Jedro

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku, ob ugotovitvah izvedenca cestnoprometne stroke zaključilo, da je za prometno nesrečo, v kateri je bil tožnik udeležen kot motorist, ki je peljal naravnost po desnem prometnem pasu desnega smernega vozišča po prednostni štiripasovni cesti, zavarovanec toženke pa kot voznik osebnega vozila, ki je zavijal levo na neprednostno cesto, pripisati 90 % odgovornost vozniku osebnega vozila, ki je pri zavijanju očitno spregledal tožnika oziroma mu izsilil prednost, in 10 % odgovornost tožniku, ki je brez vozniškega izpita vozil neregistrirano vozilo. Kot ključno pri določanju tožnikovega soprispevka je izvedenec izpostavil, sodišče pa je temu sledilo, da tožnik v nevarni situaciji, v kateri je voznik osebnega vozila nepričakovano začel zavijati levo, ni pravočasno in ustrezno reagiral, saj je zmanjševal hitrost s prestavljanjem, pravilno pa bi moral intenzivno zavirati, da bi se nevarni situaciji izognil. Po oceni izvedenca bi se povprečen motorist z opravljenim vozniškim izpitom zelo verjetno na obravnavano situacijo odzval pravočasno in bi z ustreznim in intenzivnim zaviranjem trčenje z veliko verjetnostjo lahko preprečil, ker bi se v času šolanja pred opravljanjem izpita naučil tudi ravnanja v primeru nevarnosti, načinov zaviranja in umikanja.

Zdravljenje v ožjem smislu se je zaključilo konec avgusta 2010, ko je bilo zaključeno zdravljenje pri travmatologu. Kasnejši pregledi in zdravljenje pa so bili potrebni zaradi omilitve simptomov trajnih posledic, pri čemer ta del zdravljenja spada k trajnim posledicam obravnavanih poškodb.

Spremenjena osebnost je logična posledica vseh sprememb v tožnikovem življenju, ki jih je pustila obravnavana nezgoda, zato je ta okoliščina že sama po sebi zajeta v prisojeni odškodnini in je sodišču prve stopnje ni bilo treba posebej raziskovati. Kakšnih ekscesnih sprememb na tem področju, ki bi odstopale od navedenih in bi zahtevale angažiranje izvedenca ustrezne stroke, pa tožnik ni zatrjeval. V zvezi s tožnikovimi trditvami o opustitvi misli na družino pa gre pojasniti, da v postopku ni bilo ugotovljeno, da bi ga zmanjšanje življenjskih aktivnosti oviralo pri ustvarjanju in skrbi za družino, zato tega dejstva sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine pravilno ni upoštevalo. Navedeno pomeni, da je ta okoliščina, če drži, posledica tožnikove subjektivne odločitve, ki ni tudi objektivno pogojena, zato na prisojeno odškodnino ne more vplivati.

Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo zahtevek za plačilo izgube na dohodku za obdobje po tem, ko je tožniku prenehala zaposlitev pri podjetju K., d. o. o. (t. j. od aprila 2009 dalje), saj tožnik ni podal ustreznih trditev, ki bi predstavljale podlago za sklepanje, kakšne dohodke bi lahko prejemal po prenehanju zaposlitve pri delodajalcu K., d. o. o. Dejstvo, ali je bil tožnik od leta 1999 do nesreče vseskozi zaposlen (kar glede na podatke delovne knjižice niti ne drži) in dejstvo, da je po nezgodi iskal zaposlitev, na napisano ne vplivata, saj ne spreminjata dejstva, da tožnik ni izkazal višine dohodkov, ki bi jih prejemal. Glede škode, ki je bila znana že ob vložitvi tožbe, je treba, tako kot pri ostalih vtoževanih postavkah, slediti stališču izvedenca, da je bilo zdravljenje v ožjem smislu zaključeno 31. 8. 2010, in tožniku priznati zamudne obresti le od tega dne dalje do plačila. Na to ne vpliva niti tožnikovo sklicevanje na določbo prvega odstavka 943. člena OZ, zato njegovo zavzemanje, da se tek zamudnih obresti določi od poteka 15-dnevnega roka, ki je bil toženki dan za izpolnitev obveznosti v prvem odškodninskem zahtevku (vloženem že 29. 1. 2009, t. j. pred zaključkom zdravljenja), ni utemeljeno.

Izrek

1. Pritožbama tožeče in tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se I. in III. točka nadomestita z novima točkama, ki se glasita: „I. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v višini 53.444,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od: - 44.351,10 EUR za čas od 31. 8. 2010 dalje do plačila, - 4.887,87 EUR za čas od 31. 8. 2010 dalje do plačila, - 1.418,24 EUR za čas od 30. 6. 2014 dalje do plačila, - 522,74 EUR za čas od 1. 6. 2017 dalje do plačila, - 689,48 EUR za čas od 16. 7. 2011 dalje do plačila, - 1.575,09 EUR za čas od 1. 6. 2017 dalje do plačila.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki poravnati stroške postopka v višini 3.271,76 EUR in 1.469,94 EUR v korist proračuna Republike Slovenije, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo.

V preostalem se pritožbi zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 233,18 EUR stroškov pritožbenega postopka v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi razsodilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju: toženka) dolžna tožeči stranki (v nadaljevanju: tožnik) plačati odškodnino v skupni višini 46.687,23 EUR, in sicer s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi ter zakonske zamudne obresti od zneska 9.900,00 EUR za čas od 26. 6. 2009 do 25. 8. 2011 v višini 464,22 EUR in od zneska 990,00 EUR za čas od 15. 7. 2011 do 25. 8. 2011 v znesku 10,30 EUR, oboje s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka); kar je tožnik zahteval več, pa je zavrnilo (II. točka izreka) ter hkrati toženki naložilo v plačilo tožnikove pravdne stroške v višini 2.070,28 EUR ter 1.412,06 EUR v korist proračuna Republike Slovenije, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki, in sicer tožnik iz vseh pritožbenih razlogov zoper zavrnilni del in tek zakonskih zamudnih obresti, toženka pa zoper obsodilni del v celoti iz razloga napačno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava, oba pa zoper stroškovno odločitev. Tožnik pritožbenemu sodišču primarno predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni v skladu s pritožbenimi navedbami, toženka pa, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne še zahtevek v izpodbijanem delu. Oba pa podredno, da sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, vključno s stroškovnimi posledicami.

