Jedro

Prvo tožeča stranka je opravljeno pravno dejanje, ki ga je opravila po smrti upravičenke do BPP, opravila kot pooblaščenec dediča upravičenke, ki pa ni upravičenec do BPP po odločbi toženke Bpp 2384/2018 z dne 20. 9. 2018 ter zato tudi ne more biti plačan po navedeni odločbi za opravljeno pravno dejanje.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka zavrnila zahtevek prvo tožeče stranke z dne 16. 6. 2021 za odmero nadaljnjih odvetniških stroškov za izvajanje brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) po napotnici Bpp 2384/2018 z dne 20. 9. 2018. 2. Iz obrazložitve izhaja, da je bila prvo tožeča stranka z odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani Bpp 2384/2018 z dne 20. 9. 2018 določena za izvajanje BPP upravičenki A. A., in sicer za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem I. stopnje v izvršilnem postopku Okrajnega sodišča v Ljubljani I 2224/2018, zaradi izterjave zneska 126.967,00 EUR, od 27. 6. 2018 dalje. Tožena stranka navaja, da je drugo tožeči stranki za zastopanje upravičenke že priznala nagrado s sklepom Bpp 2384/2018 z dne 12. 8. 2019 v skupni višini 1.226,10 EUR. Prvo tožeča stranka je 16. 6. 2021 pri toženi stranki priglasila nagrado za nadaljnje zastopanje po prej navedeni odločbi, in sicer za pripravo in vložitev odgovora na predlog za nadaljevanje izvršbe v višini 1050 odvetniških točk oziroma 630,00 EUR, povišanih za 22 % DDV. Pri tem je pojasnila, da je kot izvajalec BPP na podlagi 100. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), tudi po smrti stranke dolžan opravljati potrebna pravna dejanja. Tožena stranka pojasnjuje, da iz CRP izhaja, da je upravičenka do BPP A. A. umrla 11. 11. 2020, kar pomeni, da je bila BPP takrat izčrpana in storitev prvo tožeče stranke kot izvajalca BPP zaključena, saj je s smrtjo upravičenke prenehala upravičenost do BPP, saj gre za osebno pravico, ki ne more preiti na pravnega naslednika upravičenke. Po mnenju tožene stranke dolžnost odvetnika opravljati vsa potrebna pravna dejanja na podlagi 100. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ne velja v smislu izvajanju BPP, temveč na podlagi drugih predpisov. Tožena stranka je zaradi navedenega zahtevek prvo tožeče stranke zavrnila.

3. Tožnika se z izpodbijanim sklepom ne strinjata in vlagata tožbo. V njej pojasnjujeta, da je bila upravičenki za izvajanje BPP imenovana prvo tožeča stranka, ki deluje v okviru drugo tožeče stranke. Navajata, da je bila upravičenki BPP odobrena izredno, ker je upnica zoper njo sprožila izvršilni postopek I 2224/2018 na podlagi neveljavnega izvršilnega naslova, notarskega zapisa, ki ga upravičenka zaradi demence ni razumela. Pojasnjujeta, da je upravičenka uspela z odložitvijo izvršilnega postopka do pravnomočne odločitve v postopku Okrožnega sodišča v Ljubljani v zvezi z ugotovitvijo neveljavnosti notarskega zapisa SV 124/18 z dne 27. 3. 2018. Navajata, da je upravičenka A. A. tekom izvršilnega postopka I 2224/2018 umrla, upnica pa je podala predlog za nadaljevanje odložene izvršbe, zaradi česar ga je izvršilno sodišče s pozivom z dne 12. 5. 2021 pozvalo, da se v roku 8 dni izjavi o predlogu za nadaljevanje izvršbe. Prvo tožeča stranka je v roku sestavila odgovor na predlog za nadaljevanje izvršbe, pri čemer gre za nujno dejanje, katerega opustitev s strani prvo tožeče stranke kot pooblaščenega odvetnika bi bilo v nasprotju z nalogami, ki jih odvetniku nalaga Zakon o odvetništvu (v nadaljevanju ZOdv), 100. člen ZPP in 15. člen ZIZ.

