Jedro

Poleg zahtevka za odpravo napak lahko naročnik na podlagi izvajalčeve odgovornosti za stvarne napake uveljavlja tudi druge jamčevalne zahtevke. Pravico ima, da napako odpravi (po drugem izvajalcu), in da od (prvega) izvajalca zahteva povrnitev stroškov odprave te napake ali pravico do sorazmernega znižanja plačila ali pravico odstopiti od pogodbe (tretji odstavek 639. člena OZ).

Izrek

I.Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v VII točki izreka spremeni tako, da je dolžna tožena stranka v roku 15 dni plačati tožeči stranki znesek 35.667,12 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 6. 2020 do plačila.

V presežku, in sicer glede

-zneska 3.494,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 6. 2020 dalje do plačila,

-razveze ponudb št. 219013/2019 z dne 9. 2. 2019 in št. 219012/20219 z dne 9. 2. 2019 ter

-razveze pogodb o izvajanju gradbenih in obrtniških del št. 101-1/2018 z dne 20. 8. 2018 in št. 101-3/2018 z dne 5. 9. 2018,

se tožbeni zahtevek zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 69,5 % pravdnih stroškov, tožeča stranka pa je dolžna toženi stranki povrniti 30,5 % pravdnih stroškov.

II.V presežku se pritožba zavrne.

III.Pritožba zoper točko VIII izreka sodbe se zavrže.

IV.Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni od vročitve te sodbe plačati tožeči stranki revizijske stroške v višini 1.322,00 EUR.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo: da se ustavi postopek glede plačila zneska 1.954,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 6. 2020 dalje do plačila (točka I. izreka), da se razvežeta ponudbi številka 219013/2019 in številka 219012/2019, obe z dne 9. 2. 2019, (II točka izreka), da se ugotovi, da obstaja terjatev tožeče stranke (v nadaljevanju tožnica) v znesku 20.822,15 EUR (točka III izreka) in terjatev tožene stranke (v nadaljevanju toženka) v znesku 10.212,27 EUR, ne pa tudi v znesku 2.206,23 EUR (točka IV izreka), da je zaradi pobota navedenih terjatev toženka dolžna tožnici plačati 10.609,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 3. 2019, v višjem delu 10.212,27 EUR pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka V izreka), da se razvežeta pogodbi o izvajanju gradbenih in obrtniških del številka 101-1/2018 z dne 20. 8. 2018 in številka 101-3/2018 z dne 5. 9. 2018 (točka VI izreka), da je toženka dolžna v roku 15 dni tožnici plačati znesek 39.161,72 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 6. 2020 do plačila (točka VII izreka), da se tožbeni zahtevek zavrne v presežku za znesek 4.586,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 6. 2020 dalje do plačila (točka VIII izreka), da tožnica nosi 22,9 % stroškov postopka, toženka pa 77,08 % stroškov postopka (točka IX izreka).