3. Tožnik v obsežni pritožbi uvodoma izpodbija presojo sodišča glede temelja zahtevka. V bistvenem navaja zgrešenost odločitve sodišča, da je 10 % sokriv za nastalo nezgodo. Sodišče po pripombah tožnika izvedencu ni naložilo, da izdela dodatno pisno mnenje, ampak ga je zgolj zaslišalo. Ne drži izvedenčeva izjava, da naj bi bilo merilo na formatu skice prometne nesreče 1:450 in da je sam izmeril pot voznika. Razdalje, ki so jih vrisali policisti in tožnik, so v merilu 1:250. Izvedenec je navedel dve razdalji, na katerih naj bi bil tožnik oddaljen od mesta trčenja, in sicer 32 m in 36,5 m. Na obeh razdaljah bi voznik L. moral tožnika opaziti. Splošno znano je, da povprečen voznik rabi 1 s za reakcijo na situacijo. Izvedenec pa je navedel, da je bil tožnik 2,2 s od mesta trčenja, torej je imel le dobro sekundo, da bi odreagiral pravilno, in kakor meni izvedenec, tako kot bi vsak povprečen voznik, ki je opravil izpit. Po tej logiki bi moral pravilno odreagirati tudi voznik L., ki pa je imel vozniški izpit. Tožnik je imel za seboj več tisoč kilometrov in večletne izkušnje z motorjem, kar je ustrezno izkazal. Očita se mu, da ni pravilno reagiral na situacijo, ni pa v mnenju niti z besedico omenjeno, da bi trčenje lahko preprečil tudi voznik vozila, če bi pravilno in pravočasno reagiral. Po Zakonu o pravilih cestnega prometa je sunkovito zaviranje prepovedano, izvedenec pa je rekel, da bi moral tožnik intenzivno zavirati. Tudi priča A. je povedala, da sta s tožnikom začela zavirati, ko sta v križišču opazila voznika. Povzema pričine besede, predvsem v delu, v katerem je povedala, da sta bila preblizu, da bi se tožnik lahko rešil iz situacije. V situaciji, v kateri se je tožnik znašel, noben voznik z vozniškim izpitom ne bi reagiral drugače. Tožnik je poskusil zavirati, vendar ni bilo dovolj manevrskega prostora, ker se je voznik L. premikal. Tožnik je vozil motor, kjer je prestavljanje drugačno kot pri osebnem vozilu. Če bi intenzivno zaviral, bi se moral umikati desno, nato pa bi priletel direktno v sredinski del vozila, poškodbe pa bi bile verjetno še hujše. Ali pa bi padel po vozišču in bi ga lahko povozila druga vozila. Tožnik ni soodgovoren za nesrečo, ker izvedenec ni dokazal, da bi vozniško dovoljenje lahko spremenilo potek dogodkov.

Tožnik odločitev obsežno izpodbija tudi po višini, in sicer vse postavke nepremoženjske škode (telesne bolečine in nevšečnosti, strah, zmanjšanje življenjskih aktivnosti, skaženost) ter premoženjsko škodo (tuja pomoč, stroški motorja in opreme, fizioterapija, izguba na dohodku), prav tako pa tudi glede zamudnih obresti in pravdnih stroškov. Obsežno povzema ugotovitve izvedenega dokaznega postopka in tista dejstva, ki jih sodišče zmotno ni upoštevalo, pri čemer meni, da te upravičujejo prisojo višje odškodnine po vseh navedenih postavkah.

4. Toženka v pritožbi navaja, da je glede na ugotovljeno dejansko stanje sodišče premalo ovrednotilo tožnikov soprispevek k nastali nezgodi. Ena od osnovnih zahtev pozitivnopravne zakonodaje, ki ureja cestni promet, je, da mora imeti oseba, ki upravlja z vozilom, opravljen vozniški izpit. V okviru usposabljanja za pridobitev vozniškega izpita se osebe usposobijo, kako reagirati v situacijah, kot je bila obravnavana. Glede na ugotovitve izvedenca je tožnik v kritični situaciji na cesti zaradi neizkušenosti in neusposobljenosti napačno in prepozno reagiral ter trka ni uspel preprečiti. Vzročna zveza med tožnikovima opustitvama je nedvomno podana. Meni, da je tožnikovo ravnanje obravnavati najmanj kot 50 % soprispevek k nesreči. Ni mogoče spregledati, da bi tožnik, če bi imel opravljen vozniški izpit in bi znal v kritični situaciji pravilno reagirati, trčenje z veliko verjetnostjo lahko preprečil. Če pa bi do trčenja prišlo, bi bile posledice precej lažje. Toženka v nadaljevanju izpodbija odločitev tudi po višini, in sicer glede bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, strahu, zmanjšanja življenjskih aktivnosti, tuje pomoči, prevoznih stroškov, doplačila samostojne sobe, izgube na osebnem dohodku, prav tako pa tudi glede zakonskih zamudnih obresti in glede pravdnih stroškov.

5. Tožnik v odgovoru na tožnikovo pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev, s stroškovno posledico.

6. Pritožbi sta delno utemeljeni.

7. Tožnik v predmetnem pravdnem postopku vtožuje odškodnino za nepremoženjsko škodo zaradi duševnih bolečin, utrpelih v škodnem dogodku (t. j. prometni nesreči 26. 11. 2008), nastalih telesnih poškodb in odškodnino za nastalo premoženjsko škodo. Sodišče prve stopnje je po izvedenem postopku ugotovilo (to pa med pravdnima strankama niti ni sporno), da je tožnik v obravnavani prometni nesreči utrpel sledeče poškodbe: - zlom sklepne ponvice desnega kolčnega sklepa, - zlom obeh vej desne sramnice, in sicer malo pomaknjen zlom desne sramnice v celoti, - odrgnine in manjšo rano na sprednji strani leve goleni in odrgnine na sprednji strani desne goleni, - lažjo poškodbo prstov leve roke in - odlom in izpad starih plomb na zobu 11. 8. Kot to določa 10. člen OZ, se je vsak dolžan vzdržati ravnanja, s katerim bi utegnil drugemu povzročiti škodo. Tisti, ki drugemu povzroči škodo, mora to povrniti, razen, če dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde (prvi odstavek 131. člena OZ). Pri nesreči premikajočih se motornih vozil, ki je bila povzročena po izključni krivdi enega imetnika, se uporabljajo pravila o krivdni odgovornosti (prvi odstavek 154. člena OZ), če pa je krivda obojestranska, odgovarja vsak imetnik za vso škodo, ki jima je nastala, v sorazmerju s stopnjo svoje krivde (drugi odstavek 154. člena OZ).

