Jedro

Oškodovancu ni mogoče očitati, da je ravnal v nasprotju s cestno prometnimi predpisi (tj., da se ni prepričal, če lahko varno zapelje na nasprotni vozni pas). Oškodovanec se je namreč moral ogniti ljudem, ki so se nahajali na njegovem delu ceste.

Izrek

Revizija se v delu, ki napada odločitev o odškodnini za premoženjsko škodo v višini 520.000 SIT, zavrže, v ostalem delu pa zavrne.

Tožnik sam trpi stroške za odgovor na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku ter toženo stranko obsodilo na plačilo odškodnine za materialno škodo v višini 520.000 ter za nematerialno škodo v višini 2.114.490 SIT. Škodni dogodek, za katerega po ugotovitvah sodišča prve stopnje v celoti odgovarja zavarovanec tožene stranke, se je zgodil 16.12.1995 zgodaj zjutraj. Tožnik se je zaletel v traktor zavarovanca tožene stranke, ki je bil nepravilno ustavljen na cesti.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper takšno določitev vlaga revizijo tožena stranka. V njej uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev pravil pravdnega postopka. Sodišču predlaga, naj sodbi spremeni tako, da ugotovi (so)odgovornost za nesrečo in škodo tožnika, podrejeno pa predlaga, naj revizijsko sodišče sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje.

Sodišču očita, da ni upoštevalo materialnopravne določbe 38. člena Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa (Ur. l. SFRJ 50/88-29/90; ZTVCP). Ta določa, da sme voznik narediti premik samo, če se prej prepriča, da lahko to stori brez nevarnosti za druge udeležence v prometu ali za premoženje, pri čemer mora paziti na položaj vozila ter na smer in hitrost vožnje. Tožnik pa je menjal vozni pas, ne da bi preveril, če to lahko varno stori. Tudi izvedenec je v dodatnem zaslišanju pojasnil, da je bil tožnik očitno pozoren le na oviro strogo na desni, medtem ko je oviro na levi opazil prepozno, da bi lahko ustavil. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375.člen Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS št. 26/99 - 2/2004; ZPP) ter nasprotni stranki. Ta je nanjo odgovorila. Uvodoma meni, da ta ni sposobna za revizijski preizkus, saj iz nje ni razvidna vrednost, ki se spodbija z revizijo. Po mnenju tožeče stranke bi morala toženka opredeliti vrednost tako glede zahtevka za materialno škodo, ki sicer ne dosega vrednosti, predpostavljene za dovoljenost revizije, opredeliti pa bi morala tudi vrednost, ki jo izpodbija po navedbah za zahtevo za plačilo nematerialne škode.

Tožena stranka tudi v revizijskem predlogu, naj sodišče ugotovi soodgovornost za nesrečo, ne zatrjuje deleža, za katerega smatra, da je podan. Podrejeno pa tožeča stranka predlaga zavrnitev revizije, saj revidentka le ponavlja svoje dejanske trditve, ki so bile že obravnavane.

Revizija glede odločitve o odškodnini za premoženjsko škodo ni dovoljena, v preostalem delu pa ni utemeljena.

O (ne)dovoljenosti revizije: V premoženjskih sporih je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 tolarjev.

Tožeča stranka je v obravnavani zadevi uveljavljala dva zahtevka, katerih dejanska in pravna podlaga sta različni (41. člen ZPP).

Dovoljenost revizije se zato preizkuša za vsak zahtevek posebej.

Zahtevek za plačilo odškodnine za nastalo premoženjsko škodo znaša 520.000 SIT in tako ne dosega revizijske vrednosti. Revizija torej v tem delu ni dovoljena ter jo je revizijsko sodišče zavrglo (377. člen ZPP).