2.Toženka izpodbija navedeno sodbo v točkah od II do IX izreka in uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Uvodoma navede, da sodbo izpodbija v celoti. Navaja, da sodišče po ugovoru toženke ni pravilno določilo vrednosti spora, ter da tožnica ni doplačala sodne takse za zvišanje tožbenega zahtevka, zato bi moralo sodišče tožbo zavreči. Ugovarja aktivni legitimaciji tožnice, ker ni lastnica nepremičnine na naslovu ..., temveč je solastnica do 1/2. Nadalje navaja, da je sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ko je zavrnilo dokazni predlog toženke za zaslišanje priče A. A. in izvedbo dokaza z drugim izvedencem gradbene stroke. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da se ponudbi razvežeta, saj to po določbah Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) ni dopustno. Glede lesa v vrednosti 7.538,25 EUR navaja, da je izrek nejasen, ker v njem ni navedeno na podlagi česa se ugotavlja obstoj terjatve tožnice v višini 20.822,15 EUR in graja zaključek, da toženka ni dokazala dobave lesa. Toženka je predložila račun 6/2019 in predlagala zaslišanje priče in predložila fotografije lesa, tožnica je smiselno priznala dobavo lesa, ko je B. B. pisala, da ji naj dokaže, ali je za ta les res plačal 7.538,25 EUR. Poleg tega je v tej zvezi v nasprotju z določili ZPP opravilo poizvedbe pri družbi C. d.o.o. Toženka je račun 6/2019 izdala 6. 3. 2019, ko je tožnici dobavila les. S kamionom ga je pripeljala priča A. A. in tožnici tudi izročila račun. Tožnica je navedeni račun plačala 14. 3. 2019, to pa ne pomeni, da je toženka šele takrat nabavila les. Nadalje vztraja, da obstaja v pobot uveljavljena terjatev toženke v znesku 2.226,23 EUR in navaja, da premaz z zaščitnim lakom ni bil vključen v ceni za montažo ostrešja, je pa bil opravljen, zato je toženka upravičena do plačila v navedenem znesku. Prav tako navaja, da je toženka opozarjala na napake že v dopisu z dne 19. 8. 2019 in 22. 8. 2019, kar pomeni, da je bila že takrat z njimi seznanjena in ne šele po mnenju Č. Č. z dne 4. 3. 2020. Ker je vložila tožbo šele leta 2020, je zamudila enoletni rok za uveljavljanje zahtevka. Glede same zamude in pogodbene kazni pa bi naj zamuda tekla od leta 2018 dalje in je tožba dne 8. 6. 2020 vložena prepozno. Primopredaja objekta se šteje za opravljeno, ko naročnik prične uporabljati objekt. Toženka je s fotografijami dokazala, da je tožnica pričela uporabljati hišo in gospodarsko poslopje po tem, ko je bila končana prenova. Ko pa je že uporabljala in prevzela oba objekta, pa je začela grajati, da dela niso dokončana. Po prepričanju pritožbe sta bili pogodbi številka 101-2 in 101-3 obojestransko izpolnjeni, zato ju ni dopustno razvezati zaradi neizpolnitve. Toženka je podala ugovor realizacije pravnega posla, o katerem izpodbijana sodba nima razlogov. Tožnica toženki tudi ni postavila primernega roka, kot narekuje zakon in zato nima pravice do odstopa od pogodbe ali znižanja kupnine ali zahtevka za plačilo odškodnine. Prav tako navaja, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo ali je tožnica toženki kadarkoli plačala po pogodbah številka 101-2 in 101-3, sicer pa tožnica niti ni dokazala, da bi plačala zneske po navedenih pogodbah. Posledično naj bi bila zmotna tudi odločitev glede stroškov postopka.

3.Tožnica se v odgovoru na pritožbo zavzema za njeno zavrnitev in priglaša stroške.

4.Pritožba je delno utemeljena.

5.Sodišče druge stopnje uvodoma pojasnjuje, da je bilo na drugi stopnji prvič odločeno s sodbo I Cp 44772023, z dne 14.11.2023, ter da je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo in razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje v točkah I (kjer je sodišče druge stopnje delno ugodilo pritožbi toženca ter spremenilo prvostopno sodbo v točkah II, VI, VII, VIII in IX) in III izreka (odločitev o pritožbeni stroških) ter v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču druge stopnje v novo sojenje. Zato je odločitev sodišča prve stopnje v točkah III, IV in V (kjer je odločeno o obstoju terjatve tožeče stranke, o obstoju terjatve tožene stranke ter o pobotanju teh terjatev, zaradi česar je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 10.609,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.3.2019), pravnomočna.

6.Toženka v pritožbi navaja v uvodu, da izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v celoti in navede točke od II. do IX izreka sodbe, čeprav za pritožbo zoper zavrnilni del nima pravnega interesa. Slednjega ima tisti, čigar pravni položaj bi se z odločbo pritožbenega sodišča lahko izboljšal, glede na tisto, kar je zahteval v postopku pred sodiščem prve stopnje. Ker toženka nima pravnega interesa za vložitev pritožbe zoper točko VIII izreka sodbe sodišča prve stopnje, jo je potrebno v tem delu zavreči (četrti odstavek 343. člena ZPP).

7.V skladu z določbo 350. člena ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11., (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

8.Iz spisa izhaja, da je bila sodna taksa v obeh pravdnih zadevah, ki sta bili združeni v skupno obravnavanje, pravočasno poravnana, zvišanja tožbenega zahtevka pa ni bilo, zato je pritožba v tej zvezi neutemeljena.

9.V zvezi z vrednostjo spornega predmeta sodišče druge stopnje povzema razloge, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo v sklepu P 41/2020 z dne 21. 12. 2020 kot pravilne. Pritožba v tej zvezi neutemeljeno opozarja na dejstvo, da vrednost spornega predmeta vpliva na višino pravdnih stroškov, saj to ni relevantna okoliščina, kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje.