Glede temelja tožbenega zahtevka

9. Med pravdnima strankama ni sporno, da je do prometne nesreče prišlo zaradi ravnanja toženkinega zavarovanca, M. L., sporno pa je, ali, in v kakšnem deležu je k nastali nezgodi s svojim ravnanjem prispeval tudi tožnik. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku, ob ugotovitvah izvedenca cestnoprometne stroke B. K., zaključilo, da je za prometno nesrečo, v kateri je bil tožnik udeležen kot motorist, ki je po ... cesti v smeri proti centru mesta peljal naravnost po desnem prometnem pasu desnega smernega vozišča po prednostni štiripasovni cesti, zavarovanec toženke pa kot voznik osebnega vozila, ki je zavijal levo na neprednostno cesto, pripisati 90 % odgovornost vozniku osebnega vozila, ki je pri zavijanju očitno spregledal tožnika oziroma mu izsilil prednost, in 10 % odgovornost tožniku, ki je brez vozniškega izpita vozil neregistrirano vozilo. Kot ključno pri določanju tožnikovega soprispevka je izvedenec izpostavil, sodišče pa je temu sledilo, da tožnik v nevarni situaciji, v kateri je voznik osebnega vozila nepričakovano začel zavijati levo, ni pravočasno in ustrezno reagiral, saj je zmanjševal hitrost s prestavljanjem, pravilno pa bi moral intenzivno zavirati, da bi se nevarni situaciji izognil. Po oceni izvedenca bi se povprečen motorist z opravljenim vozniškim izpitom zelo verjetno na obravnavano situacijo odzval pravočasno in bi z ustreznim in intenzivnim zaviranjem trčenje z veliko verjetnostjo lahko preprečil, ker bi se v času šolanja pred opravljanjem izpita naučil tudi ravnanja v primeru nevarnosti, načinov zaviranja in umikanja.

10. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje dejansko stanje v obravnavanem delu ugotovilo popolno in pravilno, njegova dokazna ocena (predvsem v delu, ki se nanaša na izvedenca cestnoprometne stroke) pa je celovita, logična ter podprta s prepričljivimi argumenti, zato jo pritožbeno sodišče v celoti sprejema kot pravilno. Pritožnika s pritožbenimi očitki argumentov za sprejeto presojo v tem delu nista uspela omajati.

11. Glede na tožnikove pritožbene navedbe je podrobneje pojasniti, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje glede poklonitve večje vere ugotovitvam izvedenca cestno prometne stroke - ta je podal jasno in prepričljivo argumentirano strokovno mnenje - kot (v pritožbi povzetim) navedbam priče A. M., pravilna. Ob tem gre dodati, da je izvedenec kot pravilno reakcijo v kritični situaciji navedel intenzivno zaviranje, glede na jasnost, konsistentnost in obrazloženost mnenja pa ni najti razloga, da temu sodišče ne bi sledilo. Prav tako je zmotno tožnikovo stališče, da bi moral izvedenec karkoli dokazovati, saj je to naloga strank. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje ravnalo skladno z zakonom, ko se je glede na tožnikove pripombe na izvedensko mnenje odločilo za njegovo ustno dopolnitev. Po presoji pritožbenega sodišča je bilo s tem popolno in ustrezno odgovorjeno na tožnikove pomisleke glede izvedenskega mnenja, sama izbira načina dopolnitve izvedenskega mnenja pa je v pristojnosti sodišča. Prav tako ne držijo tožnikovi očitki o nejasnosti oziroma nekonsistentnosti izvedenska mnenja kar se tiče razdalj, na katerih se je tožnik nahajal od mesta trčenja, ko je zaznal nevarnost, saj je izvedensko mnenje tudi v tem delu konsistentno in jasno. Pritožba ne pojasni pomembnosti dejstva, v kakšnem merilu je bila narejena skica prometne nesreče, zato so tovrstne pritožbene navedbe nerelevantne.

12. Neutemeljeno je tožnikovo sklicevanje, da je voznik L., kljub vozniškemu izpitu, odreagiral napačno. To dejstvo je nesporno in je pri sami odločitvi tudi ustrezno upoštevano, saj mu je sodišče pripisalo 90 % del krivde za nastalo nezgodo.

13. Neutemeljeni in povsem pavšalni so toženkini ugovori glede teže tožnikovega soprispevka k nastali nezgodi. Sodišče prve stopnje je okoliščine, ki so (so)botrovale k nesrečnemu dogodku, ocenilo povsem ustrezno in na njihovi podlagi tudi določilo primeren delež prispevka posameznih udeležencev k dogodku.

Glede višine tožbenega zahtevka Telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem

14. Po prepričanju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje svojo odločitev v tem delu pravilno oprlo na ugotovitve izvedenca travmatološke stroke, dr. V. S., ki je podal popolno, prepričljivo in jasno obrazloženo izvedensko mnenje. Sodišče prve stopnje je izvedencu utemeljeno sledilo tudi v delu, ko navaja in razdeljuje bolečinska obdobja. Tožnikove navedbe, da bolečinsko obdobje ni določeno ustrezno, niso utemeljene. Ni najti razloga, zakaj sodišče ne bi sledilo ugotovitvam izvedenca kot nepristranskega strokovnjaka tudi v tem delu. Prav tako niso utemeljene tožnikove pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da je zdravljenje trajalo skoraj devet let, t. j. od škodnega dogodka do operacije zaradi endoproteze. Zdravljenje v ožjem smislu se je, kot je pojasnil izvedenec, zaključilo konec avgusta 2010, ko je bilo zaključeno zdravljenje pri travmatologu. Kasnejši pregledi in zdravljenje pa so bili potrebni zaradi omilitve simptomov trajnih posledic, pri čemer ta del zdravljenja spada k trajnim posledicam obravnavanih poškodb. Kljub ugotovitvi o zaključku zdravljenja (v ožjem smislu), pa je nadaljnjo zdravniško obravnavo sodišče prve stopnje (pravilno) upoštevalo pri odmeri odškodnine, kakor je to razvidno tudi iz obrazložitve izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je pri sprejeti odločitvi upoštevalo vse nadaljnje in bodoče bolečine ter nevšečnosti med zdravljenjem1, kar je razvidno že iz 27. točke obrazložitve, vse pritožbene navedbe v nasprotno smer pa so zmotne.

15. Sodišče prve stopnje je utemeljeno sledilo tudi izvedencu stomatologu, dr. M. V., ki je logično in prepričljivo pojasnil, katere poškodbe zob so lahko posledica obravnavane nezgode in kakšne bolečine je tožnik zaradi tega trpel. Slednje je sodišče prve stopnje pri odločitvi upoštevalo, saj so te povzete v argumentacijo sprejete odločitve, nasprotne pritožbene navedbe pa niso utemeljene.

16. Kljub vsemu navedenemu pa je po presoji sodišča druge stopnje sodišče prve stopnje pri odmeri višine odškodnine iz naslova telesnih bolečin2 in nevšečnosti pri zdravljenju3 glede na ugotovljeno dejansko stanje napačno uporabilo materialno pravo, ugotovljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je premalo ovrednotilo in tožniku odmerilo nekoliko prenizko odškodnino. Prisojeno odškodnino iz obravnavanega naslova je zato pritožbeno sodišče zvišalo za 6.000,00 EUR, to je na znesek 30.000,00 EUR. Ta znesek je po presoji pritožbenega sodišča glede na izpostavljene relevantne okoliščine konkretnega primera tudi ustrezno umeščen med primere, ki so že bili obravnavani v sodni praksi. Glede na tožnikov 10 % soprispevek k nastali škode je iz obravnavanega naslova upravičen do odškodnine v višini 27.000,00 EUR.

17. Ob tem gre dodati, da primeri iz sodne prakse, na katere se sklicuje tožnik, niso povsem primerljivi s konkretnim, saj so vsi v določenem aspektu hujši, in sicer v zadevi I Cp 91/2016 glede bolečinskega obdobja (oškodovanec je npr. trpel stalne močne bolečine 2 meseca in 1 teden, občasne močne in srednje močne pa dve leti in pol) ter glede nevšečnosti med zdravljenjem (oškodovanec je bil npr. štiri krat operiran, 91 dnevna hospitalizacija, itd.), v zadevi II Ips 64/2012 glede nevšečnosti med zdravljenjem (5 operaciji v splošni anesteziji, 1 mesec priklenjen na posteljo, 2,5 mesecev urinskega katetra, itd.) ter v zadevi II Ips 188/2012 tudi glede nevšečnosti med zdravljenjem (npr. 19x RTG, 6 operaciji v splošni anesteziji, 105 dni hospitalizacije, itd.).

18. Na drugi strani pa se toženka (sicer brez konkretnih razlogov) neutemeljeno zavzema za zmanjšanje prisojene odškodnine iz obravnavanega naslova. Toženkina ocena, da je prisojena odškodnina glede na dolžino trajanja zdravljenja (dve leti) in posebnosti med zdravljenjem previsoka, je zmotna. Pritožbeno sodišče pa ob tem zgolj pripominja, da je toženkino sklicevanje na (drugačno) sodno prakso, ki naj bi potrjevalo obravnavano zavzemanje, ostalo brez konkretizacije, zato se pritožbeno sodišče do tega ne more podrobneje opredeliti.

Strah

19. Iz naslova primarnega in sekundarnega strahu je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo odškodnino v višini 4.000,00 EUR, oziroma ob upoštevanju tožnikovega soprispevka 3.600,00 EUR. Po presoji sodišča so v tem delu tako pritožbena navajanja tožnika, ki meni, da je sodišče prve stopnje glede na (izvedenčeve) ugotovitve4 strah premalo ovrednotilo in odmerilo prenizko odškodnino, kot pritožbena izvajanja toženke, ki meni ravno nasprotno, neutemeljena, prisojena odškodnina pa je ustrezna tako z vidika načela individualizacije odškodnine kot z vidika njene objektivne pogojenosti. Ker je izvedensko mnenje dr. S. tudi po presoji sodišča druge stopnje v tem delu strokovno in ustrezno obrazloženo, ni videti razloga za sledenje tožnikovemu prepričanju, da je strah za izid zdravljenja trpel osem let in pol. Sodišče je, kot to izhaja iz izpodbijane sodbe, pri odločitvi upoštevalo vse okoliščine, na katere opozarjata pravdni stranki. Že iz pojasnjenih razlogov tudi ni primerna tožnikova primerjava z zadevo I Cp 91/2016, v kateri je tožnik trpel npr. intenziven sekundarni strah vsaj eno leto in pol, ali z zadevo II Ips 64/2012, v kateri je tožnik trpel npr. hud sekundarni strah tri mesece, srednje hud pa nato še eno leto. Toženka pa stališča o (nedopustnem) odstopu od sodne prakse tudi v tem delu ni podkrepila s konkretnimi primeri.

Zmanjšanje življenjskih aktivnosti

20. Sodišče prve stopnje je tožniku zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti prisodilo 25.000,00 EUR (oziroma 22.500,00 EUR ob upoštevanju tožnikovega soprispevka), kar sodišče druge stopnje, glede na ugotovitve dokaznega postopka5, ocenjuje kot primerno odškodnino. Vse okoliščine o (izgubi) aktivnostih, ki jih tožnik našteva v pritožbi (številne športne aktivnosti, gibalna sposobnost, domača opravila, fizično delo, sposobnost za pridobitno dejavnost ...), je sodišče upoštevalo pri sprejeti odločitvi, kar je iz obrazložitve razvidno. Te je tudi primerno ovrednotilo in, kot rečeno, tožniku iz obravnavanega naslova prisodilo ustrezno odškodnino. Ob tem gre tožniku pojasniti, da je spremenjena osebnost logična posledica vseh sprememb v njegovem življenju, ki jih je pustila obravnavana nezgoda, zato je ta okoliščina že sama po sebi zajeta v prisojeni odškodnini in je sodišču prve stopnje ni bilo treba posebej raziskovati. Kakšnih ekscesnih sprememb na tem področju, ki bi odstopale od navedenih in bi zahtevale angažiranje izvedenca ustrezne stroke, pa tožnik ni zatrjeval. V zvezi s tožnikovimi trditvami o opustitvi misli na družino pa gre pojasniti, da v postopku ni bilo ugotovljeno, da bi ga zmanjšanje življenjskih aktivnosti oviralo pri ustvarjanju in skrbi za družino, zato tega dejstva sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine pravilno ni upoštevalo. Navedeno pomeni, da je ta okoliščina, če drži, posledica tožnikove subjektivne odločitve, ki ni tudi objektivno pogojena, zato na prisojeno odškodnino ne more vplivati. Sodišče prve stopnje je v celoti sledilo mnenju izvedenca travmatologa (gl. predvsem 49. točko obrazložitve), kar pomeni, da mu je sledilo tudi v pojasnilu, da bodo tožnikove življenjske aktivnosti po vstavitvi umetnega kolka približno enako zmanjšane, četudi to ni izrecno zapisalo, pritožbene navedbe v smeri, da to iz obrazložitve ni (izrecno) razvidno, pa niso utemeljene.

21. Tudi pri obravnavani postavki ni ustrezno tožnikovo sklicevanje na podobne primere, ki to niso. V zadevi I Cp 91/2016 je tožnik utrpel hujše zmanjšanje življenjskih aktivnosti že zato, ker lahko hodi zgolj 100 m, hodi lahko le z berglami, dinamika hoje je popolnoma porušena, prav tako ni več sposoben za pridobitno delo, kar za tožnika v predmetni zadevi ne velja. Tudi oškodovanka v zadevi II Ips 188/2012 ni primerljiva s tožnikom, saj ima popolnoma izničene delovne zmožnosti, je invalidsko upokojena, trpi za urinsko inkontinenco, kar so hujše posledice. Glede zadeve II Ips 908/2008 pa velja pojasniti, da je tožnik prejel skupno primerljivo odškodnino s tožnikom v predmetni zadevi. Četudi je iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti prejel nekoliko višji znesek, pa je iz naslova drugih postavk znesek bistveno nižji, pri čemer pa je pomembno, da je odškodnino treba primerjati tudi kot celoto in ne zgolj po posameznih postavkah.

22. Glede toženkinih pritožbenih navedb pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je izvedenec dr. S. v izvedenskem mnenju pojasnil, da bodo življenjske aktivnosti ostale po ustavitvi umetnega kolka približno enako zmanjšane, vse pritožbene navedbe v nasprotni smeri zato niso utemeljene. Glede na ugotovitve izvedenca ne držijo toženkine navedbe, da lahko tožnik še vedno normalno hodi. Tudi dejstvo, da je tožnik še vedno (sicer omejeno) pridobitno sposoben, je bilo po oceni pritožbenega sodišča pri odmeri odškodnine (ustrezno) upoštevano, zato izpostavljanje tega dejstva v toženkini pritožbi ni utemeljeno. Ni pa primeren toženkin komentar, da tožnikovo predhodno zdravstveno stanje (gre za heroinskega odvisnika) omogoča zaključek o tožnikovi neverodostojnosti pri izpovedi. Poleg tega so tožnikove trditve in izpovedba potrjene z ugotovitvami izvedenca medicinske stroke, ki pa jih toženka niti ne izpodbija. Neutemeljeno je tudi toženkino sklicevanje na primere iz sodne prakse, saj ne gre za primerljive zadeve, oškodovanci v naštetih primerih so namreč utrpeli blažje (VIII Ips 409/2009, II Ips 28/2006, II Ips 484/2007, II Ips 659/2008) oziroma hujše zmanjšanje življenjskih aktivnosti (II Ips 199/2013) in temu ustrezno prejeli tudi nižjo oziroma višjo odškodnino.

Skaženost

23. Tožniku je sodišče prve stopnje zaradi operacijskih brazgotin na kolku (30 cm x 2 do 3 mm dolga S oblikovana brazgotina), več manjših brazgotin, ki delujejo kot ena velika na desni goleni spredaj, hipotrofije desnih stegenskih mišic (gre za lažjo prizadetost zunanjosti) ter šepajočo hojo prisodilo odškodnino v višini 2.500,00 EUR, oziroma 2.250,00 EUR ob upoštevanju tožnikovega soprispevka. Po presoji pritožbenega sodišča gre za primeren znesek odškodnine, tožnikove (pavšalne) pritožbene navedbe v nasprotni smeri pa niso utemeljene.

Tuja pomoč

24. Sodišče prve stopnje je v tem delu sledilo strokovnim pojasnilom izvedenca medicinske stroke, ki je navedel, da je tožnik potreboval tujo pomoč pri osnovnih življenjskih potrebah ves čas zdravljenja do konca marca 2010 (491 dni) v povprečnem trajanju dve uri dnevno, nadalje pa še do konca avgusta 2010 (153 dni) v povprečnem trajanju eno uro dnevno. Prav tako je sodišče prve stopnje upoštevalo, da je tožnik tujo pomoč potreboval tudi po operaciji kolka v letu 2017, in sicer v povprečnem obsegu dve uri na dan 56 dni.

25. Tudi pritožbeno sodišče logično in strokovno pojasnilo izvedenca v celoti sprejema in ocenjuje tožnikove težnje po priznanju tuje pomoči za naštete dejavnosti (umivanje, velika potreba, oblačenje, postiljanje postelje, pospravljanje, vožnja na preglede, kuhanje, nakupovanje) v povprečno večurnem trajanju kot pretirane. Poudariti je treba, da gre za povprečno dnevno oceno po potrebni tuji pomoči, kar pomeni, da je tožnik kakšen dan potreboval več pomoči (kot navaja tožnik, ko je npr. moral na zdravniški pregled), kakšen dan pa manj in, kot je pojasnil tudi izvedenec, na začetku nekoliko več kot kasneje, ko je postal z berglami bolj spreten in dobro pokreten. To pojasnilo velja tudi v zvezi s toženkinim pritožbenim zavzemanjem, da bi moralo sodišče iz relevantnega obdobja prejemanja tuje pomoči izločiti dneve, ko je bil tožnik v bolnišnici oziroma zdravilišču in je nego prejemal s strani zdravstvenega osebja in ne domačih.

26. Za pomoč pri težji opravilih, ki jo je tožnik potreboval po zaključku zdravljenja, ni bilo ugotovljeno, da bi bila potrebna v takšnem obsegu, da bi jo bilo mogoče ovrednotiti pri obravnavani postavki oziroma je ta zajeta že pri prisoji odškodnine za zmanjšanje življenjskih aktivnosti, zato niso utemeljene tožnikove pritožbene navedbe v tej smeri.

27. Sodna praksa za tujo pomoč priznava urno postavko od 4,00 EUR do 6,00 EUR, kar pomeni, da je v konkretnem primeru prisojeni znesek 5,00 EUR na uro ustrezen, pritožbene navedbe tožnika, ki meni, da je edini ustrezen znesek 6,00 EUR, in toženke, ki meni, da je edini ustrezen znesek 4,00 EUR, pa se tako izkažejo kot neutemeljene.

Stroški motorja in stroški opreme

28. Sodišče prve stopnje je o višini odškodnine za premoženjsko škodo iz navedenih naslovov presojalo na podlagi 216. člena ZPP, ki določa, da lahko sodišče, če ugotovi, da ima stranka pravico do odškodnine, pa se višina zneska ne da ugotoviti ali bi se mogla ugotoviti samo z nesorazmernimi težavami, odloči o tem po prostem preudarku.

29. Držijo tožnikove pritožbene navedbe, da bi bilo mogoče vrednost motorja ugotoviti le z izvedencem za vozila, vendar tožnik takšnega dokaznega predloga (pravočasno) ni podal. Zato je sodišče prve stopnje postopalo zakonito, ko je obravnavano škodo, glede na to, da je ni moglo ugotoviti z drugimi predlaganimi dokazi (tožniku glede na okoliščine v tem delu utemeljeno ni sledilo), ocenilo po prostem preudarku iz 216. člena ZPP. Očitana kršitev pravil postopka tako ni podana.

30. Tožnik navaja, da višine škode zaradi uničenih oblačil oziroma opreme ni mogel dokazovati z računi, ker jih ne hrani več. Zaradi pomanjkanja dokaznega gradiva je sodišče ravnalo pravilno, ko je tudi to škodno postavko ocenilo po prostem preudarku, (pavšalne) tožnikove pritožbene navedbe pa niso utemeljene. Takšno postopanje sodišča prve stopnje je utemeljeno tudi po drugem odstavku 216. člena ZPP, ki pri vrednostno neznatnih delih tožbenega zahtevka dopušča odločanje o višini vtoževane škode po prostem preudarku.

Prevozni stroški

31. Napačno je toženkino stališče, da tožniku ne pripadajo potni stroški za prevoze, ki jih je opravljal po zaključku zdravljenja v ožjem smislu, saj so bili tudi nadaljnji pregledi in terapije potrebni zaradi omilitve simptomov trajnih posledic in jih je šteti za potrebne stroške, povezane s škodnim dogodkom. Kar pa se tiče same višine kilometrine (toženka se v pritožbi zavzema, da bi ta lahko bila kvečjemu 0,18 EUR in ne 0,37 EUR), pritožbeno sodišče ugotavlja, da toženka sami višini kilometrine ni pravočasno ugovarjala v postopku pred sodiščem prve stopnje6, čeprav bi to lahko storila, saj ji je bila znana uveljavljana višina kilometrine. Zato s tovrstnimi ugovori v pritožbenem postopku ne more biti uspešna.

Stroški enoposteljne sobe

32. Neutemeljene so tudi toženkine pritožbene navedbe, da naj tožnik ne bi bil upravičen do povrnitve škode zaradi doplačila samostojne sobe v zdravilišču. Tožnik je dokazal, da je bival v enoposteljni sobi, v postopku pa je bilo prav tako ugotovljeno, da je tožnik res imel (aktiven) hepatitis C. Fizioterapija

33. Pojasnilo sodišča prve stopnje, s katerim je zavrnilo tožnikov zahtevek za povračilo samoplačniških fizioterapiji, je ustrezno. Tožnik potrebnosti tovrstne fizioterapije za izboljšanje stanja zaradi posledic obravnavane prometne nesreče ni izkazal. Kot izhaja iz ugotovitev dokaznega postopka, je izvajal fizioterapije, do katerih je bil (brezplačno) upravičen v okviru zdravstvenega zavarovanja, pri čemer tožnik ni izkazano pojasnil, zakaj te niso zadoščale oziroma je potreboval še dodatne.

Izguba na dohodku

34. Sodišče prve stopnje je tožniku priznalo izgubo na dohodku za čas od novembra 2008 do aprila 2009, ko se mu je iztekla pogodba o zaposlitvi za določen čas pri podjetju K., d. o. o. Za celotno nadaljnje obdobje (od aprila 2009 do septembra 2012, ko se je zaposlil v T. in za čas bolniške odsotnosti v letih 2016 in 2017) pa je plačilo odškodnine iz obravnavanega naslova zavrnilo.

35. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, ki je zavrnilo zahtevek za plačilo izgube na dohodku za obdobje po tem, ko je tožniku prenehala zaposlitev pri podjetju K., d. o. o. (t. j. od aprila 2009 dalje), saj tožnik res ni podal ustreznih trditev, ki bi predstavljale podlago za sklepanje, kakšne dohodke bi lahko prejemal po prenehanju zaposlitve pri delodajalcu K., d. o. o. Tožnik je pri določanju višine izgube na dohodku podal le trditve o dohodkih, ki jih je prejemal pri delodajalcu K., d. o. o., kjer je bil pred prometno nezgodo zaposlen zgolj pol leta. Ker tožnik ni uspel dokazati, da bi mu pogodbo o zaposlitvi pri tem delodajalcu podaljšali (dokazni postopek je pokazal ravno nasprotno, sodišče druge stopnje pa dokazni oceni v tem delu pritrjuje), predvsem pa glede na dolžino te zaposlitve (zgolj 6 mesecev pred nezgodo), je utemeljeno pričakovanje sodišča prve stopnje, da bi moral tožnik za zadostno trditveno podlago izkazati (npr. s predložitvijo plačnih list) tudi dohodke v preteklih letih pri prejšnjih delodajalcih. Trditvena podlaga tudi po presoji pritožbenega sodišča v tem delu ni ustrezna. Te pa z izvedencem (finančne stroke) ni mogoče nadomeščati, kot je to pravilno pojasnilo že prvo sodišče. Dejstvo, ali je bil tožnik od leta 1999 do nesreče vseskozi zaposlen (to glede na podatke delovne knjižice v prilogi A138 niti ne drži) in dejstvo, da je po nezgodi iskal zaposlitev, na napisano ne vplivata, saj ne spreminjata dejstva, da tožnik ni izkazal višine dohodkov, ki bi jih prejemal. Tudi iz zadev VSRS II Ips 100/2011 in VSL CP 362/2012, na kateri se tožnik sklicuje, ne izhaja zahteva po drugačnem stališču. Zato je sodišče prve stopnje zahtevek v tem delu utemeljeno zavrnilo.

36. Pritožbeno sodišče pa pritrjuje tožnikovim očitkom, ki se na nanašajo na povračilo izgube na dohodku, ki je posledica bolniške odsotnosti od avgusta 2016 do aprila 2017. Tožnikova bolniška odsotnost je v povezavi s poškodbami, ki jih je tožnik utrpel v obravnavani prometni nezgodi. Kot izhaja iz potrdila delodajalca T., d. o. o. (priloga A206) je bil tožnik zaradi navedene bolniške odsotnosti prikrajšan za dohodek v višini 1.750,10 EUR, zato je sodišče prve stopnje zahtevek v tem delu neutemeljeno zavrnilo. Glede na pojasnjeno je pritožbeno sodišče tožniku priznalo še navedeni znesek, zmanjšan za tožnikov soprispevek v višini 10 % (1.575,09 EUR) ter odločitev sodišča prve stopnje v tem delu ustrezno spremenilo. Od tega zneska je pritožbeno sodišče tožniku priznalo tudi zahtevane zakonske zamudne obresti, in sicer od 1. 6. 2017, ko je tožnik s pripravljalno vlogo zahteval navedeni znesek.