Tožeča stranka je v odgovoru na revizijo predlagala zavrženje revizije tudi v delu, s katerim napada odločitev o odškodnini za nematerialno škodo. Stališče tožnika, da mora biti v reviziji navedeno, v katerem delu se izpodbija, da je sploh mogoč preizkus dovoljenosti revizije, je sicer pravilno. Vendar pa v nasprotju s tožnikom revizijsko sodišče ugotavlja, da je tožena stranka temu pogoju zadostila. Res je sicer, da odločitve o višini odškodnine ne napada, prav tako je nadalje res, da sodišču predlaga, naj ugotoviti soodgovornost tožeče stranke ter pri tem ne navede, v kolikšnem delu naj bi bila podana ta soodgovornost. Navzlic temu pa pregled revizije pokaže, da tožena stranka primarno predlaga, naj sodišče ugotoviti, da je za škodo v celoti odgovorna tožeča stranka, predlog na ugotovitev soodgovornosti pa je šele sekundaren. Na ta način tožena stranka primarno vztraja pri ugovoru zoper celoten temelj odškodninske odgovornosti ter torej predstavlja vrednost izpodbijanega dela sodbe sodišča druge stopnje celotna višina prisojene odškodnine za nematerialno škodo. Ta pa presega znesek revizijske vrednosti iz drugega odstavka 367. člena ZPP.

O neutemeljenem delu revizije: Revizija skuša tožniku pripisati ravnanje, ki bi predstavljalo prekršek po 38. členu Zakona o temeljih varnosti v cestnem prometu (ZTVCP; Ur.l. SFRJ, št. 50/1988 do Ur. l. RS 30/98). Na takšno tezo nato smiselno navezuje zaključek, da naj bi bila med takšnim ravnanjem in nastalo škodo podana vzročna zveza po teoriji ratio legis.

Dejanske ugotovitve sodišč nižjih stopenj ne dajejo podlage za takšno pravno sklepanje. Pravno odločilna dejstva, ki so strnjeno povzeta v razlogih drugostopenjske odločbe, so: - traktor se je nahajal na levem voznem pasu, gledano v smeri tožnikove vožnje; - avto, ki ga je traktor skušal potegniti nazaj na cestišče, pa je bil v jarku ob desni strani cestišča, gledano s smeri vožnje tožnika; - med obema voziloma je bila napeta vrv; tožnik je najprej zaznal prometno oviro na svojem voznem pasu (to so bili prisotni ljudje), zaradi česar je zavijal v levo, nato pa zaznal še oviro na nasprotnem voznem pasu (traktor); - kljub močnemu zaviranju ni mogel preprečiti trčenja v traktor; - vozila glede na temno decembrsko jutro niso bila zadosti označena.

Revizija tožniku pripisuje očitek, da je obvozil oviro ne da bi se prepričal, ali to lahko varno stori. Ne glede na to, da dejstva, ali oz. kako se je tožnik prepričeval, kakšen manever lahko varno stori, sodišči nižjih stopenj nista ugotavljali ter zato tudi ne more biti podlaga pri odločanju o reviziji, pa je naveden očitek že sam po sebi nesprejemljiv. Glede na ugotovljena dejstva so oviro predstavljali ljudje ter bi torej, če bi jih ne obvozil, tožnik trčil v njih. To pa je brez dvoma ravnanje, za katerega pravni red že po splošnih pravilih nalaga, da se mu je treba ogniti.

Nasprotno pa iz ugotovljenih dejstev izhaja, da zavarovanec tožene stranke ni ukrenil vsega, kar je treba, da bi ustavljeno vozilo ne spravljalo v nevarnost drugih vozil (drugi odstavek 71. člena ZTVCP). Vozilo ni bilo zadostno označeno ter je skupaj z napeto vrvjo predstavljalo oviro, ki se ji tožnik ni mogel ogniti. Revizijsko sodišče zato pritrjuje pravilnemu materialnopravnemu zaključku nižjih sodišč, da je podana izključna pravno relevantna vzročna zveza med takšnim protipravnim ravnanjem zavarovanca tožene stranke ter nastalo škodo.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bil vložena revizija, kakor tudi ne tisti, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP). Navzlic neuspeli reviziji je sodišče odločilo, da tožnik sam krije stroške za odgovor na revizijo. S slednjim namreč ni v ničemer prispeval k lažji rešitvi zadeve ter so se tako ti stroški izkazali za nepotrebne (prvi odstavek 155. člena ZPP).