10.V skladu s prvim odstavkom 286.b člena ZPP mora stranka kršitev določb pravnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljaviti takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni uveljavljal procesne kršitve, ker ni bil izveden dokaz z zaslišanjem priče A. A., kljub temu, da ga je sodišče prve stopnje z razlogi za zavrnitev tega dokaza seznanilo na zadnjem naroku za glavno obravnavo dne 14. 12. 2022, zato je ne more uveljavljati s pritožbo. Prav tako pritožba neutemeljeno graja zavrnitev predloga toženke za izvedbo dokaza z drugim izvedencem gradbene stroke, saj za to ni pogojev v smislu določbe 254. člena ZPP, kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje. Na toženkine pripombe na pisni izvid mnenja ter dopolnitev le-tega, pri katerih vztraja v pritožbi, je izvedenec jasno in strokovno argumentirano odgovoril na zaslišanju na naroku za glavno obravnavo z dne 14. 12. 2022. Zgolj nestrinjanje z zaključki izvedenca pa ni razlog za ugoditev dokaznemu predlogu z angažiranjem novega izvedenca.

Glede razveze ponudbe (točka II. izreka sodbe sodišča prve stopnje):

11.Odstop od pogodbe zaradi neizpolnitve se izvrši z enostransko izjavo volje, iz katere izhaja, da pogodbi zvesta stranka odstopa od pogodbe. Položaj pogodbi zveste stranke ima pravno naravo oblikovalnega upravičenja, saj ta lahko enostransko doseže, da obstoječa obveznost med strankama preneha.1 Z razvezo pogodbe pa prenehajo medsebojne pravice in obveznosti pogodbenih strank, ki so nastale s sklenitvijo pogodbe.2 Glede na pritožbeno nesporen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica veljavno odstopila od pogodbe, ki je bila sklenjena na podlagi ponudb številka 219013/2019 in številka 219012/2019, bi bil neutemeljen že tožbeni zahtevek na razvezo teh pogodb, za razvezo ponudb, ki sta enostranska pravna posla, pa je zahtevek pod točko II še toliko bolj neutemeljen, zato ga je sodišče druge stopnje v tem delu zavrnilo.

Glede del na naslovu ..., in uveljavljanja stvarnih napak:

12.Gradbena pogodba je posebna vrsta podjemne pogodbe, katere predmet je izdelava (nove) stvari - izgradnja objekta oziroma izvedba drugih gradbenih del (prvi odstavek 649. člena OZ). Zato se po 660. členu OZ za izvajalčevo odgovornost za stvarne napake uporabljajo pravila o podjemnikovi odgovornosti za stvarne napake, urejena v poglavju o podjemni pogodbi in sicer v 633. do 640. členih OZ. Izvajalčeva odgovornost za stvarne napake je obligacijskopravno razmerje, v katerem je izvajalec, čigar predmet izpolnitve (zgrajen objekt) ima napake, zavezan odpraviti negativne posledice teh napak v pravno varovani sferi naročnika, naročnik pa ima pravico zahtevati odpravo teh negativnih posledic.3 Ker je odgovornost za stvarne napake posebna vrsta poslovne odškodninske odgovornosti, posebna pravila o odgovornosti za stvarne napake izključujejo uporabo splošnih pravil o poslovni odškodninski odgovornosti glede zahtevkov (pravic) naročnika v primeru škode, ki se kaže kot zmanjšanje vrednosti objekta zaradi napake. Zato je odpravo te (neposredne) škode mogoče zahtevati samo z uporabo jamčevalnih zahtevkov. Te pa je mogoče uveljavljati samo, če so izpolnjene predpostavke izvajalčeve odgovornosti za stvarne napake: 1. zgrajen objekt ima napako4; 2. vzrok za napako (kršitev) izvira iz izvajalčeve sfere5; 3. pravočasno obvestilo o napaki (tretji odstavek 633. člena, prvi odstavek 634. člena, prvi odstavek 663. člena OZ); 4. da se napaka pokaže v jamčevalnem roku (drugi odstavek 634. člena OZ, prvi odstavek 662. člena OZ)6; 5. sodna uveljavitev zahtevka v enoletnem prekluzivnem roku (635. člen, drugi odstavek 663. člena OZ)7. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da so podane navedene predpostavke odgovornosti toženke za stvarne napake na objektu ... .

13.Poleg zahtevka za odpravo napak lahko naročnik na podlagi izvajalčeve odgovornosti za stvarne napake uveljavlja tudi druge jamčevalne zahtevke. Pravico ima, da napako odpravi (po drugem izvajalcu), in da od (prvega) izvajalca zahteva povrnitev stroškov odprave te napake ali pravico do sorazmernega znižanja plačila ali pravico odstopiti od pogodbe (tretji odstavek 639. člena OZ)8. Sodišče prve stopnje je na podlagi ocene izvedenih dokazov ugotovilo, da se toženka ni držala pogodbenih rokov, in da ni zaključila del niti v dodatnem roku po pisnih pozivih toženke, niti kasneje. Tožnica je zato imela pravico izbrati odstop od pogodbe9.

