Jedro

O „izločitvenem zahtevku iz zapuščine“ predlagateljice, ki ni dedinja in ki trdi, da je nepremičnino, ki je zemljiškoknjižno še vedno vpisana za zapustnika, priposestvovala, v zapuščinskem postopku ni mogoče odločati.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo zahtevek M. M. za ločitev premoženja iz zapuščine z dne 23. 2. 2011. 2.Zoper sklep se je pritožila M. M. iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da njenemu zahtevku ugodi v celoti, podrejeno pa, da ga razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Poudarja, da ni podala zahtevka za „ločitev premoženja iz zapuščine“, temveč izločitveni zahtevek, kar je nekaj povsem drugega. Z izločitvenim zahtevkom se namreč postavi trditev, da zapustnik v trenutku smrti ni bil več lastnik določenega premoženja. Poudarja, da je lastninsko pravico na spornih nepremičninah pridobila že po samem zakonu ob izpolnitvi pogojev priposestvovanja, ne glede na vpis v zemljiški knjigi. Zahteva, da se sporni nepremičnini izločita iz zapustnikovega premoženja, navaja, da je njen zahtevek smiselno enak kot ga Zakon o dedovanju (ZD) obravnava v 32. členu (izločitev v korist potomcev) in 33. členu (izločitev gospodinjskih predmetov). Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo dejansko stanje, ko je štelo, da naj bi bil podan ločitveni zahtevek in posledično napačno uporabilo materialno pravo. Odločitev je tudi v nasprotju z uveljavljeno sodno prakso. Sklicuje se na dva sklepa okrajnega sodišča (D 397/2002, D 117/2003), ki ju prilaga, s katerima je le-to odločilo o izločitvenem zahtevku. Predložene sodne odločbe dokazujejo, da gre za splošno uveljavljeno sodno prakso, ZD pa se v tem času ni spreminjal. Nenazadnje pa je priznanje izločitvenega zahtevka tudi povsem v skladu s pravno varnostjo in načelom ekonomičnosti postopka ter v skladu z dolžnostjo varovanja pravic strank po določbi 165. člena ZD. Izraža nestrinjanje s stališčem sodišča prve stopnje, da naj bi se najprej izdal dodatni sklep o dedovanju, ki bo ugotavljal, da sta dediča lastnika nekega premoženja, čeprav to dejansko in pravno ne drži. Dediča mu lastninsko pravico priznavata, zato se lahko pravno stanje uredi hitro in enostavno tako, da se nepremičnine, ki jih je priposestvoval, s sklepom izločijo iz zapuščine. Podana pa je tudi procesna kršitev, saj sodišče njenega predloga ni vročilo dedičema v izjavo, kar bi moralo storiti v skladu z načelom kontradiktornosti.

3.Dediča A. H. in B. H. na pritožbo predlagateljice nista odgovorila.

4.Pritožba je utemeljena.

5.M. M. je v predlogu 23. 2. 2011 navajala, da izloča solastniški delež 5/16 nepremičnin parc. št. X in parc. št. Y, obe k.o. S., ker je predmetni nepremičnini priposestvovala, kar ji dediča po zapustniku, pokojnem C. H., priznavata. Ker sta sporni nepremičnini zemljiškoknjižno še vedno vpisani na zapustnika, je predlagala, da sodišče iz zapuščine izloči solastni delež 5/16 nepremičnin parc. št. X in parc. št. Y, obe k.o. S., in „izda dodatni sklep o dedovanju glede teh parcel, da se to premoženje izloči iz zapuščine in pri njem vpiše solastnina nanjo“.

6.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se predlog M. M. za „ločitev premoženja iz zapuščine“ zavrže. V obrazložitvi sklepa sicer ugotavlja, da je M. M. predlagala izločitev iz zapuščine, pri čemer pa za odločanje uporabi določbo 143. člena ZD, ki ureja „ločitev zapuščine“.

7.Razlogi sklepa so sami s sabo v nasprotju in v nasprotju z izrekom. Predlagateljica ni predlagala „ločitve zapuščine“, temveč „izločitev zapuščine in izdajo dodatnega sklepa o dedovanju“. Sodišče prve stopnje je torej odločalo o nečem drugem, kot je bilo predlagano. Podana je absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 163. členom ZD, ki na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP v zvezi s 163. členom ZD narekuje razveljavitev izpodbijanega sklepa. Sodišče druge stopnje je zato pritožbi M. M. ugodilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD), zadeve pa ni vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Ocenjuje, da za zahtevek, ki ga uveljavlja M. M. (izločitev iz zapuščine), ni pravne podlage (kar bo obrazloženo v nadaljevanju). Dodatni sklep o dedovanju (sklep z dne 14. 9. 2011), s katerim je solastni delež do 5/16 spornih nepremičnin dodelilo zapustnikovima dedičema, pa je sodišče prve stopnje že izdalo (po izpodbijanem sklepu).

