Jedro

S tem ko se je sodišče prve stopnje osredotočilo le na potencialno večvrednost zadevnih nepremičnin za njihove solastnike, je preozko razlagalo pojem obogatitve oziroma koristi. Tožeča stranka je sicer med drugim zatrjevala, da se je vrednost teh nepremičnin povečala najmanj v višini vloženih sredstev, vendar to ne pomeni, da je v obravnavanem primeru možno obogatitev razumeti zgolj v luči določb SPZ o nepremičninski prirasti. Sodišče mora namreč po uradni dolžnosti preizkusiti utemeljenost tožbenega zahtevka po vseh pravnih podlagah, ki bi utegnile biti relevantne z vidika dejstev, na katera tožeča stranka opira svoj zahtevek. V predmetni zadevi je odločilno, da je tožeča stranka, misleč, da je 3,47 odstotni solastnik zadevnih nepremičnin, zagotavljala sredstva, potrebna za njihovo investicijsko vzdrževanje in investicije vanje, v višini, ki odpade na ta solastniški delež, nakar se je s sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 16/2015 z dne 5.3.2015 izkazalo, da ta solastniški delež pripada toženi stranki, zaradi česar tožeča stranka od tožene zahteva povrnitev teh sredstev. Pri tem pa je potrebno upoštevati še, da se lahko obogatitev oziroma korist kaže tudi kot prihranek lastnih sredstev. Glede na pojasnjeno bi tako sodišče prve stopnje moralo problematiko konkretnega primera presojati skozi širše zasnovano vsebino določb OZ o neupravičeni pridobitvi.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi in se izpodbijana delna sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane delne sodbe zavrnilo del tožbenega zahtevka, ki se glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati glavnico v skupni višini 250.501,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 7. 2017 dalje do plačila, vse v roku 15 dni, pod izvršbo.“ V II. točki izreka je odločilo, da bo o delu tožbenega zahtevka, ki se glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 9.004,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.7.2017 dalje do plačila, vse v roku 15 dni, pod izvršbo“, odločilo v končni odločbi ter v III. točki izreka odločitev o stroških postopka prav tako pridržalo za končno odločbo.

2. Zoper navedeno delno sodbo, in sicer zoper I. in II. točko izreka, se iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, ZPP) pravočasno pritožuje tožeča stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in delno sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da njenemu zahtevku v celoti ugodi. Podredno predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, delno sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Pritožba tožeče stranke je bila vročena toženi stranki, ki v pravočasnem odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in naložitev stroškov pritožbenega postopka tožeči stranki.

4. Zoper navedeno delno sodbo, in sicer zoper II. in III. točko izreka, se iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP pravočasno pritožuje tudi tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in delno sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne s stroškovno posledico. Podredno predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, delno sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

5. Pritožba tožene stranke je bila vročena tožeči stranki, ki v pravočasnem odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in naložitev stroškov pritožbenega postopka toženi stranki.

6. Pritožbi sta utemeljeni.

7. S sklepom Vlade RS z dne 24.7.2004 je bilo določeno, da je tožeča stranka soustanovitelj javnega zavoda Cankarjev dom ter da je 3,47 odstotna solastnica nepremičnin parc. št. 36/1, 30/2 in 36/26, vse k.o. 1721 - Gradišče predmestje I, Ljubljana, s katerimi upravlja navedeni javni zavod.1 Pri navedenih nepremičninah se je tožeča stranka vpisala v zemljiško knjigo kot njihova solastnica do deleža 347/10000 ter nadalje v letih od 2006 do 2008 po lastnih navedbah skupno vložila 259.506,00 EUR2 sredstev za investicijsko vzdrževanje oziroma povečanje vrednosti teh nepremičnin. Vrhovno sodišče RS je nato s sodbo II Ips 16/2015 z dne 5.3.2015 (v pravdi med toženo stranko kot tožnico in tožečo stranko kot toženko glede solastninske pravice na teh nepremičninah in imetništva soustanoviteljskega deleža v omenjenem javnem zavodu) ugotovilo, da tožnica ni solastnica zadevnih nepremičnin do deleža 3,47 % in ne imetnica soustanoviteljskega deleža v javnem zavodu Cankarjev dom, pač pa je to tožena stranka, saj je z uveljavitvijo Zakona o zaključku lastninjenja in privatizaciji pravnih oseb v lasti Slovenske razvojne družbe (Ur. l. RS, št. 30/98 s spremembami, ZZLPPO) dne 1. 5. 1998 solastninsko pravico na teh nepremičninah (skupaj s soustanoviteljskim deležem v navedenem javnem zavodu) ex lege pridobila njena pravna prednica SRD;3 posledično je ugodilo tudi toženkinemu izbrisnemu zahtevku. V predmetni pravdi tožeča stranka zahteva vračilo sredstev, vloženih v zvezi s tem solastniškim deležem, od tožene stranke, saj naj bi bila slednja na ta način brez pravnega temelja obogatena na račun tožeče stranke.

