Jedro

Tožnik je bil zaposlen pri prvotoženi stranki, delo pa je opravljal kot posredovani delavec za drugotoženo stranko, izvajalca del, pod nadzorom in v skladu z navodili drugotožene stranke. Opisana situacija je podobna primerom, ko je delavec na podlagi dogovora med delodajalcem in uporabnikom napoten na delo k uporabniku, zato je za določitev stvarne pristojnosti potrebno uporabiti določbo točke b) 1. odstavka 5. člena ZDSS-1, po kateri je delovno sodišče pristojno za odločanje v individualnih delovnih sporih o pravicah in obveznostih iz razmerij med delavcem in uporabnikom, h kateremu je delavec napoten na delo na podlagi dogovora med delodajalcem in uporabnikom. Glede odškodninskega zahtevka zoper tretjetoženo stranko (investitorja) je potrebno upoštevati načelo atrakcije, ki v sodni praksi pride v poštev za določitev stvarne pristojnosti z namenom, da sodni postopki potekajo smotrno in z manjšimi stroški, če gre za zahtevke, ki se nanašajo na isti historični dogodek in podobne zahtevke. Delovno sodišče je tako stvarno pristojno, da v individualnem delovnem sporu odloča o odškodninskem zahtevku tožnika, ki je (zaradi nezgode pri delu) naperjen zoper delodajalca, izvajalca del in investitorja.

Izrek

Pritožba prvotožene stranke se zavrže. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Odločitev o stroških pritožbe tožeče stranke se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da ni stvarno pristojno za odločanje o tožbenem zahtevku tožeče stranke zoper drugotoženo ter tretjetoženo stranko ter da se zadeva po pravnomočnosti sklepa odstopi stvarno in krajevno pristojnemu Okrožnemu sodišču v Celju.

Zoper navedeni sklep se pritožujeta tožeča stranka in prvotožena stranka.

Prvotožena stranka vlaga pritožbo zoper navedeni sklep iz vseh pritožbenih razlogov zato, ker se ne strinja z dejstvom, da sodišče prve stopnje ni odločilo o ugovoru stvarne pristojnosti, ki ga je podala prvotožena stranka, ampak se je izreklo za stvarno nepristojno le glede tožbenega zahtevka zoper drugo in tretjetoženo stranko. Ne gre za spor izključno o odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem, saj je v času škodnega dogodka tožnik na delovišču opravljal delo izključno po navodilih drugotožene stranke, kar izhaja tudi iz tožbenih navedb. Ker sodišče v izreku izpodbijanega sklepa ni odločilo o ugovoru stvarne nepristojnosti prvotožene stranke, čeprav bi moralo, je naslovno sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb ZPP (4., 8. in 14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP in 19. člen ZPP), prvotoženi stranki pa je bila odvzeta možnost do učinkovitega nastopanja pred sodiščem.

Tožeča stranka se pritožuje zoper navedeni sklep iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi oz. spremeni in odloči, da je Delovno sodišče v Celju stvarno pristojno za odločanje o tožbenem zahtevku zoper vse tri tožene stranke. V pritožbi navaja, da med tožečo stranko in drugotoženo stranko sicer ni bila formalno sklenjena pogodba o zaposlitvi, vendar pa je tožeča stranka na gradbišču delala pod nadzorom in organizacijo, po navodilih ter v korist drugotožene stranke. Višje delovno in socialno sodišče je v sklepu opr. št. Pdp 466/2012 v skoraj identičnem primeru odločilo, da je potrebno situacije, ko je bil tožnik pri tožencu dejansko vključen v delovni proces, delo pa je izvajal po navodilih in pod nadzorstvom njegovih delavcev, šteti za individualni delovni spor. Iz obrazložitve sklepa nadalje izhaja, da sodišče šteje, da določba 2. odstavka 5. člena ZDSS omejuje možnost uporabe določbe 1. točke 191. člena ZPP samo na primere, ko je sospornik zavarovalnica. Takšna interpretacija nasprotuje namenu določbe 191. člena ZPP, ki je po stališču teorije namenjen zagotavljanju ekonomičnosti postopka ter pravne varnosti. V danem primeru odškodninska odgovornost vseh treh toženih strank izvira iz istega historičnega dogodka, do katerega je prišlo zaradi prepleta protipravnih opustitev s strani vseh treh toženih strank, zahtevki pa so oprti na isto pravno podlago. Obravnavanje istega škodnega dogodka pred dvema sodiščema pomeni nepotrebno podvajanje stroškov ter občutno otežitev ugotavljanja dejanskega stanja. Upoštevaje dejstvo, da so tožene stranke škodo povzročile skupaj, tožeča stranka njihovo odgovornost uveljavlja solidarno, v primeru ločitve postopkov pa bi bilo nemogoče določiti višino zahtevkov, ki naj bi se vtoževali pred posameznim sodiščem. Glede na navedeno tožeča stranka poudarja, da 2. odstavka 5. člena ZDSS ni mogoče interpretirati na način, kot je to storilo sodišče z izpodbijanim sklepom. Kot je v sklepu opr. št. Pdp 873/2011 zapisalo Višje delovno in socialno sodišče, je v situacijah, ko gre za en življenjski primer, ki ga ni mogoče ločiti in se zahtevki opirajo na isto pravno podlago, upoštevati načelo atrakcije in šteti, da je za odločanje o vseh zahtevkih, ki izhajajo iz tega primera, pristojno eno sodišče. Izpodbijani sklep zmanjšuje možnost za pravilno in popolno ugotovitev obsega odgovornosti toženih strank, kar predstavlja neutemeljeno omejevanje pravice do učinkovitega sodnega varstva, ki jo zagotavlja 23. člen Ustave RS.