8.Izločitev premoženja iz zapuščine je v ZD urejena v 32. členu (izločitev v korist potomcev) in 33. členu (izločitev gospodinjskih predmetov). Zapustnikovi potomci in posvojenci ter njihovi potomci, ki so živeli skupaj z zapustnikom in mu s svojim delom, zaslužkom ali kako drugače pomagali pri pridobivanju, imajo pravico zahtevati, da se jim iz zapuščine izloči del, ki ustreza njihovemu prispevku k povečanju ali ohranitvi vrednosti zapustnikovega premoženja. Tako izločeni del ne spada v zapuščino (32. člen ZD). Preživelemu zakoncu in zapustnikovim potomcem ter posvojencem in njihovim potomcem, ki so živeli z zapustnikom v istem gospodinjstvu, gredo gospodinjski predmeti, ki so namenjeni za zadovoljitev njihovih vsakdanjih potreb, kot so pohištvo in druga hišna oprava, posteljnina ipd., vendar ne, če so ti predmeti večje vrednosti. Tako izločeni predmeti se ne upoštevajo pri izračunavanju nujnega deleža in se tudi ne vračunajo dediču v njegov dedni delež (33. člen ZD). Izločitveni zahtevek je torej vezan na sorodstvo z zapustnikom in skupno življenje z njim. Namen omenjenih določb je v tem, da imajo potomci možnost zahtevati izločitev, da ne bi plodov in rezultatov dela prispevanja oseb, določenih v zakonu, pridobili z dedovanjem tisti dediči, ki niso delali in prispevali. Namen predpisa, ki omogoča izločitev gospodinjskih predmetov, pa je, da se osebam, ki so živele z zapustnikom, omogoči, da obdržijo predmete, ki so jih dotlej rabile za zadovoljitev vsakdanjih potreb. M. M. v predlogu za izločitev ne navaja niti, da je z zapustnikom v sorodstvenem razmerju, in tudi ne, da bi skupaj z njim živela. Zakaj naj bi bil njen zahtevek smiselno enak zahtevku po omenjenih členih, ne pojasni, sodišče druge stopnje pa ocenjuje, da smiselna uporaba, glede na že obrazloženo, ni mogoča. 9.Drugačna praksa okrajnega sodišča (sklepa Okrajnega sodišča v Domžalah D 117/2003 in Okrajnega sodišča v Novem mestu D 397/2002, ki ju pritožnica prilaga pritožbi) ne dokazuje „uveljavljene sodne prakse“, kot trdi pritožnica, in tudi ne, da je za njihovo izdajo podlaga v ZD. Iz razlogov omenjenih sklepov ni razvidna zakonska podlaga za njihovo izdajo, sicer pa tudi ne gre za samostojen sklep, temveč le za ugotovitev v dodatnem sklepu o dedovanju (D 117/2003) oziroma v sklepu o dedovanju (D 397/2002). Če ne gre za dedno pravico, za kar v predmetni zadevi ne gre (gre za zahtevek stvarnopravne narave), se zahtevek ne obravnava v zapuščinskem postopku. Tudi v primeru, da tretji, ki ni dedič, v zapuščinskem postopku uveljavlja kakšno pravico (obligacijsko ali stvarnopravno), se o njej ne odloča v zapuščinskem postopku, niti se tretjega ne napoti na pravdo, temveč mora tak zahtevek tretji uveljavljati v samostojni dajatveni tožbi (primerjaj II Cp 1588/2000, II Cp 1753/98).

10.Sodišče druge stopnje ocenjuje, da za izdajo predlaganega „izločitvenega zahtevka iz zapuščine“ ni zakonske podlage. Brez pomena je pritožbeno razlogovanje o tem, da bi se na tak način na pravno skladen in ekonomičen način dosegel vpis lastninske pravice na dejanskega lastnika spornih nepremičnin, če bi se dediči s tem strinjali. Odveč je pritožbeno razlogovanje o zmotnem stališču sodišča prve stopnje, da je treba najprej izdati dodatni sklep o dedovanju (v izpodbijanem sklepu sodišče prve stopnje tega ne navaja), sicer pa je prav to predlagateljica tudi sama predlagala. Sodišče prve stopnje pa je pravilno pojasnilo, da bo pritožnica lahko zahtevek uveljavljala v pravdi ali pa zadevo pogodbeno uredila z dediči. O predlogu M. M. z dne 23. 2. 2011 pa je sodišče dediča obvestilo (dopis 26. 8. 2011) in sta dediča nanj tudi odgovorila (izjavi 13. 9. 2011).

11.Dopolnitve pritožbe M. M. z dne 17. 4. 2012 sodišče druge stopnje ni upoštevalo, ker je bila vložena po preteku pritožbenega roka.

12.Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker jih pritožnica ni priglasila.