8. S tem ko se je sodišče prve stopnje osredotočilo le na potencialno večvrednost zadevnih nepremičnin za njihove solastnike, je preozko razlagalo pojem obogatitve oziroma koristi. Tožeča stranka je sicer med drugim zatrjevala, da se je vrednost teh nepremičnin povečala najmanj v višini vloženih sredstev, vendar to ne pomeni, da je v obravnavanem primeru možno obogatitev razumeti zgolj v luči določb Stvarnopravnega zakonika (Ur. l. RS, št. 87/02 s spremembami, SPZ) o nepremičninski prirasti (48. in 54. člen). Sodišče mora namreč po uradni dolžnosti preizkusiti utemeljenost tožbenega zahtevka po vseh pravnih podlagah, ki bi utegnile biti relevantne z vidika dejstev, na katera tožeča stranka opira svoj zahtevek.4 V predmetni zadevi je odločilno, da je tožeča stranka, misleč, da je 3,47 odstotni solastnik zadevnih nepremičnin, zagotavljala sredstva, potrebna za njihovo investicijsko vzdrževanje in investicije vanje, v višini, ki odpade na ta solastniški delež, nakar se je s sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 16/2015 z dne 5. 3. 2015 izkazalo, da ta solastniški delež pripada toženi stranki, zaradi česar tožeča stranka od tožene zahteva povrnitev teh sredstev. Pri tem pa je potrebno upoštevati še, da se lahko obogatitev oziroma korist kaže tudi kot prihranek lastnih sredstev.5 Glede na pojasnjeno bi tako sodišče prve stopnje moralo problematiko konkretnega primera presojati skozi širše zasnovano vsebino določb Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 s spremembami, OZ) o neupravičeni pridobitvi (190. do 198. člen).6

9. Zaradi zmotnega materialnopravnega stališča sodišča prve stopnje je ostalo neraziskano dejansko stanje v zvezi s predpostavkami za utemeljenost tožbenega zahtevka po zgoraj navedeni pravni podlagi (to so zlasti dejstva v zvezi z obogatitvijo, prikrajšanjem, vzročno zvezo med njima, neutemeljenostjo premika premoženja ter višino zahtevka).7 Gre za obseženo in kompleksno dejstveno podlago, zato pritožbeno sodišče ugotovljenih pomanjkljivosti ne more odpraviti samo. V nasprotnem primeru bi šele pritožbeno sodišče prvič presojalo pretežni in ključen del pravno relevantnih dejstev, kar ne bi pomenilo le dopolnitve dokaznega postopka (355. člen ZPP), temveč dejansko njegovo celotno izvedbo, ki z vidika namena pritožbenega postopka ni ekonomična in smotrna,8 hkrati pa bi to lahko pomenilo poseg v ustavno pravico strank do pritožbe (25. člen Ustave RS; Ur. l. RS, št. 33/91-I s spremembami) in s tem rušenje načela dvostopenjskega sojenja (predvsem glede ugotavljanja celotnega dejanskega stanja). Razveljavitev izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje (glede na dosedanji potek postopka na prvi in drugi stopnji) po oceni pritožbenega sodišča tudi ne bo povzročila hujše kršitve pravic strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (23. člen Ustave RS). Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožeče, posledično pa tudi pritožbi tožene stranke,9 ugodilo, izpodbijano delno sodbo v celoti razveljavilo ter sodišču prve stopnje vrača zadevo v novo sojenje. Napotki prvostopenjskemu sodišču so razvidni iz gornje obrazložitve.

10. Odločitev o pritožbenih stroških je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 3. odstavka 165. člena ZPP pridržalo za končno odločbo.

