Jedro

Pri odločanju o stikih staršev z otroci je treba upoštevati zlasti določbo 3. člena Konvencije OZN o otrokovih pravicah, po kateri je treba pri teh državljanih kot glavno vodilo upoštevati otrokove koristi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 4.9.2002. S to odločbo je ob reševanju tožničine pritožbe zoper začasno odločbo Centra za socialno delo K. z dne 19.4.2000, s katero je bilo odločeno o stikih F.K. z mladoletnima hčerkama P. in G., odpravila zadnji stavek 1. točke izreka odločbe organa prve stopnje in sama odločila, kdaj in kako prevzame oče hčerki in kako ju vrne; v 3. točki izreka odločbe črtala besedo "začasno" in odpravila 4. točko izreka odločbe organa prve stopnje. V ostalem delu je odločbo organa prve stopnje potrdila. Na tej podlagi so bili z začasno odločbo Centra za socialno delo K. z dne 19.4.2000 urejeni stiki med F.K. (v tem upravnem sporu prizadeta stranka) s svojima mladoletnima hčerkama P.K. (ki je med postopkom dne 5.1.2003 umrla za hudo boleznijo) in G.K., in sicer so bili določeni stiki vsak petek od 15. do 20. ure.

Sodišče prve stopnje se je v obrazložitvi izpodbijane sodbe sicer strinjalo z navajanjem tožeče stranke, da otroka ni mogoče siliti v stike z očetom, še posebej takrat, ko bi bilo to v nasprotju z njegovimi koristmi, kar izhaja tudi iz 3. odstavka 9. člena Konvencije o otrokovih pravicah. V skladu z 12. členom iste konvencije, po kateri ima otrok, ki je sposoben izoblikovati lastno mnenje, pravico do svobodnega izražanja, je bil opravljen tudi razgovor z obema mladoletnima otrokoma, v katerem je starejša hči izjavila, da ji zadostujejo stiki z očetom enkrat tedensko, mlajša hči pa je izjavila, da stikom ne nasprotuje. Iz izvedeniškega mnenja psihiatrinje prim. M.B.K. je sodišče tudi razbralo, da sta oba otroka izrazila naklonjenost in interes do očeta, starejša hčerka indirektno, z navideznim odklanjanjem in prizadetostjo, mlajša pa direktno. Po presoji sodišča prve stopnje je zato upravni organ pravilno sklepal, da mladoletna otroka stikov z očetom nista odklanjala. Zato dejansko stanje v tem delu ni bilo nepopolno oziroma zmotno ugotovljeno. Tudi nadaljnji dokazi, izvedeni v upravnem postopku, dajejo dovolj podlage za sklepanje, da so stiki z očetom v korist otroka. Zato je sodišče tožbene ugovore zavrnilo.

Tožnica v pritožbi navaja, da je bilo psihiatrično mnenje pridobljeno na osnovi dveh razgovorov v nepravem času, v času bolezni sedaj pokojne hčerke P. in pod pritiskom osebja v bolnišnici. Zato ni bilo poglobljeno. Prizadeta stranka daje videz uglajenega človeka, ki se v določenih trenutkih ne obvlada. Mlajša hči G. z njim ne želi imeti stikov in se ga celo boji. Stara je 13 let in ima vso pravico, da se njena želja glede stikov upošteva v skladu s Konvencijo o otrokovih pravicah. Njej je hčerka G. povedala, da si stikov z očetom ne želi. Zato smiselno predlaga razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje.

Prizadeta in tožena stranka odgovora na tožbo nista vložili.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev utemeljilo z razlogi, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja.

Sodišče prve stopnje je pravilno oprlo svojo odločitev na določbe Konvencije združenih narodov o otrokovih pravicah. Ta konvencija že v svojem 3. členu določa, da morajo vse dejavnosti v zvezi z otrokom državne ali privatne ustanove za socialno varstvo, sodišča, upravni organi ali zakonodajna telesa voditi postopke tako, da so otrokove koristi glavno vodilo. Za otrokovo identiteto in skladen duševni razvoj pa je po stališču pritožbenega sodišča nujno potrebno, da otrok pozna oba svoja starša (7. člen konvencije). Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da je treba v skladu z določbo 3. odstavka 9. člena konvencije spoštovati pravico otroka, ki je ločen od enega ali od obeh staršev, da redno vzdržuje osebne stike in neposredno zvezo z obema, razen če je to v nasprotju z njegovimi koristmi. Pri tem je pravilno menilo, da v skladu z navedeno določbo konvencije otroka ni mogoče siliti v stike z otrokom. Svojo voljo lahko otrok, ki je že zmožen izražati svoje mnenje, pove v vsakem sodnem ali upravnem postopku. Kot izhaja iz upravnih spisov, pa hčerka G. ne odklanja stikov s svojim očetom in tudi ni nikakršnih dokazov v teh spisih, da bi bili stiki mladoletne G. z njenim očetom v nasprotju z njenimi koristmi. To sta pravilno ugotovila že upravna organa, pa tudi sodišče prve stopnje. Zato se tudi pritožbeno sodišče strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki je utemeljeno pritrdilo odločitvi upravnega organa prve stopnje, da je treba stike med mladoletno G. in njenim očetom urediti. Ti stiki so z začasno odločbo Centra za socialno delo K. tudi po stališču pritožbenega sodišča potrebni in urejeni.

Ker v izpodbijani sodbi pritožbeno sodišče ni našlo zatrjevanih kršitev, ni pa tudi našlo razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.