37. Niso pa utemeljene toženkine navedbe, da sodišče pri vračunanju valoriziranega zneska že plačane odškodnine iz obravnavanega naslova ne bi smelo postopati po 288. členu OZ. Navedeno pravilo je dispozitivno v tem pomenu, da se upnik in dolžnik lahko dogovorita za drugačen vrstni red vračunavanja (kar v konkretnem primeru ni bilo ugotovljeno oziroma izkazano). Če takega dogovora ni, dolžnik glede vračunavanja obresti in stroškov nima možnosti izbire. Ob (delnem) plačilu tako dolžnik ne more izbirati, da plačuje samo glavnico - takšna njegova izjava nima nobenih pravnih učinkov7. Toženkina prizadevanja v nasprotni smeri so zato neutemeljena.

Zamudne obresti od prisojene odškodnine

38. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je toženka glede škode, ki jo je tožnik vtoževal že v tožbi, prišla v zamudo 26. 6. 2009, ko je tožniku plačala nesporni del odškodnine, saj je najkasneje navedenega dne po presoji prvostopenjskega sodišča razpolagala z vso potrebno dokumentacijo, na podlagi katere je lahko ugotovila obstoj in znesek svoje obveznosti.

39. Toženka ima prav, da je navedeno stališče sodišča prve stopnje zmotno. Utemeljeno pojasnjuje, da v izpolnitveno zamudo ni mogla priti do zaključka zdravljenja, in v zvezi s tem pravilno opozarja na stališči sodne prakse v zadevah II Ips 945/2008 in II Ips 199/2013. Napačno pa je toženkino stališče, da je bilo tožnikovo zdravljenje zaključeno šele tekom predmetnega postopka oziroma celo po operaciji v letu 2017. Glede škode, ki je bila znana že ob vložitvi tožbe, je treba, tako kot pri ostalih vtoževanih postavkah, slediti stališču izvedenca, da je bilo zdravljenje v ožjem smislu zaključeno 31. 8. 2010, in tožniku priznati zamudne obresti le od tega dne dalje do plačila. Na to ne vpliva niti tožnikovo sklicevanje na določbo prvega odstavka 943. člena OZ, zato njegovo zavzemanje, da se tek zamudnih obresti določi od poteka 15-dnevnega roka, ki je bil toženki dan za izpolnitev obveznosti v prvem odškodninskem zahtevku (vloženem že 29. 1. 2009, t. j. pred zaključkom zdravljenja), ni utemeljeno. Toženka utemeljeno izpodbija tudi odločitev sodišča prve stopnje glede zakonskih zamudnih obresti od že plačanih zneskov (I., 2. točka izreka), saj tožnik do plačila tovrstnih zakonskih zamudnih obresti sploh ni upravičen, ker je nesporni del odškodnine poravnal preden je sploh prišel v zamudo. V navedenih delih je zato pritožbeno sodišče glede začetka teka zamudnih obresti, skladno s pooblastili iz 358. člena ZPP, izpodbijano sodbo ustrezno spremenilo. Glede zamude oziroma zakonskih zamudnih obresti v zvezi s škodo, ki je tožniku nastala po zaključku zdravljenja v ožjem smislu (tudi še med predmetnim pravdnim postopkom) in je tožnik ni vtoževal že v tožbi, pa je treba pojasniti, da je bilo to ustrezno upoštevano v 85. točki obrazložitve; od nekaterih vtoževanih zneskov je bilo tako treba določiti kasnejši začetek teka zamudnih obresti (teh pa toženka konkretizirano oziroma obrazloženo niti ne izpodbija).

Sklepno glede utemeljenosti tožnikove in toženkine pritožbe

40. Ob upoštevanju zgoraj obravnavanih dejstev je pritožbeno sodišče tožnikovi pritožbi delno ugodilo in prisojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo ustrezno zvišalo na znesek 44.351,10 EUR8; izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje je bilo treba na podlagi 358. člena ZPP spremeniti tako, kot izhaja iz izreka predmetne odločbe. Po oceni pritožbenega sodišča se odmerjena odškodnina za nepremoženjsko škodo uvršča v okvir odškodnin, ki se za nepremoženjsko škodo prisojajo v slovenskem pravnem redu in je hkrati ustrezno individualizirana. Pritožbeno sodišče je na navedeni podlagi tožnikovi pritožbi ugodilo tudi glede prisojene premoženjske škode iz naslova izgube na dohodku zaradi bolniškega staleža v letih 2016 in 2017 ter odločitev sodišča prve stopnje spremenilo tudi v tem delu. Toženkini pritožbi pa je pritožbeno sodišče ugodilo le glede zamudnih obresti in izpodbijano sodbo v I. točki delno spremenilo še v tem delu. V ostalem obsegu je pritožbeno sodišče tožnikovo in toženkino pritožbo zavrnilo ter sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

Pravdni stroški

41. Glede na to, da je sodišče druge stopnje spremenilo odločitev o glavni stvari, je moralo poseči tudi v stroškovno odločitev. Tožnik je namreč upravičen do povračila stroškov, sorazmerno uspehu, glede na odločitev v konkretnem primeru pa njegov skupni uspeh znaša 63,50 % (90 % po temelju in 37 % po višini). Neutemeljene so toženkine pritožbene navedbe, da tožnik po temelju ni uspel, ker je priznala 50 % odgovornost svojega zavarovanca, ugotavljanje temelja pa ni terjalo dodatnega dokaznega postopka. Slednje ne drži, saj je bil v zvezi z ugotavljanjem temelja postavljen izvedenec cestnoprometne stroke, zaslišane pa so bile tudi priče. Dejstvo, da je toženka priznala 50 % temelj, pa ni v ničemer vplivalo na obseg dokaznega postopka.

42. Pri stroškovni odločitvi je pritožbeno sodišče izhajalo iz odmere sodišča prve stopnje: tožnikovi stroški znašajo 3.854,35 EUR; toženkini stroški pa 720,18 EUR. Tožnikovim stroškom je bilo treba prišteti še stroške sodne takse za postopek na prvi stopnji9 in strošek pričnine, ki jo je bil dolžan plačati tožnik glede na sklep sodišča prve stopnje, in sicer v skupni višini 1.721,00 EUR10. Tožnikovi stroški tako skupaj znašajo 5.566,35 EUR. Tožnik je ob upoštevanju spremenjenega uspeha pravdnih strank v postopku upravičen do povračila stroškov v znesku 3.271,76 EUR11. 43. Toženkino zavzemanje, da se od tožniku prisojenih stroškov odšteje znesek 567,00 EUR, ki mu ga je 26. 6. 2009 nakazala na račun odvetniških stroškov, ni utemeljeno. Glede na datum nakazila gre očitno za povračilo predpravdnih odvetniških stroškov (tožba je bila vložena šele 26. 8. 2011), v predmetnem postopku pa se odmerjajo stroški, ki so nastali in so bili potrebni v predmetni pravdi.

44. Pritožbeno sodišče pa je glede na spremenjen postopkovni uspeh strank izpodbijano sodbo spremenilo tudi glede stroškov, ki jih je toženka dolžna povrniti v korist proračuna, skladno z določilom tretjega odstavka 46. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP). Ti po pritožbeni odločitvi znašajo 1.469,94 EUR (63,50 % od 2.314,86 EUR).

Pritožbeni stroški

45. Tožnik je v pritožbenem postopku delno uspel, zato je, upoštevajoč drugi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP, upravičen tudi do povračila stroškov predmetnega pritožbenega postopka. Sodišče druge stopnje je tožniku glede pritožbenih stroškov priznalo ustrezen del priglašenih stroškov (uspel je v 7 %), in sicer 233,18 EUR (7 % od pritožbene sodne takse v višini 1.671,00 EUR, nagrade za pritožbeni postopek v višini 1.635,78 EUR, in materialni stroški v višini 24,40 EUR ter 22 % DDV). Te je toženka dolžna tožniku plačati v 15 dneh po prejemu te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

46. Toženka je s pritožbo delno uspela, vendar le glede zakonskih zamudnih obresti, kar predstavlja neznaten pritožbeni uspeh. Zato je pritožbeno sodišče odločilo, da sama nosi svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. čl. ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. čl. ZPP). Tožnikov odgovor na toženkino pritožbo ni v ničemer prispeval k odločitvi v pritožbenem postopku, zato ta strošek nosi tožnik sam (155. člen ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).

1 Torej tudi tiste, ki jih bo tožnik po normalnem teku stvari zagotovo trpel še v bodoče - predvsem v zvezi z menjavo endoproteze, pa tudi glede obremenitve hrbtenice in kolena zaradi krajše noge. 2 Ugotovljeno dejansko stanje v konkretnem primeru: stalne in občasne hude bolečine skupno 7 do 8 dni, bolečine srednje intenzitete vsaj še pol leta, občasno tudi še sedaj, pretežno stalne bolečine lažje intenzitete pa preostali čas zdravljenja (do konca avgusta 2010), kasneje občasne, te bodo prisotne tudi še v bodoče; ob tem pa še 2 dni hude, 2 do 3 tedne srednje in 2 do 3 tedne lažje bolečine ob menjavi desnega kolka za umetnega ter tri tedne blagih bolečin zaradi poškodb na zobu 11. 3 Ugotovljeno dejansko stanje v konkretnem primeru: enkrat operacija v splošni anesteziji, 16-dnevna hospitalizacija v UKC in 14-dnevna v zdravilišču, kjer je opravljal bolečo rehabilitacijo, odvisnost od negovalnega osebja in tuje pomoči do konca decembra 2009, večje količine infuzij in zdravil intervensko, prejemanje sredstev proti strjevanju krvi, antibiotikov ter analgetikov, boleča hoja z berglami do marca 2010, 13 rentgenskih slikanj, enkrat CT slikanje, fizioterapija - ambulantno 20 krat in stacionarno 14 dni, številni pregledi pri zdravnikih, elektromiografija spodnjih okončin, še vedno občasna potreba po analgetikih; ter dodatno še vse nevšečnosti zaradi menjave desnega kolka za umetnega, in sicer: operacija v splošni anesteziji, teden dni hospitalizacije, 14 dni rehabilitacije v zdravilišču, hoja z berglami 6 do 8 tednov, jemanje analgetikov, antibiotikov, transfuzija krvi in infuzije, antitrombotične injekcije v podkožje, prevezovanje rane, odstranitev šivov, kontrolni pregledi, rentgensko slikanje, fizioterapija. 4 Tožnik je trpel primarni strah do prvega pregleda, nato pa se je ta postopoma umirjal, intenziven sekundarni strah je trpel prvih 7 dni zdravljenja, nato pa še sekundarni strah srednje intenzitete vsaj pol leta (tožnik v pritožbi nepravilno navaja eno leto) in sekundarni strah lažje intenzitete do konca aktivnega zdravljenja.; poleg tega pa je trpel strah in zaskrbljenost za svoje zdravje tudi zaradi izpadle plombe 11, ki pa je izzvenel po prvem zdravniškem pregledu v UKC. 5 Po ugotovitvah izvedenca tožnik lahko opravlja le srednje težko fizično delo, za težje fizično delo je nesposoben, po 5 do 6 urah ga začne boleti kolk, brez bolečin lahko prehodi le 2 do 3 ure, in to po ravnem terenu, nesposoben je za hojo v hribe ali po neravnem terenu, enako velja za daljše aktivnosti stoje ali med hojo, ne more se ukvarjati z nobenim športom, hodi lahko le na sprehode, opravlja lahko enostavne telesne vaje, gibljivost desnega kolka je zmanjšana za 40 %, kar predstavlja zmanjšano gibljivost srednje stopnje, rahlo šepa, nesposoben je za delo na lestvi, pri dvigovanju težjih bremen pri (domačih) opravilih potrebuje pomoč druge osebe. 6 Ugovarjala je zgolj dejstvu, da se tožniku prizna kilometrina, in se zavzemala za priznanje cene storitev prevoza z avtobusom oziroma vlakom, česar pa sedaj v pritožbi ne izpostavlja. 7 Gl. Juhart, M., et al, Obligacijski zakonik (OZ): splošni del: s komentarjem, GV založba, 2003, knjiga 2, str. 334. 8 Pritožbeno sodišče je do navedenega zneska prišlo tako, da je od prisojenega skupnega zneska nepremoženjske škode v višini 55.350,00 EUR, odštelo valoriziran znesek že plačane odškodnine iz navedenega naslova v višini 10.998,90 EUR. 9 Prim. četrti odstavek 15. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1). 10 Znesek 1.719,00 EUR sodne takse za postopek na prvi stopnji in 2,40 EUR za potne stroške priče A. M. 11 63,50 % od 5.566,35 EUR znaša 3.534,63 EUR, od česar je treba odšteti še 36,50 % od 720,18 EUR toženkinih stroškov, kar znaša 262,87 EUR.