Jedro

Ker je bila uvedba omejenega regresa ukrep, ki je bil potreben zaradi zavarovanja pravne dobrine, ki je bila ogrožena, položaj tožeče stranke pa se je poslabšal iz razloga v javnem interesu (varstva zavarovancev), pri čemer je bilo poslabšanje vsaj delno pod njenim nadzorom, ne gre za nedopusten poseg v načelo varstva zaupanja v pravo. Za stanje, ki je sicer nastalo v preteklosti, učinki pa še trajajo, je zato treba uporabiti novo pravilo - novelirani 7. člen ZOZP, ki je predpisal omejeni regres.

Izrek

Revizija proti sodbi, ki se nanaša na zavrnitev zahtevka za povrnitev odškodnine izplačane M. G. v znesku 3.382,48 EUR, se zavrže. Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka (zavarovalnica) je 18. 2. 2004 zoper toženca (svojega zavarovanca) vložila tožbo zaradi plačila regresa, ker je toženec 3. 12. 1997 povzročil prometno nesrečo v kateri sta bili hudo telesno poškodovani M. G. in M. I. S pobegom s kraja nesreče se je izmaknil preiskavi za ugotavljanje alkohola in mamil v organizmu in s tem izgubil zavarovalne pravice iz pogodbe o zavarovanju avtomobilske odgovornosti ter tožnici povzročil škodo v višini oškodovankam izplačane odškodnine in pravdnih stroškov. Prvostopenjsko sodišče je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter tožeči stranki naložilo, naj sama nosi stroške pritožbenega postopka.

3. Zoper sodbo pritožbenega sodišča tožeča stranka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da Ustava Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) prepoveduje retroaktivno veljavo predpisov, razen če predpis to izrecno določa in se zato ne strinja s stališčem drugostopenjskega sodišča, da je retroaktivna uporaba predpisa dovoljena, ker ni prepovedana. Ne strinja se tudi s stališčem, da je tožeča stranka lahko pričakovala spremembo sistema. Sodišči sta vezali svojo odločitev na uporabo predpisa, ki je veljal v času sodne presoje zahteve za povračilo in pri tem v svoje odločanje vključile tudi sodbe, ki so že pravnomočne in s katerimi je toženec obremenjen s plačilom regresa. Za njegov primer sta se tako uporabila dva različna predpisa iz enakega časovnega obdobja.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija zoper odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka, ki se nanaša na povrnitev odškodnine izplačane M. G. v znesku 3.382,48 EUR, je nedovoljena, sicer pa ni utemeljena.

O nedovoljenosti revizije:

6. Revizijska izpodbijana vrednost 41.471,44 EUR predstavlja seštevek plačanih odškodnin dvema oškodovankama in njunih stroškov. Revizija predstavlja dejansko dva zahtevka zoper toženca (ker je šlo za povračilo odškodnine dvema oškodovankama), ki sta bila sicer vtoževana v seštevku, vendar je za dovoljenost revizije odločilno, da imata različno podlago in se zato dovoljenost revizije po drugem odstavku 41. člena ZPP presoja po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. Zahtevek tožeče stranke zoper toženca, ki se nanaša na oškodovanko M. G. (3.382,48 EUR) ne presega meje za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 367. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), to je zneska 1,000.000 SIT (sedaj 4.172,93 EUR), zato revizija proti temu delu sodbe ni dovoljena in jo je revizijsko sodišče zavrglo (377. člen ZPP).

