Jedro

Če delodajalec ne izvrši pravnomočne sodne odločbe, s katero je bilo odločeno, da ima delavec pravico do izlačila zapadlih zneskov plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od 1.6.1992 pa do 22.4.1993, pomeni to samovoljno ravnanje, zato so tudi podani pogoji za izdajo predlagane začasne odredbe, s katero se toženi stranki prepoveduje odtujitev in obremenitev lastnih nepremičnin. Za samovoljo gre namreč tedaj, če si nekdo sam vzame pravico, za katero misli, da mu gre oz., če gre za očitno protipravno in nezakonito ravnanje oz., če gre za grobo kršitev predpisov, ni pa že vsaka nezakonita odločitev tudi že samovolja. Neizvršitev pravnomočne sodne odločbe, iz katere pravzaprav izhaja tudi utemeljenost zahtevka v tem individualnem delovnem sporu, v katerem tožnik predlaga izdajo začasne odredbe, pomeni samovoljno ravnanje, pa čeprav ima upnik na podlagi izvršilnega naslova pravico predlagati prisilno izvršbo po zakonu o izvršbi in zavarovanju.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe. Zoper sklep sodišča prve stopnje se pritožuje tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep tako spremeni, da izda predlagano začasno odredbo. Po mnenju pritožbe so podani pogoji za izdajo začasne odredbe tako po 19. členu ZDSS kot po določbah ZIZ, zlasti pa je podan tudi pogoj po 3. odst. 270. člena ZIZ, saj tožena stranka z izdajo začasne odredbe ne bi utrpela škode. Zato je tudi iz tega razloga manj prepričljiva odločitev prvostopenjskega sodišča, ko je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe. Pritožba je utemeljena. Pravna podlaga za izdajo začasne odredbe pred delovnimi in socialnimi sodišči je v 19. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur.l. RS št. 19/94), ki določa, da sodišče lahko med postopkom tudi po uradni dolžnosti izda začasne odredbe, ki se uporabljajo v izvršilnem postopku, da se prepreči samovoljno ravnanje ali odvrne nenadomestljiva škoda. Dodatna pogoja za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve (za kar gre tudi v konkretnem primeru) pa določa 270. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ - Ur.l. RS št. 51/98). Po citirani določbi zakona sodišče lahko izda začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji in ali, da mu bo zoper dolžnika nastala, upnik pa mora verjetno izkazati tudi nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem. Te nevarnosti pa ni treba izkazovati, če bi dolžnik s predlagano začasno odredbo pretrpel le neznatno škodo. Sodišče prve stopnje je prvenstveno preizkušalo ali sta podana alternativno določena pogoja za izdajo začasne odredbe po 19. členu ZDSS. Ugotovilo je, da v ravnanju tožene stranke ni zaznati samovolje in da tožnik tudi ni izkazal nevarnosti nastanka nenadomestljive škode, ki se v smislu 19. člena ZDSS lahko izraža v obliki ogroženosti preživetja tožnika in njegove družine. V zvezi s to nevarnostjo tožnik ničesar ni zatrjeval, zato je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ni podlage za izdajo začasne odredbe po določbah ZDSS. Pritožbeno sodišče z navedenimi pravnimi zaključki sodišča prve stopnje ne soglaša. Po 19. členu ZDSS se lahko izda začasna odredba bodisi zato, da se odvrne nastanek nenadomestljive škode ali pa, da se prepreči samovoljno ravnanje delodajalca. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da samovolja tožene stranke ni podana, saj bi bila ta podana le, če bi tožena stranka grobo kršila tožnikove pravice ali očitno protipravno ravnala. Iz tožbenih navedb in predloga za izdajo začasne odredbe izhaja, da je tožnik vložil tožbo za izplačilo dolgovanih zneskov, ki mu jih tožena stranka dolguje na podlagi pravnomočne sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr.št. I Pd 230/97 z dne 18.9.1997 v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča RS opr.