PRAVNI POUK:

11. Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. 12. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitev postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

13. O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

1 Sklep Vlade RS z dne 27. 7. 2004, Ur. l. RS, št. 87/2004 z dne 6.8.2004 (priloga A4 spisa). Kasneje je ta sklep nadomestil sklep Vlade RS z dne 5. 12. 2013 (Ur. l. RS, št. 103/13 z dne 11.12.2013; priloga A5 spisa), vendar je njuna vsebina v bistvenem enaka. 2 V tem znesku naj bi bila po navedbah tožeče stranke upoštevana tudi revalorizacija na dan 31. 5. 2017. 3 Glede pravnega nasledstva glej 2. člen Zakon o prenosu pooblastil, pravic in obveznosti Slovenske razvojne družbe in o prenehanju Agencije Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo (Ur. l. RS, št. 50/04, ZPPSRD). 4 Npr. sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 263/2016 z dne 23. 11. 2017, sodbi Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 3354/2016 z dne 21. 6. 2017 in opr. št. III Cp 2670/2014 z dne 22. 10. 2014 ter A. Galič, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2006, 2. knjiga, str. 134 in 135. 5 Npr. A. Polajnar Pavčnik, Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, splošni del, 2. knjiga, str. 47. 6 Glej npr. tudi M. Juhart, Stvarno pravo, GV Založba, Ljubljana 2007, str. 283. 7 Npr. sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 394/2017 z dne 24. 5. 2017, sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 1735/2015 z dne 29. 11. 2016 ter A. Polajnar Pavčnik, Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, splošni del, 2. knjiga, str. 44 do 46. 8 Pritožbeni postopek ima kontrolno funkcijo, preko njega se lahko tudi delno dopolni manjkajoči dokazni postopek; ne sme pa nadomestiti postopka pred sodiščem prve stopnje (podobno npr. sklepi Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 1290/2019 z dne 28. 08. 2019, opr. št. II Cp 1084/2019 z dne 2. 10. 2019 in opr. št. II Cp 2323/2018 z dne 27. 3. 2019). 9 Na tem mestu pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da toženkine pritožbene navedbe v zvezi s presojo prvostopenjskega sodišča o njenem ugovoru zastaranja niso utemeljene. Skladno s 1. odstavkom 336. člena OZ zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti. Do izdaje sodbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 16/2015 z dne 5. 3. 2015 je bila tožnica v zemljiško knjigo vpisana kot 3,47 odstotna solastnica zadevnih nepremičnin ter bila njihova posredna soposestnica (posestno-posredovalno razmerje in vpis v zemljiško knjigo sta temeljila na sklepih Vlade RS o ustanovitvi javnega zavoda Cankarjev dom, pri čemer drugačne dokončne in pravnomočne odločitve v tistem času ni bilo). Pred tem po presoji pritožbenega sodišča tožeča stranka od tožene ni mogla terjati povrnitve v zvezi s tem solastniškim deležem vloženih sredstev. Nasprotno stališče bi tožečo stranko postavilo tudi v nevzdržno pravno in dejansko situacijo, ko bi morala, takoj ko je prejela izbrisno tožbo tožene stranke (v letu 2009), zgolj iz previdnosti zoper njo začeti pravdo na povrnitev vlaganj v te nepremičnine ter v njej zatrjevati diametralno nasprotno od tistega, kar bi bilo potrebno za njen uspeh v pravdi po izbrisni tožbi ter tistega, kar je takrat izhajalo iz zemljiške knjige ter dokončnih in pravnomočnih odločb. Pritožbeno sodišče zato sledi sodišču prve stopnje, da je petletni zastaralni rok (346. člen OZ) pričel teči šele po izdaji navedene sodbe Vrhovnega sodišča RS ter se do vložitve tožbe v tej zadevi (16.11.2017) še ni iztekel. Enako so neutemeljene tudi toženkine pritožbene navedbe, da bi bilo potrebno v zvezi z zadevnimi vlaganji ravno tako uporabiti 6. člen ZZLPPO. Glede na to, da so bila opravljena šele v letih 2006 do 2008 iz premoženjske sfere tožeče stranke kot pravne osebe zasebnega prava ter da je solastnica teh nepremičnin postala pravna prednica tožene stranke že z uveljavitvijo ZZLPPO dne 1. 5. 1998, so ta vlaganja izvzeta iz dometa omenjene določbe. Preostale toženkine pritožbene navedbe pa v tej fazi postopka ne terjajo odgovora pritožbenega sodišča (1. odstavek 360. člena ZPP).