4. Navajata, da je izpodbijana odločitev nezakonita. Tožena stranka bi morala priglašene stroške priznati, saj so bila dejanja opravljena na podlagi določila 100. člena ZPP. Pri tem se sklicuje na ZOdv, po katerem mora odvetnik skrbeti za najboljše koristi svoje stranke ter tudi za njene dediče. Kolikor prvo tožeča stranka ne bi opravila nujnega pravnega dejanja, bi ravnala v nasprotju z določili ZOdv. Meni, da je sklicevanje tožene stranke, da je upravičenje do BPP osebna pravica, neutemeljeno, saj za to ne obstaja pravna podlaga, saj gre za premoženjsko pravico. Sklicevanje toženke, da je s smrtjo upravičenke pravica do BPP prenehala, je prav tako brez pravne podlage. Pri tem se sklicujeta na sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 560/2017 z dne 24. 5. 2017 in navajata, da mora prvo tožeča stranka kot pooblaščen odvetnik varovati interese dedičev, kot mu to nalaga ZOdv. Navajata tudi sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 535/2017 z dne 10. 5. 2017 iz katerega izhaja, da če stranka, ki ima pooblaščenca, med postopkom umre, se postopek ne prekine, temveč se nadaljuje. Sodišču predlagata, da odpravi izpodbijani sklep ter vrne zadevo v ponovni postopek istemu organu. Zahtevata tudi povrnitev stroškov postopka.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita. Pojasnjuje, da izvajalcem BPP dopušča možnost večkratne delne priglasitve odvetniških stroškov tudi po tem, ko so že vrnili originalno napotnico, vendar pa v obravnavanem primeru odmera nadaljnjih stroškov ni bila mogoča. Ker je upravičenka dne 11. 11. 2020 umrla, je bila pravica do dodelitve BPP najkasneje takrat izčrpana. Sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Po določbi šestega odstavka 30. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) je za pravno pomoč odvetnik upravičen do nagrade in do povračila stroškov v zvezi z opravljenim delom v višini, izračunani po odvetniški oziroma notarski tarifi in v obsegu dodeljene BPP. Iz tretjega odstavka 1. člena ZBPP izhaja, da BPP po tem zakonu pomeni pravico upravičenke oziroma upravičenca (v nadaljnjem besedilu: upravičenec) do celotne ali delne zagotovitve sredstev za pokritje stroškov za pravno pomoč in oprostitev plačila stroškov sodnega postopka. V skladu s prvim odstavkom 1. člena ZBPP je namen BPP po tem zakonu uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničevati.

8. V obravnavani zadevi med strankama ni sporno, da je bila upravičenki z odločbo tožene stranke Bpp 2384/2018 z dne 20. 9. 2018 prvo tožeča stranka določena za izvajanje BPP za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem I. stopnje v izvršilnem postopku Okrajnega sodišča v Ljubljani I 2224/2018. Prav tako ni sporno, da je upravičenka umrla 11. 11. 2020, ter da je prvo tožeča stranka na predlog za nadaljevanje izvršbe odgovorila po smrti upravičenke. Sporno ostaja ali je prvo tožeča stranka, ki deluje v okviru drugo tožeče stranke, upravičena do plačila za podajo odgovora na predlog za nadaljevanje izvršbe, čeprav je bil ta odgovor podan po smrti upravičenke do BPP. Sporno torej ni dejansko stanje, pač pa pravilna razlaga materialnega prava.

9. Po presoji sodišča je pravilno stališče tožene stranke, da je bila BPP s smrtjo upravičenke izčrpana. S smrtjo upravičenke je tudi po presoji sodišča prenehala upravičenost do BPP na podlagi zgoraj navedene odločbe tožene stranke. Tudi iz namena BPP, kot izhaja iz 1. člena ZBPP, je BPP pravica upravičenke (tretji odstavek 1. člena ZBPP) ter gre za uresničevanje pravice do sodnega varstva glede na socialni položaj upravičenca (prvi odstavek 1. člena ZBPP). Glede na navedeno je tožena stranka po presoji sodišča pravilno zavrnila zahtevek prvo tožeče stranke za odmero nadaljnjih odvetniških stroškov za izvajanje BPP.