št. VIII Ips 293/99 z dne 19.9.2000. Dejstvo je, da je s pravnomočno sodbo odločeno, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku tolarske protivrednosti, ki izvirajo iz dela in po delu za čas trajanja delovnega razmerja enako, kot če bi delal, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dospetja v plačilo vsakokratnega zneska ter obveznosti do plačila in mu vpisati delovno dobo v delovno knjižico za obdobje trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja (od 1.6.1992 do 22.4.1993). Tožena stranka očitno ni izvršila pravnomočne sodne odločbe, iz katere izhaja njena obveznost plačila nadomestila plače zaradi nezakonite odločitve o prenehanju delovnega razmerja. Po mnenju pritožbenega sodišča pomeni neizvršitev pravnomočne sodne odločbe s strani delodajalca samovoljno ravnanje, zato so tudi podani pogoji za izdajo predlagane začasne odredbe. Za samovoljo gre namreč tedaj, če si nekdo sam vzame pravico, za katero misli, da mu gre oz., če gre za očitno protipravno in nezakonito ravnanje oz., če gre za grobo kršitev predpisov, ni pa že vsaka nezakonita odločitev tudi že samovolja. Neizvršitev pravnomočne sodne odločbe, iz katere pravzaprav izhaja tudi utemeljenost zahtevka v tem individualnem delovnem sporu, v katerem tožnik predlaga izdajo začasne odredbe, pomeni samovoljno ravnanje, pa čeprav ima upnik na podlagi izvršilnega naslova pravico predlagati prisilno izvršbo po zakonu o izvršbi in zavarovanju. Po še veljavnem 3. odst. 83. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur.l. SFRJ št. 60/89 in 42/90, ki se uporablja kot predpis RS) mora poslovodni organ pravnomočno sodno odločbo, izdano v postopku za varstvo pravic delavcev izvršiti v 15 dneh od dneva, ko mu je bila vročena. Če poslovodni organ ali pooblaščeni delavec ne izvrši sodne odločbe v tem roku, stori po 4. odst. 83. člena ZTPDR s tem hujšo kršitev delovne obveznosti, za katero se mu izreče (obligatorno) najstrožji disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. S tem je zakonodajalec zaostril odgovornost za izvršitev pravnomočnih sodnih odločb, saj je celo določil storitev hujše kršitve delovne obveznosti, ki je določena že po samem zakonu, zato je ni potrebno še posebej opredeljevati v splošnem aktu oz. kolektivni pogodbi, v smislu 3. odst. 58. člena ZTPDR. Glede na določeno strožjo odgovornost za izvrševanje pravnomočnih sodnih odločb izdanih v postopku varstva pravic pritožbeno sodišče zaključuje, da je potrebno ravnanje tožene stranke opredeliti kot samovoljo, zato je tudi v spornem primeru podana pravna podlaga za izdajo začasne odredbe po 19. členu ZDSS. Sodišče prve stopnje pa naj v ponovnem postopku še preizkusi ali so podani tudi pogoji po 270. členu ZIZ, zlasti tudi ali je izpolnjen pogoj po 3. odst. 270. člena ZIZ. Po citirani določbi upnik ni dolžan dokazati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo. Ker v konkretnem primeru predlagana začasna odredba v zavarovanje denarne terjatve meri na prepoved odtujevanja (in/ali obremenjevanja) nepremičnih stvari, je potrebno pri interpretaciji "neznatne škode" izhajati iz stališča, da vsak poseg v tujo lastnino predstavlja za lastnika škodo oz., da samo po sebi ni mogoče šteti, da pomeni prepoved razpolaganja z nepremičnino le neznatno škodo za njenega lastnika, saj je pravica razpolaganja nedvomno element lastniške pravice. Zato mora upnik razen zatrjevanja neznatne škode dokazati še ravnanja, zaradi katerih bi tožena stranka utrpela zgolj neznatno škodo. Glede vrste predlagane začasne odredbe pritožbeno sodišče opozarja na to, da se lahko vsebina začasne odredbe na prepoved odtujitve ali obremenitve lastnih nepremičnin, ki so navedene pri konkretnem zemljiškoknjižnem vložku nanaša na posamezne parcele, za katere se predlaga prepoved odtujitve ali obremenitve. Ker je sodišče prve stopnje zmotno presojalo 19. člen ZDSS glede pogoja samovolje, saj se je postavilo na stališče, da tožena stranka ne ravna protipravno, je ostalo dejansko stanje zmotno ugotovljeno, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. Odločitev o pritožbenih stroških se zadrži za končno odločitev.