Pritožba prvotožene stranke ni dovoljena, pritožba tožeče stranke pa je utemeljena.

K pritožbi prvotožene stranke: Prvotožena stranka nima pravnega interesa za pritožbo zoper sklep o stvarni nepristojnosti, s katerim se je sodišče izreklo za stvarno nepristojno za odločitev o tožbenem zahtevku zoper drugo in tretjetoženo stranko, saj ne gre za enotne, ampak za navadne sospornike. Izpodbijani sklep se na prvotoženo stranko sploh ne nanaša, v nobenem primeru pa s takšnim sklepom niti ni mogoče zagrešiti bistvenih kršitev določb postopka, ki jih uveljavlja prvotožena stranka v pritožbi, zlasti ne kršitev po 4. točki 2. odstavka 339. člena ZPP (če je sodišče odločilo o tožbenem zahtevku, za katerega je stvarno pristojno višje sodišče iste vrste ali sodišče druge vrste) ali po 8. točki istega člena (če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem). Prvotožena stranka s pritožbo zoper sklep, ki se nanjo ne nanaša, tudi ne more uveljavljati dejstva, da prvostopenjsko sodišče o njenem ugovoru stvarne nepristojnosti ni odločilo (ker je štelo, da je stvarna pristojnost delovnega sodišča za spor zoper prvotoženo stranko – delodajalca tožnika podana). Pritožba je nedovoljena, če pritožnik ni imel pravnega interesa za pritožbo (4. odstavek 343. člena v zvezi s 1. odstavkom 366. člena Zakona o pravdnem postopku /Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami in dopolnitvami – ZPP/). Zato je pritožbeno sodišče pritožbo prvotožene stranke na podlagi določbe 352. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP zavrglo.

K pritožbi tožeče stranke: Pritožbeno sodišče je v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je odločilo, da delovno sodišče ni stvarno pristojno za odločanje o tožbenem zahtevku zoper drugo in tretjetoženo stranko, pri čemer se je sklicevalo na določbe 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami in dopolnitvami, ZDSS-1). Res je sicer, da niti drugo tožena stranka niti tretjetožena stranka nista tožnikov delodajalec, niti ne gre za zavarovalnico, vendar pa pritožba utemeljeno opozarja, da je potrebno pri presoji upoštevati dejstvo, da je tožeča stranka na dan škodnega dogodka na gradbišču delala pod nadzorom in organizacijo oz. po navodilih drugotožene stranke, glede odškodninskega zahtevka tožnika zoper tretjetoženo stranko (investitorja) pa načelo atrakcije. Iz podatkov v spisu izhaja, da je bil tožnik zaposlen pri prvotoženi stranki, delo pa je opravljal kot posredovani delavec za drugotoženo stranko, izvajalcem del, pod nadzorom in v skladu z navodili drugotožene stranke. Opisana situacija je po oceni pritožbenega sodišča podobna primerom, ko je delavec na podlagi dogovora med delodajalcem in uporabnikom napoten na delo k uporabniku, zato je za določitev stvarne pristojnosti potrebno uporabiti določbo točke b) 1. odstavka 5. člena ZDSS-1, po kateri je delovno sodišče pristojno za odločanje v individualnih delovnih sporih o pravicah in obveznostih iz razmerij med delavcem in uporabnikom, h kateremu je delavec napoten na delo na podlagi dogovora med delodajalcem in uporabnikom. Glede odškodninskega zahtevka zoper tretjetoženo stranko (investitorja) pa je po oceni pritožbenega sodišča potrebno upoštevati načelo atrakcije, ki v sodni praksi pride v poštev za določitev stvarne pristojnosti z namenom, da sodni postopki potekajo smotrno in z manjšimi stroški, če gre za zahtevke, ki se nanašajo na isti historični dogodek in podobne zahtevke. V sodni praksi pritožbenega sodišča je bilo v podobnih primerih že zavzeto stališče, da je za tovrstne spore zoper sospornike pristojno delovno sodišče (npr. sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp 466/2012, Pdp 873/2011, na katere se izrecno sklicuje tožeča stranka v pritožbi). V prid takšnemu stališču pritožbenega sodišča pa je tudi odločitev v sklepu Vrhovnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VIII R 38/2008, v katerem je bilo odločeno v sporu o pristojnosti v sporu, ki ga je sprožil tožnik (delavec) zaradi ugotovitve obstoja prerekanih terjatev v stečajnem postopku, in sicer zato, ker je stečajni upravitelj terjatve priznal, prerekal pa jih je eden od upnikov. V tem sporu je bilo zavzeto stališče, da formalno sicer ne gre za spor med delavcem in delodajalcem, temveč za spor med dvema stečajnima upnikoma. To pomeni, da gre formalno za posreden, vsebinsko pa za neposreden individualni delovni spor, zato je za odločanje stvarno pristojno delovno sodišče (in ne okrožno sodišče, pred katerim je bila vložena tožba zaradi ugotovitve obstoja prerekanih terjatev v stečajnem postopku).

Ker so uveljavljani pritožbeni razlogi podani, je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožeče stranke ter na podlagi 3. točke 365. člena ZPP razveljavilo izpodbijani sklep ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v nadaljnji postopek.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (165. člen ZPP).