O neutemeljenosti revizije:

7. Za odločitev v tem primeru so pomembna naslednja dejstva, ki sta jih ugotovili nižji sodišči in na katera je revizijsko sodišče vezano: a) pravdni stranki sta pred uveljavitvijo novele Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (Uradni list RS, št. 67/02 - v nadaljevanju ZOZP-A) sklenili pogodbo o zavarovanju avtomobilske odgovornosti; b) toženec je pred uveljavitvijo ZOZP-A (3. 12. 1997) povzročil prometno nesrečo(1) in zaradi pobega s kraja nesreče izgubil zavarovalne pravice; c) tožena stranka je po uveljavitvi ZOZP-A oškodovancem iz naslova toženčeve avtomobilske odgovornosti izplačala odškodnino (M. I. na podlagi poravnalne izjave z dne 12. 2. 2002 odškodnino v višini 33.383,41 EUR in 3.705,56 EUR stroškov); d) tožnica je po uveljavitvi ZOZP-A 18. 2. 2004 vložila tožbo zaradi izterjave regresnega zahtevka zoper toženca; e) s sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti opr. št. P 87/2000 z dne 11. 5. 2000 je sodišče tožencu naložilo v plačilo 10.363,73 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi in z naknadnim sklepom še plačilo pravdnih stroškov v znesku 354,36 EUR iz naslova regresa iz obravnavanega škodnega dogodka, in sicer zaradi plačila stroškov zdravljenja obeh oškodovank ZZZS. Nižji sodišči sta zaključili, da je s prisojenim zneskom tožeča stranka višino svoje regresne pravice že izčrpala, saj je treba v tem primeru uporabiti novelo ZOZP-A, ki višino regresa omejuje na 8.345,85 EUR (prej 2,000.000 SIT), čeprav je zavarovalni primer nastal že pred njeno uveljavitvijo, saj je za časovno veljavnost pomemben trenutek, ko je tožnica sodno uveljavljala regresni zahtevek proti svojemu zavarovancu.(2)

8. Revizijsko sodišče je že večkrat odločalo v primerih, v katerem so bila odločilna dejstva enaka ali podobna kot v obravnavani zadevi. Zato je svojo odločitev v tem primeru obrazložilo z enakimi razlogi kot v teh zadevah skladno z ustaljeno sodno prakso(3).

9. Kadar zaradi krivdnih in protipravnih ravnanj pogodbene stranke, ki sta jih stranki v zavarovalni pogodbi vnaprej prepovedali, zavarovalnici nastane škoda, ji 7. člen Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (Uradni list RS, št. 70/94 in nasl. - v nadaljevanju ZOZP) daje pravico izterjati izplačani znesek od povzročitelja. Višina regresa je bila do 10. 8. 2002 v dispoziciji strank zavarovalnega razmerja. Zavarovalnice so regres do leta 1997 s splošnimi pogoji omejevale na deset povprečnih neto plač, po tem pa zavarovalne pogodbe takšne omejitve niso več vsebovale in so lahko zavarovalnice zahtevale povračilo celotnega izplačanega zneska. Po petem odstavku 9. člena ZOZP-A (oziroma šestem odstavku 7. člena ZOZP), ki je pričel veljati 10. 8. 2002, je bila višina regresa omejena na 8.345,85 EUR. Zato je v tem primeru odločilno, v katerih primerih je treba z vidika časovne veljavnosti zakonov, uporabiti šesti odstavek 7. člena ZOZP.

10. ZOZP-A v prehodnih določbah ne daje odgovora na to vprašanje. Splošno, toda ne absolutno prepoved povratne veljave splošnih pravnih aktov vsebuje prvi odstavek 155. člena Ustave. Za sporno zavarovalno razmerje je značilno, da je izpolnitveno ravnanje, ki je predmet obveznosti, trajne narave.(4) Ker pogodbeni stranki svojo obveznost izpolnjujeta s ponavljajočimi se izpolnitvenimi ravnanji v določenem ali nedoločenem časovnem obdobju po sklenitvi zavarovalne pogodbe(5), je treba čas sklenitve zavarovalne pogodbe kot kriterij za to, kateri predpis je treba uporabiti za presojo spornega pravnega razmerja, odkloniti že iz tega razloga. V konkretnem primeru gre za situacijo, ko pravna norma učinkuje na konkretni dejanski stan, ki je sicer nastal že pred objavo zakona, ni pa še bil v celoti zaključen. Pravna doktrina(6) poudarja, da je takšna neprava ali dejanska retroaktivnost nedopustna le, če gre za nedopusten poseg v načelo varstva zaupanja v pravo kot bistven sestavni del pravne države (2. člen Ustave).

11. Stališče nižjih sodišč, da je odločilni trenutek za presojo časovne veljavnosti ZOZP-A trenutek, ko je zavarovalnica sodno uveljavljala svoj povračilni zahtevek, je materialnopravno pravilno. Ni namreč v nasprotju s prepovedjo retroaktivnosti iz prvega odstavka 155. člena Ustave. Načelo varstva zaupanja v pravo nima absolutne veljave in je podvrženo možnim omejitvam. V primeru kolizije med to in drugimi ustavnimi dobrinami je treba presoditi, kateri izmed ustavno zavarovanih dobrin je treba v posameznem primeru dati prednost.(7) Pri takšnem tehtanju je na eni strani pomembno, ali so bile spremembe na določenem pravnem področju relativno predvidljive in kakšna sta teža spremembe in pomen obstoječega pravnega položaja za zavezanca. Na drugi strani pa je pomemben javni interes po uveljavitvi drugačne ureditve od obstoječe. V sistemu prostega opravljanja storitev, ki velja na področju obveznega zavarovanja v prometu, je zakonodajalec višino regresa omejil z namenom varstva šibkejše pogodbene stranke - zavarovanca.(8)

12. Po presoji revizijskega sodišča je bila novela 7. člena ZOZP, ki je omejila višino regresa, relativno predvidljiva in je tožnica kot gospodarski subjekt, ki deluje na trgu, z njo mogla in morala računati. Šlo je namreč za uskladitev predpisov s področja obveznega zavarovanja v prometu s pravnim redom EU (z Direktivo premoženjskega zavarovanja 92/49/EEC), zato so zavarovalnice zaradi opustitve nadzora nad zavarovalnimi pogoji, ob dolžni skrbnosti, spremembe, povezane s pravico do regresa, lahko pričakovale in temu z ustrezno višino premij prilagodile svoje poslovanje.

13. Ker je bila torej uvedba omejenega regresa ukrep, ki je bil potreben zaradi zavarovanja pravne dobrine, ki je bila ogrožena, položaj tožeče stranke pa se je poslabšal iz razloga v javnem interesu (varstva zavarovancev), pri čemer je bilo poslabšanje vsaj delno pod njenim nadzorom, ne gre za nedopusten poseg v načelo varstva zaupanja v pravo. Za stanje, ki je sicer nastalo v preteklosti, učinki pa še trajajo, je zato treba uporabiti novo pravilo - novelirani 7. člen ZOZP, ki je predpisal omejeni regres.

14. Revizijski očitek uporabe različnih predpisov za primer iz enakega obdobja in neupravičeno vključevanje že pravnomočnih sodb v kontekst te pravde, je neutemeljen. Vključevanje sodb je sodišče prve stopnje jasno obrazložilo na 4. strani in v prvem odstavku 5. strani sodbe, sodišča pa so v teh sodbah razsodila v skladu s takrat veljavno zakonodajo.

15. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, je revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP) in z njo tudi zahtevek za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Zaradi tega je bil toženec tudi pravnomočno obsojen v kazenskem postopku.

Op. št. (2): Sklicujeta se na odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 615/2004 z dne 15. 6. 2006. Op. št. (3): Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 615/2004 z dne 15. 6 2006, II Ips 858/2007 z dne 16. 9. 2010 in II Ips 124/2010 z dne 20. 5. 2010. Op. št. (4): Primerjaj z 922. členom Zakona o obligacijskih razmerjih oziroma 946. členom Obligacijskega zakonika.

Op. št. (5): Pogodbo izpolnjujeta s plačilom premij s strani sklenitelja zavarovanja oziroma s plačilom odškodnine v primeru nastanka zavarovalnega primera s strani zavarovalnice.

Op. št. (6): Šturm, Lovro, Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, 2002, stran 57. Op. št. (7): Glej odločbo U-I-206/97 z dne 17.6.1998. Op. št. (8): Poročevalec Državnega zbora, št. 82/01, 43/02 in 63/02.