Jedro

V skladu s 1. odst. 78. člena ZPP zastopa stranko, ki nima pravdne sposobnosti, njen zakoniti zastopnik. Tožečo stranko, ki je pravna oseba, je kot zakoniti zastopnik na naroku za glavno obravnavo upravičeno zastopal direktor. Okoliščina, da je imela tožeča stranka v tem postopku tudi pooblaščenca za zastopanje v ničemer ne vpliva na obseg pooblastila direktorja v tem postopku kot zakonitega zastopnika tožeče stranke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Zahteva drugotožene stranke za povrnitev stroškov pritožbenega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopno sodišče zaradi umika tožbe razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VIII Ig 2002/02231, z dne 15.5.2002 v 1. in 3. točki izreka in postopek ustavilo. Tožeči stranki je naložilo povrnitev stroškov prvotožene stranke v znesku 236.742,00 SIT in drugotožene stranke v znesku 340.689,00 SIT, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne

14.9.2003 do plačila.

Zoper sklep je pravočasno vložila pritožbo tožeča stranka in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Prvostopno sodišče je kot podlago za ustavitev postopka upoštevalo izjavo o umiku tožbe, podano s strani zakonitega zastopnika tožeče stranke na naroku za glavno obravnavo dne 24.9.2003, s katero sta prisotna pooblaščenca toženih strank soglašala. V pritožbi tožeča stranka izpodbija verodostojnost izjave zakonitega zastopnika tožeče stranke, na katero se sklicuje prvostopno sodišče, češ da je bila podana v zmoti, ker se ni zavedal posledic takšne izjave. Pritožnik pri tem očita prvostopnemu sodišču, da zakonitega zastopnika tožeče stranke ni na ustrezen način poučilo o posledicah izjave o umiku tožbe oziroma o možnosti, da predlaga preložitev naroka. Takšno stališče pritožnika je pravno zmotno. V skladu s 1. odst. 78. člena ZPP zastopa stranko, ki nima pravdne sposobnosti, njen zakoniti zastopnik. Tožečo stranko, ki je pravna oseba, je kot zakoniti zastopnik na naroku za glavno obravnavo upravičeno zastopal direktor.

Okoliščina, da je imela tožeča stranka v tem postopku tudi pooblaščenca za zastopanje v ničemer ne vpliva na obseg pooblastila direktorja v tem postopku kot zakonitega zastopnika tožeče stranke.

Stranka (oziroma v njenem imenu zakoniti zastopnik) lahko celo spremeni ali prekliče izjavo svojega pooblaščenca na naroku, na katerem je bila dana (1. odst. 93. člena ZPP).

Izjava o umiku tožbe (188. člen ZPP) predstavlja uveljavljanje načela prostega razpolaganja z zahtevkom (1. odst. 3. člena ZPP). Sodišče pri tem ni dolžno poučevati tožeče stranke o posledicah take izjave.

Zgolj s sklicevanjem, da se zakoniti zastopnik ni zavedal posledic podane izjave o umiku tožbe, torej ni mogoče utemeljevati opravičljivosti zmote na strani tožeče stranke. Za odločitev pritožbenega sodišča pa ni odločilno sklicevanje tožeče stranke na predlog njene pooblaščenke za preložitev glavne obravnave dne

24.9.2003. Glede na to, da je na narok dne 24.9.2003 na strani tožeče stranke pristopil zakoniti zastopnik tožeče stranke, ni bilo izkazanih ovir za prvi narok za glavno obravnavo, zato je prvostopno sodišče pravilno upoštevalo podano procesno izjavo o umiku tožbe s strani zakonitega zastopnika tožeče stranke. Zgolj zaradi tega, ker na naroku ni bila prisotna pooblaščenka tožeče stranke ni mogoče oporekati verodostojnosti procesne izjave o umiku tožbe, ki jo je na naroku podal zakoniti zastopnik tožeče stranke.

Ker pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa izpodbijanega sklepa ni ugotovilo bistvenih kršitev postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), ob ugotovitvi, da je prvostopno sodišče na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče odločilo, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (2. točka 365. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče pa je zavrnilo zahtevek drugotožene stranke za povrnitev stroškov pritožbenega postopka v zvezi s sestavo odgovora na pritožbo. V skladu s 366. členom ZPP tovrstnih stroškov namreč ni mogoče šteti kot potrebnih stroškov v smislu 1. odst. 155. člena ZPP.