Jedro

Tožnik v tožbi ni navedel, v čem tožena stranka nima prav – zlasti glede časa, ki ga je tožnik sam navedel, in v katerem naj bi bil žrtev nasilja in tudi ni navedel nobene konkretne okoliščine v zvezi z ravnanjem njegove mame glede nerazkritja identitete tožnikovega biološkega očeta. Tožnik se tudi pavšalno sklicuje na priloženo dokumentacijo, sodišče pa v podatkih v spisu ni našlo pravno relevantnih dejstev, ki jih tožena stranka ne bi upoštevala v dokazni oceni, ali ki bi jih tožena stranka zmotno upoštevala.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena na podlagi 2., 31., 31.a, 34. in 37. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, št. 96/2004 in št. 23/2008, v nadaljevanju ZBPP) v zvezi z Zakonom o splošnem upravnem postopku (ZUP) odločila, da se prošnja A.A. za dodelitev brezplačne pomoči z dne 27. 8. 2010, za pravno svetovanje in zastopanje v pravdni zadevi zaradi plačila odškodnine v zvezi s pretrpljenimi duševnimi in telesnimi bolečinami proti mami, očimu in bivši ženi, zavrne. V obrazložitvi izpodbijanega akta tožena stranka navaja, kaj je tožnik priložil prošnji. Iz priložene dokumentacije organ ugotavlja, da prosilec želi zoper domnevne povzročitelje škode vložiti tožbo zaradi plačila odškodnine. Prosilec navaja, da je bil med leti 1979-1982 izpostavljen nasilju, ki sta ga povzročala prva dva navedena povzročitelja, o čemer bo naknadno predložil zdravstveno dokumentacijo. Vložil bi tudi odškodninsko tožbo zoper svojo mamo, ker mu kljub prošnjam ni želela povedati imena njegovega biološkega očeta. Glede tožbe zoper bivšo ženo pa navaja, da bo vložil še eno prošnjo za brezplačno pravno pomoč, ko bosta z odvetnikom specificirala zahtevek, ta se bo nanašal na obveznost plačevanja preživnine in ne na nasilje. Tožena stranka navaja, da je prosilec sam navedel, da naj bi do nastanka škode prišlo v letih 1979-1982, ko je bil izpostavljen nasilju. Glede na to, da 352. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) (pred njim je enako določal 376. člen Zakona o obligacijskih razmerjih) določa, da odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil, v vsakem primeru pa zastara ta terjatev v petih letih, odkar je škoda nastala, pristojni organ ugotavlja, da je terjatev absolutno zastarana. Škoda naj bi nastala do leta 1982, zato je v petih letih, to je do leta 1987, terjatev absolutno zastarala. Sprožitev pravdnega postopka, kjer je terjatev že absolutno zastarana, pa prav gotovo ni razumna in nima nikakršnega izgleda za uspeh. Glede vložitve odškodninske tožbe zoper mamo, ker prosilcu ni povedala imena njegovega biološkega očeta, pa pristojni organ navaja, da takšno ravnanje prosilčeve matere ne predstavlja nedopustnega škodnega ravnanja, kar je eden izmed elementov civilnega delikta. Zato tudi s takšnim odškodninskim zahtevkom zoper mamo ne bi mogel uspeti. Tako ni izpolnjen eden izmed zakonskih pogojev iz 24. člena ZBPP in sicer, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati.

V tožbi tožnik navaja, da se ne strinja z odločitvijo tožene stranke, ker meni, da je upravičen do brezplačne pravne pomoči. V predmetni zadevi naj sodišče pridobi razpoložljivo dokumentacijo, ki se nahaja pri toženi stranki v spisu opr. št. Bpp 2151/2010, v kateri so tudi vsa dokazila, ki se nanašajo na zadevo. Pravi, da za brezplačno pravno pomoč prosi tudi v zvezi s kazensko ovadbo zoper bivšo ženo, ker navaja laži in napačne podatke v zvezi s priznanjem davčne olajšave za sina.

Glede na navedeno in priložena dokazila predlaga, da mu sodišče prizna pravico do brezplačne pravne pomoči. V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da listin, ki jih je tožnik vložil kot dopolnitev v spis dne 8. 12. 2010, v času izdaje odločbe (dne 9. 12. 2010) v spis še niso bile vložene, ampak so bile vložene šele dne 14. 12. 2010, kar je razvidno iz uradnega zaznamka uslužbenke sodišča na dopolnitvi zgoraj desno. Tožena stranka pojasnjuje, da tudi po pregledu teh listin ter listin, ki so priložene tožbi, vztraja pri izdani zavrnilni odločbi, ker za drugačno odločitev še vedno ni podan vsebinski pogoj po 1. odstavku 24. člena ZBPP. Tožnik tudi z omenjenimi listinami ni izpodbil ugotovitve tožene stranke, da je zadeva absolutno zastarana, saj nastanek škoda zaradi izpostavljenosti nasilju datira v letih 1979-1982, prav tako ni izkazal predpostavk odškodninske odgovornosti v zvezi z ravnanjem njegove matere (molk o biološkem očetu). Navedeno pomeni, da je zadeva nerazumna in nima izgleda za uspeh, kar je vse natančno pojasnjeno v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Glede tožbene navedbe pod točko III. tožena stranka pojasnjuje, da tožnik takšnega zahtevka (BPP v zvezi s kazensko ovadbo zoper bivšo ženo zaradi navajanja lažnih podatkov v zadevi s priznanjem davčne olajšave) ne v sami prošnji in ne v dopolnitvah ni postavil in ga ne more sedaj uveljavljati v fazi upravnega spora, lahko pa vloži novo prošnjo za brezplačno pravno pomoč v zvezi z omenjenim zahtevkom oziroma lahko kaznivo dejanje prijavi policiji in davčnim organom.

Tožba ni utemeljena.

Po določilu 2. odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2007, 62/2010) sodišču ni treba navajati razlogov za odločitev, če sledi utemeljitvi upravnega akta in to v sodbi ugotovi. Sodišče ugotavlja, da lahko v celoti sledi utemeljitvi izpodbijanega akta, kajti tožnik v tožbi ni nič konkretnega navedel, v čem tožena stranka nima prav – zlasti glede časa, ki ga je tožnik sam navedel, in v katerem naj bi bil žrtev nasilja in tudi ni navedel nobene konkretne okoliščine v zvezi z ravnanjem njegove mame glede nerazkritja identitete tožnikovega biološkega očeta. Tožnik se tudi pavšalno sklicuje na priloženo dokumentacijo, sodišče pa v podatkih v spisu ni našlo pravno relevantnih dejstev, ki jih tožena stranka ne bi upoštevala v dokazni oceni, ali ki bi jih tožena stranka zmotno upoštevala. Sklicujoč se na določilo 2. odstavka 71. člena ZUS-1 sodišče zato v konkretni zadevi ne bo ponavljalo razlogov za presojo in je tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZUS-1). Tožnik je že po zakonu oproščen plačila sodnih taks v tej zadevi.