Jedro

Duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti zajemajo stalne omejitve, ki jih ima oškodovanec po končanem zdravljenju, omejitve v času zdravljenja pa se upoštevajo pri odmeri odškodnine iz naslova telesnih bolečin. Samo v primeru, če je zdravljenje zelo dolgotrajno in je oškodovanec pomembno prizadet lahko začasno zmanjšanje življenske aktivnosti predstavlja samostojno škodo iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo toženi stranki, da je dolžna plačati tožeči stranki 650.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2002 do 16.3.2004 v višini predpisane obrestne mere zmanjšano za temeljno obrestno mero, za čas od

16.3.2004 dalje pa obresti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti 160.103,00 SIT pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16.3.2004 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje sta vložili pritožbo obe pravdni stranki.

Tožeča stranka v pritožbi izpodbija zavrnilni del sodbe, ki se nanaša na določitev višine plačila odškodnine ter posledično tudi povrnitev stroškov postopka iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da se tožbenemu zahtevku tožnice v celoti ugodi. Bistvo pritožbenih navedb je, da je prisojena odškodnina za strah bistveno premajhna in da tožnici pripada tudi odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenskih aktivnosti, ker je ugotovljeno, da je bila njena življenska aktivnost začasno zmanjšana.

Tožena stranka vlaga pritožbo iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, v kateri predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Bistvo pritožbenih navedb je: - ni pojasnjeno, zakaj obresti tečejo od 1.1.2002 dalje.

Toženec bi s spremembo obrestnega zahtevka z dne 4.2.2004 moral soglašati; - sodišče bi moralo odločiti o povrnitvi stroškov v zvezi z umaknjeno tožbo M. Š., ker je toženec zaznamoval stroške v stroškovniku; - nesprejemljivo je, da ni mogoče razmejiti poškodb, ki jih je povzročil toženec od tistih, ki jih je prizadejel toženčev sin. Toženec tožnici ni povzročil nobene škode.

Pravno zmotna in zgrešena je ugotovitev, da sta tožnico poškodovala toženec in njegov sin v sostorilstvu. Kadar je mogoče ugotoviti povzročitelja, kar je na strani pet sodbe ugotovljeno, ni solidarne odgovornosti; - višina prisojene odškodnine je previsoka in sodišče ni upoštevalo individualizacije, ker ima tožnica psihične težave in sigurno škodni dogodek dramatizira. Njene psihične težave tudi vplivajo na njeno psihofizično počutje;

- pri odškodnini iz naslova telesnih bolečin bo razmejiti poškodbe, ki jih je, če jih je, povzročil toženec, od poškodb, ki jih je povzročil D. L.; - previsoka je odškodnina za strah, ki se veže na dejanje toženca. Upoštevati pa je tudi psihofizične težave tožnice.

Pritožbi nista utemeljeni.

Glede temelja: Sodišče prve stopnje je ugotovilo: - da je dne 12.11.1997 okrog 15. ure tožnico najprej udaril v glavo toženec, na kar je padla preko žive meje, nato pa je tožnico po glavi udaril in brcnil v trebuh še toženčev sin D. L., pri čemer je ponovno padla; - da je tožnica pri tem utrpela: udarnine glave, levega podlakta, prsnega koša in trebušne stene; izliv krvi v prednjo trebušno steno; udarnino hrbtenice; udarnino križnično trtičnega predela; - da vseh poškodb ni možno razmejiti, ali so nastale zaradi dejanja toženca ali zaradi dejanja njegovega sina D. L.;

- ni verjelo tožencu, da se tožnice ni dotaknil; - da priča B. H., ki je izpovedal, da je bila tožnica tista, ki se je zagnala proti tožencu z dvignjenimi rokami in pri tem padla, očitno ne govori resnice. Do tega zaključka je prišlo, ker je v nasprotju z izpovedjo priče D. Z., ki je izpovedal, da mu je H. dejal, da se je tožnica spotaknila in padla, ko je tekla proti D. L..

Na podlagi teh dejstev je zaključilo, da sta toženec in njegov sin D. L. ravnala skladno, da so se njuna dejanja dopolnjevala in vodila k skupnemu cilju, to je k povzročitvi telesne poškodbe tožnice in da sta zato pri navedenem dogodku sodelovala v sostorilstvu naklepno poškodovati tožnico in da sta ji zato nerazdelno dolžna povrniti izgubljeno škodo.

Pritožbeno sodišče nima pomislekov v pravilnost ugotovljenih dejstev in v zaključek, da sta toženec in njegov sin D. L. solidarno odgovorna za povrnitev škode tožnici, in sicer na podlagi določila 1. odstavka 206. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, v katerem je določeno, da za škodo, ki jo je povzročilo več oseb skupaj, odgovarjajo udeleženci solidarno, kar pomeni, da vsak dolžnik solidarne obveznosti odgovarja upniku za celo obveznost, upnik pa lahko zahteva njeno izpolnitev od kogar hoče vse dotlej, dokler ni popolnoma izpolnjena (414. člen Zakona o obligacijskih razmerjih).