10. Na pravilnost odločitve tožene stranke pa ne morejo vplivati navedbe tožnikov v zvezi z dolžnostjo odvetnika, da kljub smrti stranke zanjo opravlja pravdna dejanja, da bi zaščitil njene koristi. Tožnika se ob tem sklicujeta na določili 100. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Na podlagi 15. člena ZIZ se v postopku izvršbe in zavarovanja smiselno uporabljajo določbe ZPP, če ni v tem ali v kakšnem drugem zakonu drugače določeno. Iz prvega odstavka 100. člena ZPP izhaja, da če je pooblaščencu dana pravica, da opravlja vsa pravdna dejanja, pa stranka oziroma njen zakoniti zastopnik umre ali postane poslovno nesposoben, ali če je zakoniti zastopnik razrešen, ima pooblaščenec še naprej pravico opravljati pravdna dejanja, vendar pa lahko dedič oziroma novi zakoniti zastopnik prekliče pooblastilo. Glede na navedeno v skladu s prvim odstavkom 100. člena ZPP procesno pooblastilo s smrtjo pooblastitelja ne preneha; pravdo torej naprej vodi pooblaščenec, ki je od smrti pooblastitelja dalje pooblaščenec njegovih dedičev, dokler mu dediči pooblastila prekličejo. Z vidika sposobnosti biti stranka je pomembno, da se sodba ne glasi na umrlo stranko, ampak na njene dediče in sicer tudi tedaj, če ti morda poimensko še niso določeni (znani) in ne glede na to, ali je bil pravdni postopek prekinjen ali ne.1

11. Upoštevaje zgoraj pojasnjeno pravno podlago je prvo tožeča stranka opravljeno pravno dejanje, ki ga je opravila po smrti upravičenke do BPP, opravila kot pooblaščenec dediča upravičenke, ki pa ni upravičenec do BPP po odločbi toženke Bpp 2384/2018 z dne 20. 9. 2018 ter zato tudi ne more biti plačan po navedeni odločbi za opravljeno pravno dejanje. Sodišče zavrača navedbe tožnikov, da je izpodbijana odločitev nezakonita. Na pravilnost odločitve tudi ne vplivajo navedbe tožnikov v zvezi z dolžnostjo prvo tožeče stranke kot odvetnika v skladu z ZOdv, saj je po sodni presoji prvo tožeča stranka opravljeno pravno dejanje (podaja odgovora na predlog za nadaljevanje izvršbe) opravila kot pooblaščenec dediča upravičenke, zato bi bilo omenjeno pravno opravilo lahko plačano iz naslova BPP le kolikor bi bila BPP dodeljena dediču upravičenke. Glede na pojasnjeno pravno podlago na odločitev sodišča tudi ne more vplivati sklicevanje tožnikov na sklepa Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 560/2017 z dne 24. 5. 2017 in II Cp 535/2017 z dne 10. 5. 2017, saj se nanašata na varovanje interesov dedičev v skladu z določili ZOdv.

12. Po povedanem sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

13. Ker dejansko stanje, relevantno za odločitev o zadevi, med strankama ni sporno, temveč je sodišče odločalo o pravnem vprašanju, je odločilo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1. Tožnikove dokazne predloge za zaslišanje tožnika ter vpoglede v listine predmetnega upravnega in izvršilnega spisa Okrajnega sodišča v Ljubljani I 2224/2018 sodišče zavrača kot nedopustno tožbeno novoto na podlagi 52. člena ZUS-1. 14. Odločitev o stroških upravnega spora temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1 Glej sodbo VSRS II Ips 312/2016 z dne 12. 1. 2017.