Jedro

S pravnomočno sodbo ugotovljena terjatev je judikatna terjatev, tudi s pravnomočnim sklepom o izvršbi ugotovljeni in dolžniku naloženi v plačilo izvršilni stroški izvršbe, ki je bila ugotovljena zaradi realizacije,so judikatna terjatev. Z vložitvijo predloga za izvršbo se pretrga zastaranje terjatve in začne zastaranje ponovno teči s pravnomočnostjo sklepa o ustavitvi izvršbe, če je bila ta ustavljena zaradi realizacije (in niso bila razveljavljena opravljena izvršilna dejanja).

Izrek

Pritožba se zavrne in se v celoti potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Upnik in dolžnik nosita vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo: da se dolžnikov ugovor zoper sklep o izvršbi, opr. št. In 214/2006 z dne 29.8.2006 zavrne (1.tč. izreka) in da je dolžnik dolžan upniku povrniti 12,31 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov (2. tč. izreka).

Dolžnik je s pravočasno pritožbo izpodbijal sklep sodišča prve stopnje in pri tem smiselno uveljavljal pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava (3. tč. I. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zv. s 15. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ). Predlagal je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da dolžnikovemu ugovoru ugodi in upniku naloži plačilo stroškov. Navajal je, da se ne strinja z obrazložitvijo oz. stališčem sodišča prve stopnje, da izvršba ni zastarala, in da je izvršilni postopek pod opr. št. I 138/95, ki je bil ustavljen, pretrgal zastaranje. V vsakem primeru je zastarala izvršba na nepremičnine. Izvršilni naslov predstavlja sodba Temeljnega sodišča v Celju, Enote v Žalcu, opr. št. P 18/92 z dne 8.10.1993 v zv. s sodbo Višjega sodišča v Celju, opr št. Cp 976/93 z dne 26.1.1994 ter sodba istega sodišča prve stopnje, opr. št. P 47/94 z dne 15.6.1994, potrjena s sklepom istega sodišča druge stopnje, opr. št. Cp 899/94 z dne 25.1.1995. Navajal je dalje še, da je upnik izvršbo na nepremičnino prvič vložil po preteku desetletnega roka, zato je izvršba na nepremičnine zastarala v vsakem primeru. Izvršba na nepremičnine je bila vložena šele 18.7.2006, kar je po preteku 10 let od pravnomočnosti izvršilnega naslova. Upnik bi lahko ponovno vložil samo izvršbo na premičnine, če stališče sodišča prve stopnje drži, nikakor pa ne na nepremičnine. Upnik tudi ne more terjati tistih stroškov za izvršbo, ki so nastala v izvršbi, katero je sam umaknil, sicer pa je pravica terjati izvršilne stroške v znesku 11.556,00 SIT že zastarala.

Upnik je v odgovoru na pritožbo prerekal pritožbene trditve in predlagal zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da pritožba ni uveljavljala storitve bistvenih kršitev določb postopka pred sodiščem prve stopnje, pritožbeno sodišče pa ni našlo tistih bistvenih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (II. odst. 350. čl. ZPP v zv. s 15. čl. ZIZ).

Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja dejstva, ki niso pritožbeno izpodbijana: izvršilni naslovi za izterjevane terjatve v tem izvršilnem postopku so pravnomočna sodba Temeljnega sodišča v Celju, Enote v Žalcu, opr. št. P 18/92 z dne 8.10.1993 v zv. s sodbo Višjega sodišča v Celju, opr. št. Cp 976/93 z dne 26.1.1994 in pravnomočna sodba istega sodišča prve stopnje, opr. št. P 47/94 z dne 15.6.1994 v zv. s sklepom istega sodišča druge stopnje, opr. št. Cp 899/94 z dne 25.1.1995 ter sklep o izvršbi, opr. št. I 138/95 z dne 10.3.1995, ki je postal pravnomočen dne 13.11.1996, izvršilni postopek pod opr. št. I 138/95 je bil zaradi nerealizacije s sklepom z dne 14.2.2001 ustavljen, ta sklep je postal pravnomočen 27.6.2001, terjatev v znesku 48,22 EUR (prej 11.556,00 SIT) predstavlja izvršilne stroške, ki so bili ugotovljeni in naloženi v plačilo dolžniku s sklepom, opr. št. I 138/95 z dne 10.3.1995. Glede na ugotovljena dejstva je sodišče prve stopnje za presojo utemeljenosti ugovora zastaranja izterjave pravilno uporabilo materialno pravo, to je določbe čl. 379, 388 in 392/III in V Zakona o obligacijskih razmerjih, ki jih je tudi citiralo. Pravilen je torej pravni zaključek sodišča prve stopnje, da so vse terjatve, ki so bile ugotovljene s cit. sodnimi odločbami, judikatne terjatve, da je bilo zastaranje izterjave ugotovljenih terjatev s pravnomočnimi sodbami pretrgano z vložitvijo izvršilnega predloga v izvršilni zadevi opr. št. I 138/95, in da je začelo zastaranje ponovno teči dne 28.6.2001, to je naslednji dan po pravnomočnosti sklepa o ustavitvi izvršbe v citirani izvršilni zadevi in ob vložitvi predloga za izvršbo 18.7.2006 zastaralni desetletni rok še ni potekel. Kot je navedeno že zgoraj, je sodišče prve stopnje ugotovilo dejstvo, da je bila izvršba pod opr. št. I 138/95 pravnomočno ustavljena dne 27.6.2001 zaradi nerealizacije in dolžnik v pritožbi te ugotovitve ne izpodbija. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je dolžnik v ugovoru navedel le dejstvo, da je bila izvršba ustavljena, ni zatrjeval dejstva, da je do ustavitve izvršbe pod opr. št. I 138/95 prišlo zaradi umika izvršilnega predloga, zato je ta pritožbena trditev nedovoljena pritožbena novota, saj dolžnik v pritožbi ni izkazal, da brez svoje krivde tega dejstva ni mogel navesti že v ugovoru (I. odst. 137. čl. ZPP v zv. s 15. čl. ZIZ), zato te trditve pritožbeno sodišče ni obravnavalo.

Zakonske določbe o zastaranju terjatve določajo zastaralne roke, s potekom katerih preneha pravica zahtevati izpolnitev obveznosti, ne določajo pa roka oz. rokov glede sredstev oz. načina uveljavljanja te pravice, zato so pritožbene trditve o zastaranju sredstva in predmetov izvršbe, to je rubež s cenitvijo, prodajo nepremičnin in poplačilom upnika, povsem brez pravne podlage in zato neutemeljene. Hkrati pa so to tudi nedovoljene pritožbene novote glede na I. odst. 337. čl. ZPP v zv. s 15. čl. ZIZ.

Odločitve sodišča prve stopnje pod tč. 2 pritožba konkretno ni grajala, pritožba v tem delu sploh nima trditev o morebitni napačni odločitvi sodišča prve stopnje. Uradni preizkus odločitve v tem delu pa je pokazal, da ni obremenjena z bistvenimi kršitvami določb postopka, na katere mora pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in je tudi materialno pravo pravilno uporabljeno (II. odst. 350. čl. ZPP v zv. s 15. čl. ZIZ).

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče sprejelo zaključek, da pritožba ni utemeljena, zato jo je v celoti zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP v zv. s 366. čl. ZPP in v zv. s 15. čl. ZIZ).

Dolžnik s pritožbo ni uspel, zato mora sam nositi stroške pritožbenega postopka, ta odločitev pa temelji na določbah I. odst. 165. čl. ZPP in I. odst. 1554. čl. ZPP v zv. s 15. čl. ZIZ.

Upnikov odgovor na pritožbo pa po oceni pritožbenega sodišča ni bil potreben, saj ni prispeval z odločitvi pritožbenega sodišča, zato mora upnik sam nositi svoje stroške pritožbenega postopka. Ta odločitev pa temelji na določbi I. odst. 165. čl. ZPP v zv. s I. odst. 155. čl. ZPP in v zv. s 15. čl. ZIZ.