Jedro

Dvojne prodaje nepremičnin v nobenem primeru niso dopustne, vendar je treba razlikovati med primeri, ko je do prodaje tuje stvari prišlo zaradi prevare in goljufije prodajalca, in primeri, ko sicer gre za prodajo tuje stvari, vendar prodajalcu goljufivega namena ni mogoče očitati. Medtem ko gre v prvem primeru po stališču sodne prakse za nemoralno postopanje prodajalca, ki ima za posledico ničnost sklenjene pogodbe, ima kupec v drugem primeru možnost uveljavljati pravne napake na stvari ali druge zahtevke zaradi nepravilne izpolnitve prodajalca.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba in sklep sodišča prve stopnje potrdita.

II. Prvotožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti pogodbe, ki sta jo 31. 5. 2000 sklenila tožnik in drugotoženec (slednji kot zakoniti zastopnik prvotožene stranke), in na vrnitev kupnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 11. 2000 dalje do plačila (I. točka izreka odločbe) ter zavrglo podredni tožbeni zahtevek za njen razdor z zahtevkom, da toženca tožniku vrneta vsak po 8.952,12 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). Tožniku je naložilo v plačilo 2.842,68 EUR pravdnih stroškov prvotožene (III. točka izreka) ter 2.481,35 EUR pravdnih stroškov drugotožene stranke (IV. točka izreka).

2. Zoper odločbo se iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožnik, predlaga spremembo sodbe in ugoditev primarnemu ali podrednemu tožbenemu zahtevku. Podana je kršitev po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj je sodišče prve stopnje pomanjkljivo in nejasno obrazložilo svojo odločitev o zavrnitvi zahtevka. Ni se ukvarjalo z ravnanjem toženih strank, ampak zgolj s tožnikovimi navedbami, ter pri tem ni niti omenilo obsodilne sodbe prvostopenjskega sodišča v Splitu, s katero je bil drugotoženec spoznan za krivega za kaznivo dejanje poslovne goljufije. Tožnik je sodbo prevedel v slovenski jezik ter z njo dopolnil trditveno podlago. Sodišče tožnika ni pozvalo, da bi sprožil priznanje tuje sodne odločbe v Sloveniji; dejstvo pa je, da verodostojnosti sodbe toženi stranki nista ugovarjali. Omenjeno sodno odločbo je sodišče sprejelo kot dokaz, česar kasneje ne more spreminjati. Če je bil tožnikov odvetnik ob sklenitvi pogodbe malomaren, to ne more iti tožniku v škodo, saj bi takšno stališče v praksi v določenih primerih dovoljevalo večkratno prodajo nepremičnin. Sodišče bi moralo ugotavljati nemoralnost in nedopusten namen toženih strank. Slednji sta izkoristili neurejenost v hrvaški zemljiški knjigi po vojni. Nesprejemljivo je, da pogodba, s katero je prvotožena stranka dvakrat prodala isto nepremičnino, ostane v veljavi. Ker je imela tudi drugotožena stranka preslepitveni namen, je tudi sama pasivno legitimirana v tej pravdi. Tudi zaradi teka zastaralnih rokov je obstoj kaznivega dejanja predhodno vprašanje za odločitev sodišča glede ničnosti ali izpodbojnosti pogodbe. Sodišče je zato neutemeljeno zavrglo podredni zahtevek. Pritožbenih stroškov tožnik ni priglasil. 3. Prvotožena stranka je na pritožbo odgovorila, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe ter priglaša svoje pritožbene stroške. Drugotožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti in vrnitev kupnine zato, ker tožnik ni zadostil svojemu dokaznemu bremenu in ni uspel dokazati, da je drugotožena stranka kot zakoniti zastopnik prvotožene stranke ravnal goljufivo in zavajajoče. Pritožba pavšalno zatrjuje kršitev 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in navaja, da je obrazložitev nejasna in pomanjkljiva. Po presoji pritožbenega sodišča navedena procesna kršitev ni podana. Izpodbijana sodba vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih ter je v svoji obrazložitvi jasna, skladna in predstavlja celovito presojo relevantnih okoliščin. Po 212. členu ZPP so stranke tiste, ki morajo v postopku navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opirajo svoj zahtevek ali s katerimi izpodbijajo navedbe in dokaze nasprotnika. Tožnik je v postopku sicer navajal, da sta toženca ravnala goljufivo in zavajajoče, vendar pa teh navedb v izvedenem dokaznem postopku ni uspel dokazati. V tožbi je namreč za dokazovanje goljufije toženih strank predlagal le svoje zaslišanje, kopijo izpiska iz zemljiške knjige ter predlog in odredbo o izbrisu lastninske pravice (prim. str. 2 in 3 tožbe z dne 2. 2. 2006). V nadaljnjih vlogah se ni skliceval na nobene nove dokaze. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da se pri presoji ničnosti prodajne pogodbe ni opredelilo do kazenske obsodilne sodbe prvostopenjskega sodišča v Splitu. Tožnik jo je priložil svojemu predlogu za prekinitev civilnega postopka (pripravljalna vloga z dne 23. 7. 2012) in z njo ni (kot to zatrjuje pritožba) dopolnil svoje trditvene ali dokazne podlage glede ničnosti prodajne pogodbe. Kazensko sodbo je prvostopenjsko sodišče zato pravilno presojalo le v postopku odločanja o prekinitvi pravdnega postopka in je upravičeno ni upoštevalo pri presoji utemeljenosti razlogov za ničnost pogodbe. Edini relevantni dokazni predlog za dokazovanje goljufivega namena toženih strank je bilo tako tožnikovo zaslišanje. Med zaslišanjem je tožnik izjavil (kot to pravilno povzema izpodbijana sodba), da se je počutil prevaranega, ker je ostal brez poslovnih prostorov in brez denarja. Na izrecno vprašanje sodišča, kako tožnik ve, če je tožena stranka v času sklenitve prodajne pogodbe vedela, da je bil prostor že predhodno prodan, je tožnik odgovoril, da ne ve, ali je prodajalec za prejšnjo prodajo vedel. Izpovedba ne dokazuje tožnikove trditve, da sta imeli toženi stranki v času sklenitve pogodbe goljufiv namen. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je tako pravilna, pritožba pa v tem delu neutemeljena.

