Jedro

Nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča je javnofinančna dajatev za dejansko uporabo stavbnega zemljišča, ne glede na lastništvo zemljišča, zato jo je dolžan plačati tudi lastnik zemljišča.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1804/96-8 z dne 20.1.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 24.10.1996, s katero je ta zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Republiške uprave za javne prihodke - Izpostava L.Š. z dne 28.11.1994. S to odločbo je prvostopni organ odmeril tožniku za leto 1994 nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča v znesku 8.876,00 SIT. Po mnenju tožene stranke je ta odmera pravilna glede na takrat veljavni Odlok o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča na območju ljubljanskih občin (Uradni list SRS, št. 32/86 do 39/89, v nadaljevanju Odlok) ter 58. člen Zakona o stavbnih zemljiščih (ZSZ/84, Uradni list SRS, št. 18/84 do 33/89). ZSZ/84 namreč v 2. odstavku 60. člena določa obveznost plačila nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, in sicer od stanovanjske oziroma poslovne površine, ki ga mora plačati neposredni uporabnik zemljišča oziroma stavbe ali dela stavbe. Ker je tožnik neposredni uporabnik stanovanjskih prostorov v hiši P., je zavezanec za plačilo tega nadomestila. Prvostopno sodišče je v obrazložitvi izpodbijane sodbe oprlo svojo odločitev na 58., 60., 61. in 62. člen ZSZ/84 in na Odlok. Iz izpodbijane odločbe in upravnih spisov je povzelo, da je bilo nadomestilo v obravnavanem primeru zračunano za leto 1994, in sicer na podlagi vrednosti točke v višini 0,0444 SIT, določene za leto 1993 s Sklepom o vrednosti točke za izračun nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (Uradni list RS, št. 16/93), pri čemer je tožnik lastnik hiše v ulici P. in lastnik stanovanjskih prostorov v isti hiši, da ta hiša stoji na zemljišču, ki spada v drugo območje, ki je določeno z Odlokom, kjer se plačuje nadomestilo, in da gre za površine za stanovanja in spremljajoče dejavnosti pod šifro S, ki je ovrednoteno s 30 točkami (6. člen Odloka). Skupna stanovanjska površina znaša 119 m2, skupno število točk, s katerimi se je ovrednotilo zazidano stavbno zemljišče tožnika na podlagi meril iz 5., 6. in 7., 8. in 9. člena Odloka, pa znaša 140 točk. Mesečna višina nadomestila se med drugim določi tako, da se skupno število točk pomnoži s stanovanjsko površino zavezančevega objekta in z vrednostjo točke za izračun nadomestila (12. člen Odloka), kar pomeni, da znaša mesečna višina nadomestila v obravnavanem primeru 739,70 SIT, letna pa 8.876,00 SIT. Sodišče je zavrnilo tudi tožbeni ugovor, da gre za protiustavno odmero, ker je izdana na podlagi starih zakonov in drugih predpisov, s čimer se kršijo določbe 72. in 78. člena Ustave Republike Slovenije. Tožniku je pojasnilo, da so predpisi, ki so veljali na dan razglasitve Ustave Republike Slovenije, v skladu z določbo 1. člena Ustavnega zakona z izvedbo Ustave Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/91 in 21/94) ostali v veljavi, določbe predpisov, ki niso v skladu z ustavo, pa je bilo treba uskladiti do 31.12.1993. Ker so navedeni predpisi veljali v času odločanja upravnega organa, je sodišče sklenilo, da je tožena stranka odločila pravilno in zakonito. Prav tako je sodišče zavrnilo tožnikov ugovor glede pretiranega povečanja nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, kar naj bi izhajalo iz v tožbi navedenih določb Odloka, ker na odločitev v tem upravnem sporu ne more vplivati.

Tožnik v pritožbi navaja, da se mu zdi absurdno, da mora plačevati neko nadomestilo za uporabo nekega zemljišča, ki je tako ali tako v njegovi lasti, saj mu je bilo v postopku denacionalizacije v celoti vrnjeno. Zato je naštevanje vseh zakonov nekoristno, ker so ustanove postavljene tako, da delujejo v korist države, kar je tudi v tem primeru, ko je sodba oprta na stare zakone, ki so bili sprejeti še v času Jugoslavije. Nekatere občine so že priklicale svoje odloke o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča, tako da se v teh občinah to nadomestilo ne plačuje več. Sprašuje se tudi, zakaj številna podjetja, cerkev in drugi tega nadomestila ne plačujejo. Predlaga, da se njegovi pritožbi ugodi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporno plačilo nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. Tožnik vztraja, da mu tega nadomestila ni treba plačati, ker je z denacionalizacije postal lastnik navedenega zemljišča. Po presoji pritožbenega sodišča tožnik nima prav. Nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča je uvedeno kot javnopravna dajatev za dejansko uporabo stavbnega zemljišča, pri čemer obveznost plačevanja nadomestila ne temelji na pravici uporabe stavbnega zemljišča v družbeni lastnini, temveč na neposredni uporabi tega zemljišča, ne glede na lastništvo. Ta obveznost je po svoji vsebini davčna obveznost, ki v prehodnem obdobju (glede na izvršeno lastninjenje stavbnih zemljišč) obremenjuje nove lastnike in uporabnike.

Izpodbijana davščina pa kot vse druge davščine glede na 146. in 147. člen Ustave sama po sebi ne predstavlja posega v pravice do zasebne lastnine. Takšno odločitev je sprejelo tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbi, št. U-I-39/27 z dne 16.12.1999. Glede na navedeno so po presoji pritožbenega sodišča vsi tožnikovi pritožbeni ugovori neutemeljeni.

Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani.