Jedro

Tožniki so lahko upravičeni le do kapitalskega deleža njihovega pravnega prednika oz. upravičenca na premoženju javne trgovinske družbe (osebne družbe), ki je ob nacionalizaciji (zaplembi) prenehala, njeno premoženje pa je prešlo v last FLRJ, ne pa tudi do celotnega premoženja te družbe. Zato pravočasni zahtevek enega upravičenca ne more biti v korist vseh upravičencev. Zahtevek tožnikov, ki so se priključili prvemu upravičencu po preteku roka iz 1. odstavka 64. člena ZDen, je bil zato pravilno zavržen kot prepozen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije št. U 553/97-6 z dne 31.3.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo tožečih strank, s katero izpodbijajo odločbo tožene stranke z dne 28.2.1997. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožečih strank zoper sklep Upravne enote H. z dne 29.2.1996, s katerim je bila zavržena zahteva tožečih strank za denacionalizacijo solastninskega deleža pokojnega W.A. na družbenem kapitalu steklarne H. Upravna enota H. in tudi tožena stranka sta menili, da je bila zahteva vložena po izteku z Zakonom o denacionalizaciji predvidenega roka za vložitev zahtev in da pravočasno vložene zahteve enega izmed družbenikov ni mogoče šteti v korist vseh nekdanjih družbenikov.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pritrdilo stališču tožene stranke glede pravočasnosti vložitve zahteve za denacionalizacijo. Tudi po mnenju sodišča prve stopnje je možno razumeti določbo 2. odstavka 64. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91, 56/92, 13/93-odl.US, 31/93, 24/95-odl.US, 20/97-odl.US, 23/97-odl.US 65/98, 76/98-odl.US in 66/2000 - v nadaljevanju: ZDen) tako, da če je več pravnih naslednikov denacionalizacijskega upravičenca, je pravočasno vložena zahteva enega od njih v korist vseh, vendar le glede premoženja upravičenca. V konkretnem primeru pa je F.A. z vlogo z dne 5.3.1993 zahteval denacionalizacijo podržavljenega premoženja Steklarne V.A. in dediči H., in sicer v deležu do 37,5 % po upravičencu dipl.ing.R.A.; vlogi F.A. pa so se pridružili z dopolnitvijo zahteve z dne 3.1.1996 predlagatelji W., O. in C.A. za denacionalizacijo deleža do nadaljnjih 37,5 %, ki ga je imel njihov pokojni oče W.A. v isti steklarni. Ker je bila dopolnitev zahteve vložena šele 3.1.1996, je sodišče prve stopnje menilo, da je zahtevek tožnikov vložen prepozno, saj je bil vložen po poteku zakonsko določenega prekluzivnega roka in zato ni bilo pogojev za uvedbo denacionalizacijskega postopka.

V pritožbi tožniki navajajo, da je bila Steklarna V.A. in dediči H. organizirana v skladu z določbami tedanjega trgovinskega zakona kot javna trgovinska družba. Njihova organiziranost je bila razvidna že iz same firme. Šlo je torej za osebno družbo, v kateri imajo družbeniki kolektivno lastnino. Ker je ta lastnina kolektivna, pripada vse premoženje skupno vsem družbenikom in vsakemu izmed njih, posamezni družbeniki pa svojega kapitalskega deleža ne morejo odsvojiti ali zastaviti. Po mnenju tožnikov je zato prvotna vložena zahteva predlagatelja dipl. ing. F.A. vložena glede celotne Steklarne V.A. in dediči H., ne glede na to, da je znašal delež upravičenca R.A. le 37,5 % od vrednosti celotnega premoženja. Zato so se tožniki pridružili zahtevi F.A., v kateri so zahtevali izrecno vrnitev premoženja v višini nadaljnjih 37,5% celotne steklarne, ki je bilo podržavljeno tudi njihovemu očetu, dipl. ing. W.A. Prav iz tega razloga je po mnenju tožnikov uporabljiva določba 2. odstavka 64. člena ZDen in je šteti to zahtevo kot dopolnitev prvotne zahteve za denacionalizacijo, ki jo je vložil predlagatelj dipl. ing. F.A. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje o nepravočasnosti zahteve tožnikov pravilna in zakonita. Sodišče prve stopnje je za svojo odločitev navedlo pravilne razloge, ki jih pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sprejema kot svoje razloge.

Glede na pritožbene ugovore pa pritožbeno sodišče še dodaja: Kraljevina Jugoslavija je nastala leta 1918 iz raznih ozemelj, kar je imelo za posledico 6 različnih pravnih območij. Za območje Slovenije in Dalmacije je do uveljavitve posameznih zakonov veljalo avstrijsko pravo. V letu 1937 je bil za področje trgovinskega (oziroma gospodarskega) prava sicer sprejet enotni Trgovinski zakon Kraljevine Jugoslavije (Službene novine, št. 245/37), ki pa ni pričel veljati, saj ni bil sprejet poseben zakon o njegovi uveljavitvi. Zato je v Sloveniji za trgovinske (gospodarske) družbe vse do okupacije leta 1941 veljalo avstrijsko pravo. Javno trgovinsko družbo (j.t.d.) je urejal avstrijski Splošni trgovinski zakonik iz leta 1862 (AHGb). Po svoji vsebini je bil ta zakonik za Avstrijo uzakonjen nemški Splošni trgovinski zakonik (AHGb, 1861). Združena Nemčija je leta 1897 sprejela nov Trgovinski zakonik - HGb, ki je še danes vir nemško-avstrijske trgovinske zakonodaje in ki je veljal na območju Slovenije med nemško okupacijo. Ureditev javne trgovinske družbe (j.t.d.) po HGb je bila enaka ureditvi po AHGb.

Definicija j.t.d. po AHGb in HGb nam pove, da je to družba dveh ali več oseb zaradi izvrševanja trgovinske dejavnosti pod skupno firmo in ob osebnem jamstvu družbenikov za družbene obveznosti. Premoženje j.t.d. je obsegalo začetne vložke družbenikov in premoženje, ki ga je družba sama ustvarila. Pravna narava te skupne in enotne premoženjske mase je bila naslednja: premoženje družbe je bilo ločeno od zasebnega premoženja vseh družbenikov, ki so imeli na njem vsi skupaj le kolektivno lastnino. Družbeniki torej niso bili upravičeni do lastnine posameznih stvari, niti niso bili solastniki družbenega premoženja, upravičeni so bili le do vrednostnega oziroma kapitalskega deleža pri celotnem premoženju. To je bila obračunska enota, določena po velikosti udeležbe posameznega družbenika. Ker je bila lastnina kolektivna, to se pravi, da je pripadalo vse premoženje skupno vsem družbenikom in vsakemu med njimi, zato posamezni družbenik niti svojega kapitalskega deleža ni mogel odsvojiti ali zastaviti. Kapitalski delež je opravičeval družbenika do deleža na dobičku in do likvidacijskega dela ob prenehanju družbe oziroma ob njegovem prejšnjem izstopu (dr. Stojan Pretnar: Oris primerjalnega trgovinskega prava, 1955).

Prav zaradi slednjega upravičenja družbenika, da je upravičen do likvidacijskega deleža ob prenehanju družbe, je po mnenju pritožbenega sodišča odločilen element osebne družbe, zaradi katerega je pritožbeno sodišče pritrdilo odločitvi sodišča prve stopnje in zavrnilo pritožbo tožnikov. Pritožbeniki so sicer pravilno opisali usodo kolektivne (skupne) lastnine na premoženju j.t.d., vendar ta velja le za čas trajanja te družbe. S podržavljenjem podjetij ter osebnih in kapitalskih družb pa so podjetja kot družbe prenehala obstajati po volji državnega organa. Ta način prenehanja družbe je bil predviden za j.t.d. tudi po AHGb (soglasje družbenikov, potek časa, odpoved družbenega razmerja, združitev deležev, konkurz, smrt člana družbe in sodna odločba). Ob vsakem prenehanju družbe je morala družba preiti v likvidacijo, ob likvidaciji pa je šel družbeniku njegov delež na preostanku premoženja družbe. V konkretnem primeru po prenehanju družbe S.V.A. in dediči ni nastopila likvidacija, pač pa je bilo na podlagi zaplembene odločbe Okrajnega sodišča v T. z dne 30.3.1946 celotno premično in nepremično premoženje nekdanje družbe ocenjeno ter popisano in nato preneseno v last FLRJ.

Zaradi navedenega je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da so tožniki lahko upravičeni le do kapitalskega deleža njihovega pravnega prednika oziroma upravičenca, ne pa tudi do celotnega premoženja j.t.d.. Zato zahtevek enega upravičenca ne more biti v korist vseh upravičencev. Zahtevek tožnikov je zato sodišče prve stopnje pravilno štelo kot vložen po preteku prekluzivnega materialnega roka.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v skladu z določbo 73. člena Zakona o upravnem sporu pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.