. člena ZIKS-1 ni mogoče pripisati pomena upravnega odločanja. V pojasnilih k 18. členu ZIKS-1C(1) je namreč poudarjeno, da je sprememba vezana na ustrezno celovito ureditev delovnega področja "sodnika, ki vodi zadeve izvrševanja kazni zapora", da gre pri izvrševanju kazni zapora za logično nadaljevanje kazenskega postopka, ki je privedel do obsodilne sodbe z izrečeno kaznijo zapora, in da ni mogoče najti nobene razumne razlage za odločanje predsednika okrožnega sodišča o tem, kako se bo v tem delu izvršila sodba sodišča. Po presoji Vrhovnega sodišča to kaže na to, da zakonodajalec odločanja o začetku izvrševanja kazni zapora, izrečene v kazenskem postopku, in s tem povezanih ovirah zanjo ne razume kot upravnega odločanja, ampak kot nadaljevanje kazenskega postopka v funkciji realizacije formalne obsodbe.

10. To pomeni, da gre pri odločitvi sodišča na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZIKS-1 za odločitev, ki jo sodišče sprejme v funkciji sodne veje oblasti ne glede na pravila postopka, ki jih mora pri tem uporabiti. Zato na drugačno stališče ne more vplivati pritožbeno sklicevanje na besedilo prvega odstavka 8. člena, ki tudi za odločanje o prošnji, o kateri odloča sodnik, predpisuje uporabo določb ZUP, niti sklicevanje na poimenovanje akta (odločba), s katerim sodišče na podlagi navedene določbe ZIKS-1 odloči o prošnji za odlog izvrševanja kazni zapora. Po presoji Vrhovnega sodišča je torej pravilno stališče, da izpodbijana odločba ni akt, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati v tem upravnem sporu.

11. Po navedenem je bila izpodbijana odločba sprejeta v okviru izvrševanja sodne funkcije, kar pomeni, da je bilo pritožniku sodno varstvo (in pravno sredstvo) zagotovljeno že v okviru odločanja po ZIKS-1, saj je zoper sodnikovo odločitev na prvi stopnji predvidena pritožba na višje sodišče.(2) Zato je pravilna tudi odločitev o zavrženju tožbe zoper to odločbo. Drugačno stališče bi namreč pomenilo, da upravno sodišče brez zakonske podlage presoja zakonitost odločitve rednega sodišča. Ker iz pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave in 6. člena EKČP ne izhaja zahteva, da bi moralo biti zagotovljeno dodatno sodno varstvo zoper odločitve sodišča, pa je neutemeljen tudi sicer zgolj posplošeno zatrjevan pritožbeni očitek o kršitvah navedene človekove pravice.

12. Ker pritožbene navedbe niso utemeljene in niso podani razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 v zvezi z 82. členom ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijan sklep sodišča prve stopnje.

13. Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

(1) Ta je določil, da se v tretjem odstavku 25. člena besedilo "predsednik okrožnega sodišča ali sodnik, ki ga on pooblasti" nadomesti z besedilom "sodnik, ki vodi zadeve izvrševanja kazni zapora".

(2) Iz tožbi priložene priloge A1 izhaja, da je o pritožnikovi pritožbi odločal senat treh višjih sodnikov.