14.Pravica naročnika odstopiti od pogodbe zaradi napak ima značilnost odstopne pravice, imenovane tudi odstopno upravičenje. Ta pravica, ki daje imetniku pravno možnost, da z enostransko izjavo volje, naslovljeno na odstopnega zavezanca, povzroči prenehanje (razvezo) pogodbe, s čimer prenehajo tudi medsebojne pravice in obveznosti pogodbenih strank, kot je že obrazloženo. Kadar naročnik med jamčevalnimi zahtevki izbere pravico odstopiti od pogodbe, je predpostavka iz prvega odstavka 635. člena OZ izpolnjena, če podjemnik do izteka roka prejme naročnikovo izjavo, da odstopa od pogodbe.10

Tožnica je z dopisom z dne 25. 5. 2020 (priloga A8) uresničila odstopno pravico in povzročila razvezo (prenehanje) pogodbe o izvajanju gradbenih in obrtniških del številka 101-2/2018 z dne 20. 8. 2018 in številka 101-3/2018 z dne 5. 9. 2018, zato je tožbeni zahtevek za razvezo le-teh nepotreben in zato neutemeljen. Sodišče druge stopnje je zato v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožba graja, da je tožnica zamudila enoletni rok za uveljavitev, vendar neutemeljeno, saj iz dopisov tožnice iz avgusta 2019 ne izhaja, da bi tožnica toženko že takrat obveščala o napakah (in ne z dopisom z dne 25. 5. 2020, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje).

Z razvezo navedenih pogodb so prenehale tudi medsebojne pravice in obveznosti pravdnih strank, zato tožnica ne more več uveljaviti zahtevka za plačilo dogovorjene pogodbene kazni zaradi zamude v višini 3.494,60 EUR, torej zahtevkov za pravilno izpolnitev pogodbe. Tovrstno kumuliranje jamčevalnih zahtevkov namreč po materialnem pravu ni utemeljeno, saj gre za nasprotujoče si zahtevke, torej po eni strani zahtevek, ki temelji na odstopu od pogodbe, po drugi strani pa za zahtevke za odpravo napak. Zato je tožbeni zahtevek v tem delu neutemeljen.

Sta pa pogodbeni stranki, ki sta pred uresničitvijo tožničine odstopne pravice delno ali v celoti opravili izpolnitev svoje obveznosti, pridobili z razvezo pogodbe (torej s trenutkom, ko je začela učinkovati tožničina izjava o odstopu od pogodbe) kondikcijsko terjatev (zahtevek) v smislu 111. člena OZ. Obe pogodbeni stranki imata torej pravico do vrnitve danega. Tožnica ima pravico do vrnitve plačanega. Vrnitev toženkine izpolnitve pa pri gradbeni pogodbi ni mogoča, ker je toženkina izpolnitev postala sestavina naročnikove stvari, zato pride v poštev zgolj nadomestitev dosežene koristi. Korist, ki jo naročnik (tožnica) v takem primeru doseže, pa je vrednost tistih opravljenih del, ki nimajo napak, kar pa pomeni znižanje plačila za vrednost tistih del, ki imajo napake. Potrebno je torej ugotoviti znižanje tožničinega plačila za vrednost del, ki imajo napake, zaradi katerih je tožnica od pogodbe odstopila.

Sodišče druge stopnje je v prvem pritožbenem postopku s sodbo I Cp 447/2023 z dne 14. 11. 2023, na podlagi zaključkov izvedenca gradbene stroke, spremenilo sodbo sodišča prve stopnje v točki VII izreka. Vrhovno sodišče je ugodilo reviziji tožnice glede vprašanja, ali je odločba pritožbenega sodišča obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, z obrazložitvijo, da je sodišče v ugodilnem delu izračuna zajelo le nekatera dela, ki glede na dejanske ugotovitve odstopajo od projektne dokumentacije ter neizvedena dela. Ne da bi za to navedlo razloge, pa je zavrnilo zahtevke, ki so se prav tako nanašali na dela, ki odstopajo od dokumentacije (sanacije hidroizolacije na hiši v višini 4.979,40 EUR, stropa v mansardi v višini 2.239,39 EUR in ostrešja gospodarskega objekta v višini 13.745,23 EUR).