Ugotovitev, da ni možno opredeliti, ali je do udarnin glave, levega podlakta in prsnega koša prišlo zaradi dejanj toženca ali zaradi dejanj njegovega sina D. L., izhaja iz izvedeniškega mnenja (list. št. 50), ki mu je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo, saj je v njem pojasnjeno, da so te poškodbe lahko nastale ali zaradi udarca ali pa zaradi padca tožnice, tako toženec kot njegov sin pa sta tožnico udarila po glavi, tožnica pa je padla tako po udarcu toženca kot po udarcu njegovega sina. To pa tudi ni odločilno, ker je ugotovljeno, da sta toženec in njegov sin škodo tožnici povzročila kot sostorilca in zato je njuna odgovornost solidarna. Zmotna je zato pritožbena trditev, da določil o solidarni odgovornosti ni možno uporabiti, ker je možno ugotoviti povzročitelja škode. Že zgoraj je bilo pojasnjeno, da pri delu poškodb ni bilo mogoče ugotoviti, ali so nastale zaradi dejanj toženca ali zaradi dejanj toženčevega sina, ali pa zaradi dejanj obeh.

Glede višine: Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica zaradi utrpljenih telesnih poškodb imela neprekinjene telesne bolečine srednje stopnje 28 dni in neprestane telesne bolečine lahke stopnje 26 dni, ki so prešle v občasne in so potem postopoma izzvenele; 6 dni je bila hospitalizirana, 17 dni je imela mobilizirano vratno hrbtenico, imela večje število zdravstvenih pregledov. Glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin ter nevšečnosti v času zdravljenja je prisojena odškodnina v znesku 500.000,00 SIT primerna denarna satisfakcija tožnici za pretrpljeno škodo iz tega naslova.

Neutemeljena je pritožbena navedba, da je potrebno razmejiti poškodbe, ki jih je povzročil toženec od poškodb, ki jih je povzročil toženčev sin, ker je toženec po načelu solidarne odgovornosti dolžan tožnici povrniti celotno škodo.

Ob dogodku je tožnica utrpela hud primaren strah, ki je trajal tri ure in strah za izid zdravljenja, ki je trajal 47 dni, nato pa je strah postopoma popustil. Prisojena odškodnina v znesku 150.000,00 SIT je primerna denarna satisfakcija za tožničin pretrpljeni strah.

Ni slediti pritožbeni navedbi toženca, da je prisojena odškodnina previsoka, ker je upoštevati psihične težave tožnice, niti pritožbenih navedb pritožnice, da je odškodnina premajhna, ker ni upoštevano, da živi v vsakodnevnem strahu pred tožencem. V sodbi je med drugim tudi ugotovljeno, da tožnica nima več medicinskega razloga za strah za izid zdravljenja poškodb, kljub težavam, ki izhajajo iz posledic dogajanja v konfliktu.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnica zaradi utrpeljenih telesnih poškodb, nima trajno zmanjšane življenske aktivnosti, da pa je prve tri dni po poškodbi imela znatno zmanjšano življensko aktivnost, nato pa najmanj tri tedne zmerno zmanjšano življensko aktivnost, za določena opravila pa do februarja 1998. Glede na ugotovljena dejstva je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnica ni upravičena do predlagane odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenskih aktivnosti, ker te zajemajo oškodovančeve omejitve, ki nastanejo po končanem zdravljenju, omejitve v času zdravljenja pa se upoštevajo pri odmeri odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti v času zdravljenja (200. člen ZOR). Samo v primeru, če je zdravljenje zelo dolgotrajno in je oškodovanec pomembno prizadet lahko začasno zmanjšanje aktivnosti preide v samostojno škodo iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenskih aktivnosti, kar pa v tem primeru ni podano.

Neutemeljena je zato pritožbena navedba tožnice, da je upravičena do odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanih življenskih aktivnosti.

Obresti od 1.1.2002 dalje so prisojene v skladu s postavljenim zahtevkom in načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča Republike Slovenije objavljenim v Pravnih mnenjih VSRS, Ljubljana 2002, saj je tožena stranka v zamudi s plačilom odškodnine najmanj od vložitve tožbe dalje (4.11.1999). Neutemeljena je zato pritožbena graja tožene stranke, da je tožbeni zahtevek prekoračen in da toženec v spremembo obrestnega zahtevka ni privolil. Iz spisa ni razvidno, da bi se takšni spremembi zahtevka v obrestnem delu upiral (1. in 2. odstavek

185. člena ZPP).

Sklep o umiku tožbe M. Š. je sodišče sprejelo na naroku 16.8.2002. Tožena stranka je z umikom tožbe soglašala in se odpovedala pismenemu odpravku sklepa ter pravici do pritožbe. Povrnitev stroškov od M. Š. zaradi umaknjene tožbe, ni zahtevala. Ker ni takoj zahtevala povrnitve stroškov, je izgubila pravico do njihove povrnitve.

Drugačne pritožbene navedbe toženca so zmotne in napačne.

V pritožbah uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Pritožbi je bilo zato zavrniti kot neutemeljeni in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, zato mora kriti vsaka svoje pritožbene stroške (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).