6. Argumentacija pritožbe, da bi stališče prvostopenjskega sodišča v praksi pomenila, da je dovoljena dvojna prodaja nepremičnin, ne zdrži presoje pritožbenega sodišča. Dvojne prodaje nepremičnin v nobenem primeru niso dopustne, vendar je treba razlikovati med primeri, ko je do prodaje tuje stvari prišlo zaradi prevare in goljufije prodajalca, in primeri, ko sicer gre za prodajo tuje stvari, vendar prodajalcu goljufivega namena ni mogoče očitati. Medtem ko gre v prvem primeru po stališču sodne prakse za nemoralno postopanje prodajalca, ki ima za posledico ničnost sklenjene pogodbe, ima kupec v drugem primeru možnost uveljavljati pravne napake na stvari ali druge zahtevke zaradi nepravilne izpolnitve prodajalca.

7. Navedba, da sta toženi stranki izkoristili neurejenost hrvaške zemljiške knjige po vojni, je nedopustna pritožbena novota. Tožnik to trdi prvič v pritožbi, ne da bi pojasnil, zakaj tega brez svoje krivde ni uveljavljal že pred sodiščem prve stopnje. Pritožbeno sodišče zato teh trditev ne sme upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP).

8. Zmotna je sicer nosilna pritožbena teza, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati sodbo hrvaškega sodišča, s katero je bil drugotoženec spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije. Ob neizpodbijani ugotovitvi sodbe, da sodba hrvaškega sodišča še ni pravnomočna, je zgrešeno stališče pritožbe, da bi ga moralo sodišče pozvati, da sproži priznanje tuje sodne odločbe. Priznanje in izvršitev sodnih odločb, izdanih v Republiki Hrvaški, ureja pogodba med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah (1), ki v 21. členu kot pogoj za priznanje določa, „da je odločba pravnomočna in izvršljiva po zakonu države pogodbenice, na katerem ozemlju je bila izdana“. Brez pomena je zato zavzemanje pritožbe, da bi jo sodišče prve stopnje moralo upoštevati kot dokaz. O vprašanju, ali je obstoj kaznivega dejanja drugega toženca, ki ga tožnik dokazuje s še nepravnomočno (obsodilno) sodbo Občinskega sodišča v Splitu I K 744/06, predhodno vprašanje glede ničnosti in izpodbojnosti sporne prodajne pogodbe, je bilo v pravdi že presojano. Sodišče druge stopnje (sklep I Cp. 637/2013 z dne 23.3.2013) je navedlo razloge, zakaj ni, zato pritožbeno drugačno stališče ne terja ponovnega odgovora. Zaradi nepravnomočnosti sodbe hrvaškega sodišča pa je odveč (sicer pavšalno in neobrazloženo) sklicevanje pritožbe na vezanost zastaralnega roka na obstoj kaznivega dejanja. Ob rob tem trditvam pa pritožbeno sodišče le dodaja, da je daljši zastaralni rok predviden le za odškodninske terjatve za škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem (377. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (2)), ki pa je tožnik v predmetnem postopku ne uveljavlja.

9. Ker niti uveljavljani razlogi niso utemeljeni, niti niso podane po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega in materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP), je sodišče druge stopnje tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (353. in 2. točka 365. člena ZPP).

10. Tožnik pritožbenih stroškov ni priglasil, je pa stroške odgovora na pritožbo priglasila prvotožena stranka. Ne gre za potrebne stroške (155. člen ZPP), saj odgovor na pritožbo v bistvenem ni prispeval k odločitvi o pritožbi. Sodišče druge stopnje zato stroškov zanj ni priznalo in je odločilo, da jih krije prvotožena stranka sama (prvi odstavek 165. člena ZPP).

(1) Zakon o ratifikaciji pogodbe, Ur. l. RS št. 42/94. (2) V predmetni zadevi je treba uporabiti hrvaško pravo in sicer določbe Zakona o obligacijskih razmerjih, ki je na ozemlju Republike Hrvaške veljal ob sklepanju sporne pogodbe.