Jedro

Sodišče prve stopnje ni ugotovilo drugačnega dejanskega stanja, kot ga je ugotovila tožena stranka, prav tako ne gre za upravni spor o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, na katerega se nanaša 66. člen ZUS-1. Tako je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je ob sklicevanju na določbo 343. člena ZPP v zvezi z prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 zavrglo tožnikovo pritožbo kot nedovoljeno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 343. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 kot nedovoljeno zavrglo tožnikovo pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje, s katero je bila zavrnjena njegova tožba zoper odločbo Geodetske uprave Republike Slovenije z dne 31.5.2007. 2. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijanega sklepa navedlo, da je pritožba vložena zoper sodbo, ki nima vsebine iz prvega odstavka 73. člena ZUS-1 in je zato nedovoljena.

3. Tožnik v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške postopka. Navaja, da je pritožba dovoljena že po Ustavi zoper vsako sodbo, poleg tega pa je tudi utemeljena, saj bi tožena stranka morala razveljaviti postopek določanja meje. Sodišče bi moralo zaslišati vse stranke in geometra ter ugotoviti dejansko stanje. Ker tega ni storilo, je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po določbi prvega odstavka 73. člena ZUS-1 je zoper sodbo, ki jo izda upravno sodišče, dovoljena pritožba, če je sodišče samo ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovila tožena stranka, ter je na tej podlagi spremenilo izpodbijani upravni akt, ali če je sodišče odločilo na podlagi 66. člena ZUS-1. 6. V obravnavanem primeru sodišče prve stopnje ni ugotovilo drugačnega dejanskega stanja, kot ga je ugotovila tožena stranka, prav tako ne gre za upravni spor o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, na katerega se nanaša 66. člen ZUS-1. Tako je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je ob sklicevanju na določbo 343. člena ZPP v zvezi z prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 zavrglo tožnikovo pritožbo kot nedovoljeno.

7. Neupošteven je pritožbeni ugovor, da je pritožba dovoljena že po Ustavi RS. Ta namreč v 25. členu zagotavlja pravico do pritožbe ali drugega pravnega sredstva, ki pa je zagotovljeno tudi v obravnavanem primeru.

8. Ker pritožbene navedbe niso utemeljene in niso podani pritožbeni razlogi, na katere mora Vrhovno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

9. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.