Jedro

Kršitve predpisov o vročanju učinkujejo, če je bilo stranki zaradi njih kršeno načelo kontradiktornosti. Vendar pa formalnosti pri vročanju niso same sebi namen; če pisanje dejansko pride v roke naslovnika na drug način (npr. če je bil dolžnik s sodnim pisanjem seznanjen z vpogledom v spis in izročitvijo fotokopij vseh pisanj v spisu - v konkretnem primeru tudi predloga in sklepa o izvršbi), je pomanjkljivost pri vročanju odpravljena - sanirana.

Izrek

I. Pritožbi se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Pritožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče ugovor dolžnika zavrglo kot prepozen.

2. Zoper sklep se pritožuje dolžnik, ki predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v novo odločanje sodišču prve stopnje s stroškovno posledico. Navaja, da je sklep nepravilen in nezakonit in da je sodišče napačno štelo, da je rok za vložitev ugovora začel teči 7. 1. 2015, ko je dolžnik vpogledal v predmetni izvršilni spis in prevzel fotokopije, namesto 14. 1. 2015, ko je bil sklep o izvršbi vročen pooblaščenki dolžnika. Sodišče se napačno sklicuje na določbo šestega odstavka 139. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki določa, da se na kršitev pravil o vročanju ni mogoče sklicevati, če naslovnik, kljub kršitvi, prejme pisanje in se v tem primeru šteje, da je bila vročitev opravljena v trenutku, ko je naslovnik pisanje dejansko prejel. Navedene določbe v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti, saj do kršitve pravil o vročanju ni prišlo (sklep je bil dolžniku vročen 14. 1. 2015, kot je razvidno iz podpisane vročilnice), niti se dolžnik na tovrstne kršitve ni skliceval. V predmetni zadevi ni sporno vprašanje kršitve pravil o vročanju, temveč to, da je sodišče napačno štelo, da je bil dolžniku sklep vročen že 7. 1. 2015, ko je dolžnik vpogledal v spis in prevzel fotokopije, sklep o izvršbi pa mu takrat ni bil formalno vročen. Na podlagi tretjega odstavka 9. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) je ugovor dolžnika potrebno vložiti v osmih dneh od vročitve sklepa sodišča prve stopnje, če ni v zakonu drugače določeno. Sklep o izvršbi dolžniku ni bil vročen 7. 1. 2015, ko je dolžnik vpogledal v spis, temveč 14. 1. 2015, ko je sklep o izvršbi prevzela pooblaščenka dolžnika. Slednja je prejem sklepa o izvršbi potrdila s podpisom vročilnice 14. 1. 2015. Da je sklep o izvršbi na uradnih urah prevzela pooblaščenka dolžnika je razvidno tudi iz uradnega zaznamka. Dolžnik poudarja, da je za tek roka za vložitev ugovora relevanten datum, ko je bil pooblaščenki z vročilnico vročen sklep o izvršbi in ne dan, ko je dolžnik vpogledal v spis in prevzel fotokopije. Že samo dejstvo, da je sodišče naknadno vročalo sklep o izvršbi pooblaščenki, govori v prid temu, da sodišče vpogleda v spis s strani dolžnika in njegovega kopiranja listin ni štelo kot vročanje pisanja. V kolikor bi štelo, da je dolžnik 7. 1. 2015 prevzel sklep o izvršbi, ga zagotovo ne bi formalno vročalo še 14. 1. 2015, ko je v spis vpogledala dolžnikova pooblaščenka. V primeru neformalne seznanitve s pisanjem in formalnega vročanja je za tek roka bistven datum formalnega vročanja, zlasti v primeru, ko je bilo formalno vročanje izvedeno naknadno. V nasprotnem primeru gre za kršitev temeljnih človekovih pravic, ki so posameznikom zagotovljene z Ustavo, to je pravice do pravnega sredstva, pri čemer je rok za vložitev pravnega sredstva vezan na dan vročitve odločbe. Sodišče je s tem, ko je samovoljno odločalo, da je za tek roka relevanten datum, ko je dolžnik vpogledal v spis in ne dan, ko je bil dejansko vročen sklep, odvzelo možnost do izjave in do pravnega sredstva, s čimer je bilo nedopustno poseženo v dolžnikovo pravico do izjave, kot sestavni del pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS, kršeni pa sta bili tudi dolžnikova pravica do sodnega varstva po 23. členu Ustave in pravica do pravnega sredstva po 25. členu Ustave. Sodišče je s sklicevanjem na določbo šestega odstavka 139. člena ZPP dolžnika izigralo. Dolžnik je bil namreč s tem, ko mu je bil sklep formalno vročen 14. 1. 2015, utemeljeno prepričan, da od takrat dalje teče rok za ugovor. Priglaša pritožbene stroške.

3. Upnik na vročeno pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani sklep v okviru pritožbenih razlogov in glede tistih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku – Uradni list RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju – Uradni list RS, št. 51/98 s spremembami, v nadaljevanju ZIZ).

6. Namen vročanja je na eni strani omogočiti naslovljencu, da se seznani z opravljenim procesnim dejanjem sodišča ali stranke, in na drugi strani, da ima sodišče o prejemu pošiljke zanesljivi dokaz, ki je pogoj za normalno razvijanje postopka. Kršitve predpisov o vročanju učinkujejo, če je bilo stranki zaradi njih kršeno načelo kontradiktornosti. Vendar pa formalnosti pri vročanju niso same sebi namen; če pisanje dejansko pride v roke naslovnika na drug način (npr. če je bil dolžnik s sodnim pisanjem seznanjen z vpogledom v spis in izročitvijo fotokopij vseh pisanj v spisu - v konkretnem primeru tudi predloga in sklepa o izvršbi), je pomanjkljivost pri vročanju odpravljena - sanirana.

7. V konkretni zadevi je torej bistveno, ali se je dolžnik s sodnim pisanjem seznanil. Dejstvo je, da se je dolžnik s sodnim pisanjem seznanil že 7. 1. 2015, ko je pregledal spis in je s strani sodnega referenta prevzel fotokopije listovnih številk od 1 do 22 (redna št. 12 v spisu), čemur niti ne oporeka v pritožbi, saj sam navaja, da je 7. 1. 2015 vpogledal v spis in prevzel fotokopije. Razlogi prvostopenjskega sodišča so razumni in prepričljivi in jih v celoti sprejema tudi pritožbeno sodišče, ki le še dodaja, da je imel dolžnik, ki se v pritožbi niti ne sklicuje na dejstvo, da sklepa o izvršbi ne bi prejel, možnost pravočasno ugovarjati prejetemu sklepu o izvršbi, medtem ko naknadni prevzem sodnega pisanja še s strani pooblaščenke dolžnika ne pomeni podaljšanje ugovornega roka za dolžnika, ki je bil s sodnim pisanjem nedvomno seznanjen že 7. 1. 2015. 8. Na podlagi tretjega odstavka 9. člena ZIZ je ugovor dolžnika potrebno vložiti v osmih dneh od prejema sklepa sodišča prve stopnje, če ni v zakonu drugače določeno. V konkretnem primeru je bil torej sklep o izvršbi dolžniku vročen 7. 1. 2015, ko je dolžnik vpogledal v spis in fotokopiral (prevzel) listine (med drugim tudi predlog in sklep o izvršbi), zato je odločitev sodišča prve stopnje, ki je ugovor dolžnika zavrglo kot prepoznega pravilna in zakonita.

9. Višje sodišče je glede na navedeno, in ker ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP, v zvezi s 15. členom ZIZ, pritožbo zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

10. Ker dolžnik v pritožbenem postopku ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka na podlagi določbe 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ.