Jedro

Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu uveljavljal razveljavitev sklepov in pisne odredbe tožene stranke, na podlagi katerih je bil razporejen na opravljanje nalog inšpekcijskega nadzora na območje občin. Po odgovoru na tožbo in po opravljenem prvem naroku za glavno obravnavo pa je tožnik z vlogo razširil tožbo še z uveljavljanjem tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na plačilo denarne odškodnine zaradi pretrpljenih bolečin zaradi šikaniranja na delovnem mestu. V zvezi z utemeljenostjo tožbenega zahtevka, ki se nanaša na razveljavitev sklepov in pisne odredbe tožene stranke, bo moralo sodišče prve stopnje presojati, če je bila odreditev teh nalog tožniku skladna z določbami ustreznih predpisov. Pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka, ki se nanaša na plačilo odškodnine zaradi zatrjevanega mobinga oziroma šikaniranja na delovnem mestu, pa bo moralo sodišče prve stopnje v postopku ugotoviti, če so za odškodninsko odgovornost tožene stranke podane vse predpostavke (nedopustno oziroma protipravno ravnanje tožene stranke, obstoj tožnikove škode, vzročna zveza med tem ravnanjem tožene stranke in nastalo škodo, odgovornost tožene stranke za nastalo škodo). Ker bo moralo sodišče prve stopnje zaradi različne narave zgoraj navedenih tožbenih zahtevkov ugotavljati odločilna dejstva ob upoštevanju povsem različnih pravnih podlag, je sodišče prve stopnje utemeljeno odločilo, da spremembe tožnikove tožbe ne dovoli, saj to ne bi bilo v skladu z načelom ekonomičnosti postopka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izpodbijanega sklepa odločilo, da spremembe tožbe ne dovoli. V II. točki izreka, ki ni pod pritožbo, je narok za glavno obravnavo, razpisan za dne 12. 3. 2015, preklicalo in ga preložilo do pravnomočnosti I. točke tega sklepa.

2. Zoper odločitev sodišča o nedopustitvi spremembe tožbe se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da njegovi pritožbi ugodi, izpodbijani del sklepa spremeni tako, da spremembo tožbe dopusti in toženi stranki naloži povrnitev stroškov tožnika, povečanih za 22 % DDV, v 15 dneh, v primeru zamude pa tudi skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in pod izvršbo, oziroma podrejeno, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da se z dopustitvijo spremembe tožbe tekoča pravda ne bi preveč obremenila. Tožnik je že v tožbi zatrjeval mobing, na te njegove navedbe je tožena stranka odgovorila, prav tako pa je glede trditev o mobingu odgovorila tudi v odgovoru na razširitev tožbe. V spisu se nahaja tudi vse procesno gradivo v zvezi z mobingom. Zatrjevani mobing je bil povezan tudi s spornim razporejanjem tožnika. S svojo odločitvijo je sodišče prve stopnje tožniku odreklo pravno varstvo. Dokazni postopek se tudi glede razporeditve še ni začel izvajati, zato tudi iz tega razloga tekoča pravda ne bi bila preveč obremenjena. Mobing nad tožnikom je trajal tudi v letu 2011 in 2012, vrh pa je dosegel z izpodbijanimi odločbami tožene stranke. Predlog tožene stranke za vstop stranskega intervenienta v pravdo ne more iti tožniku v škodo v zvezi z dopustitvijo spremembe tožbe. Pri odločanju o predlagani spremembi tožbe bi moralo sodišče upoštevati tudi to, da bi bila dovoljena sprememba tožbe smotrna za dokončno ureditev razmerja med strankama. Ker je za odločanje o sporni razporeditvi tožnika pristojen senat, za odločanje o mobingu pa sodnik posameznik, tudi to ni razlog za zavrnitev predloga za dopustitev spremembe tožbe. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sklepa v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je tožnik v tožbi vtoževal odpravo sklepov tožene stranke z dne 28. 6. 2012 in 29. 8. 2012, ugoditev o njegovi zahtevi za odpravo kršitev iz delovnega razmerja z dne 15. 12. 2012, odpravo pisne odredbe Inšpektorata RS za okolje in prostor z dne 14. 11. 2011 in povrnitev pravnih stroškov. Po odgovoru na tožbo in po razpisanem ter opravljenem prvem naroku za glavno obravnavo pa je tožnik z vlogo z dne 23. 12. 2014, ki je bila priporočena oddana na pošto dne 29. 12. 2014, razširil tožbo še z uveljavljanjem drugega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na plačilo denarne odškodnine v znesku 10.000,00 EUR zaradi pretrpljenih bolečin, ki so mu bile po njegovih zatrjevanjih povzročene s šikaniranjem na delovnem mestu. Temu predlogu za razširitev tožbe je tožena stranka izrecno nasprotovala, v nadaljevanju pa je podala tudi odgovor na razširjeni del tožbe, v katerem je tudi ta del tožnikovega tožbenega zahtevka obrazloženo prerekala in za svoje trditve predlagala v izvedbo tudi določene dokaze.

6. Pritožbeno sodišče predlagane spremembe tožbe ni dovolilo z obrazložitvijo, da je potrebno upoštevati načelo ekonomičnosti postopka, da se je tožnik v razširjeni tožbi skliceval na navedbe iz svojega dopisa z dne 1. 4. 2012, v katerem se je skliceval na dogodke, ki so se mu dogajali od julija 2010 in v začetku 2011, da je tožena stranka v zvezi z razširitvijo tožbe predlagala tudi stransko intervencijo in da je za zahtevek iz spremenjene tožbe pristojen sodnik posameznik, za zahtevek iz tožbe pa senat. Iz tega razlogov tožnikove spremembe tožbe ni dovolilo.

7. Pritožbeno sodišče le deloma soglaša z utemeljenostjo razlogov, zaradi katerih sodišče prve stopnje ni dopustilo spremembe tožbe, vendar pa kljub temu ugotavlja, da je njegova odločitev pravilna.

8. Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je tožnik predlagal spremembo tožbe s tem, da je uveljavljal drug zahtevek poleg obstoječega, kar je dejansko pomenilo spremembo tožbe po drugem odstavku 184. člena ZPP. Ker je bila tožba že vročena toženi stranki v odgovor, je bilo za spremembo tožbe potrebno pridobiti njeno privolitev (člen 185/1 ZPP). Tožena stranka te privolitve ni dala, vendar pa bi sodišče glede na določbo prvega odstavka 185. člena ZPP kljub temu lahko dovolilo spremembo tožbe, če bi ugotovilo, da bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama.

9. Tudi po stališču pritožbenega sodišča bi se z razširitvijo tožbe tekoča pravda preveč obremenila, kar bi bilo v nasprotju z načelom ekonomičnosti postopka, zato soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da dovolitev spremembe tožbe v tem primeru ne bi bila smotrna. Kot je bilo že ugotovljeno, je tožnik v tožbenem zahtevku uveljavljal odpravo (pravilno razveljavitev) sklepov tožene stranke in pisne odredbe tožene stranke, na podlagi katerih je bil razporejen na opravljanje nalog inšpekcijskega nadzora na območje občin A., B., C. in D.. To pomeni, da bo o utemeljenosti tega dela tožnikovega tožbenega zahtevka sodišče prve stopnje moralo presojati glede na to, če je bila odreditev teh nalog tožniku skladna z določbami ustreznih predpisov (94. člen Zakona o javnih uslužbencih; ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj., …). Pri presoji utemeljenosti tožnikovega tožbenega zahtevka, ki se nanaša na plačilo odškodnine zaradi zatrjevanega mobinga oziroma šikaniranja na delovnem mestu, pa bo moralo sodišče prve stopnje v postopku ugotoviti, če so za odškodninsko odgovornost tožene stranke podane vse predpostavke (nedopustno oziroma protipravno ravnanje tožene stranke, obstoj tožnikove škode, vzročna zveza med tem ravnanjem tožene stranke in nastalo škodo, odgovornost tožene stranke za nastalo škodo). V primeru trpinčenja na delovnem mestu je namreč delodajalec delavcu odškodninsko odgovoren po splošnih pravilih civilnega prava (člen 45/3 Zakona o delovnih razmerjih; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj., člen 8 Zakona o delovnih razmerjih; Ur. l. RS, št. 21/2013). Ker bo moralo sodišče prve stopnje zaradi različne narave zgoraj omenjenih tožnikovih tožbenih zahtevkov ugotavljati odločilna dejstva ob upoštevanju povsem različnih pravnih podlag, je sodišče prve stopnje tudi po zaključku pritožbenega sodišča utemeljeno odločilo, da spremembe tožnikove tožbe ne dovoli, saj to ne bi bilo v skladu z načelom ekonomičnosti postopka.

10. Na to odločitev po zaključku pritožbenega sodišča nima bistvenega pomena pritožbeno zatrjevanje tožnika, da je že v tožbi navajal, da ga je tožena stranka šikanirala, kar naj bi bil razlog za sporne odločitve tožene stranke, ki jih tožnik izpodbija v okviru tožbenega zahtevka. V zvezi s trditvijo tožnika, da se v spisu nahaja že vse procesno gradivo, pa je potrebno ugotoviti, da bi imeli stranki tudi na prvem naroku za glavno obravnavo, na katerem bi se obravnavala spremenjena tožba, možnost navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze, tako da ni gotovo, da se celotno procesno gradivo (tudi v zvezi z vtoževano odškodnino) že nahaja v spisu. Drugačna pa je situacija v primeru tožbenega zahtevka, ki ga je tožnik uveljavljal v tožbi, saj je v zvezi s tožbenim zahtevkom tožnika in iz tožbe sodišče prve stopnje že opravilo prvi narok za glavno obravnavo, kar pomeni, da bo moralo sodišče prve stopnje pri navajanju morebitnih novih dejstev oziroma predlaganju novih dokazov strank glede tega tožbenega zahtevka upoštevati določbo 286. člena ZPP. Ker individualni delovni spor za razveljavitev odločitev tožene stranke o opravljanju nalog inšpekcijskega nadzora tožnika na območju občin s sporno pisno odredbo že teče, bi se tudi po stališču pritožbenega sodišča tekoča pravda z dopustitvijo spremembe tožbe glede tožbenega zahtevka iz naslova odškodnine zaradi mobinga oziroma trpinčenja na delovnem mestu preveč obremenila. Na takšno ugotovitev ne vpliva niti v pritožbi zatrjevano dejstvo, da je tožnik že v tožbi zatrjeval, da so sporne odločitve tožene stranke posledica šikaniranja, da se dokazni postopek še ni začel izvajati (iz zapisnika naroka za glavno obravnavo dne 4. 12. 2014 izhaja, da je sodišče prve stopnje sprejelo dokazni sklep in izvedlo določene dokaze), oziroma da stranska intervencija, ki jo je predlagala tožena stranka, ne more iti v škodo tožnika. Pravilno je sicer stališče tožnika, da sprememba sestave senata v zvezi z odločanjem o obeh tožbenih zahtevkih ni odločilnega pomena za dopustitev spremembe tožbe, saj bi lahko o obeh tožbenih zahtevkih odločil senat. Kljub navedenemu pa je po stališču pritožbenega sodišča odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna iz zgoraj navedenih razlogov.

11. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo tožnika zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

12. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.