V ponovnem pritožbenem postopku sodišče druge stopnje potrjuje dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje tako glede obsega stvarnih napak kot njihovega ovrednotenja, kot dovolj prepričljive in ustrezno argumentirane, kar bo obrazloženo v nadaljevanju. Sodišče prve stopnje je najprej opredelilo nesporna dejstva, ki so pravno pomembna za materialno pravno presojo višine tožničinega denarnega zahtevka (točka 36 obrazložitve), ki je posledica odstopa od gradbenih pogodb in do katerega je upravičena tožnica. Nadalje je ta dejstva ugotavljalo na podlagi ocene izpovedb pravdnih strank, prič in listinskih dokazov. Med slednjimi je natančno ocenjevalo obe sporni pogodbi (prilogi A2 in A3) ter zaključke izvedenskega mnenja. Dovolj natančne, razumne ter življenjsko sprejemljive razloge je navedlo v točkah 37 (glede dejstva, da sta bili pogodbi med pravdnima strankama sklenjeni ter zaveze toženke izvajati gradbena dela skladno s projektno dokumentacijo) ter v točkah od 43 do 51 obrazložitve (glede del, ki niso bila izvedena in del, ki so bila izvedena v nasprotju z projektno dokumentacijo). Pri tem je utemeljeno sledilo zaključkom pisnega izvedenskega mnenja, dopolnitvi mnenja, popravku ter zaslišanju izvedenca, ker je mnenje dokazno ocenilo kot popolno in izdelano v skladu s pravili znanosti in stroke. Toženka je sicer zaključkom mnenja nasprotovala, vendar je sodišče, skladno z določbo 254. člena ZPP najprej dopustilo dopolnitev izvedenskega mnenja ter nato, glede na dodatne pripombe toženke, izvedenca na naroku zaslišalo. Izvedenec je na naroku odgovarjal na vsa postavljena vprašanja obeh pravdnih strank ter dodatno pojasnjeval svoje pisne strokovne zaključke. Pritožba s ponavljanjem navedb glede ugotovljenega obsega neizvedenih del ter del, ki odstopajo od projektne dokumentacije, ne more biti uspešna. S temi navedbami toženka podaja svoje nestrinjanje z dokaznimi zaključki sodišča, kar ni utemeljen pritožbeni razlog.

Toženka v pritožbi obsežno ponavlja svoje nestrinjanje z dokaznimi zaključki: - da leseni deli objekta z ostrešjem niso izvedeni skladno s projektom, ter da znaša ocenjena vrednost te sanacije znesek 13.745,23 EUR, - da ne drži, da hidroizolacija na hiši ni ustrezno izvedena, ter da je ta sanacija tudi napačno ovrednotena (znesek 4.979,40 EUR), - da odstopa strop v mansardi, ter da znaša znesek sanacije 2.239,39 EUR, - da znaša vrednost neizvedenega dela zaradi manjšega nadstreška pri gospodarskem objektu 5.850,00 EUR. Graja tudi obseg neizvedenih del ter njihovo ovrednotenje. Na vse te pritožbene navedbe je odgovorilo že sodišče prve stopnje v točkah 43 in 51 obrazložitve. Sodišče druge stopnje te razloge, zaradi nepotrebnega ponavljanja, povzema ter dodaja, da na ostale, nebistvene pritožbene očitke ne odgovarja.

Sodišče druge stopnje v nadaljevanju soglaša s materialno pravno oceno, da je tožnica upravičena do znižanja plačil po obeh gradbenih pogodbah, tako za vrednost del, za katere je izvedenec ugotovil, da jih toženka ni izvedla kot za vrednost del, ki odstopajo od projektne dokumentacije. Sodišče prve stopnje je v točki 43 obrazložilo, tako za stanovanjski objekt kot za gospodarsko poslopje na naslovu ..., katera dela, ki jih zajemata gradbeni pogodbi, niso bila opravljena ter katera odstopajo od projektne dokumentacije. Glede ocene vrednosti teh del, ki predstavljajo gradbena dela s stvarno napako, je sledilo ugotovitvam izvedenca ter razloge navedlo v točki 51 obrazložitve. Iz izvedenskega mnenja in dopolnitve je razbrati, da je izvedenec za vsako od ugotovljenih odstopanj od projektne dokumentacije strokovno pojasnil, opisal ter ovrednotil stroške sanacij, ki bodo potrebne, da se napake odpravijo. Na podlagi teh strokovnih ugotovitev je pravilna presoja, da je tožnica upravičena tudi do povrnitve ocenjenih stroškov nujnih sanacij gradbenih del.

Zato sodišče druge stopnje pritrjuje, da tudi, s strani izvedenca ugotovljene potrebne sanacije: spoja lege, hidroizolacije na hiši, stropa v mansardi in ostrešja na gospodarskem objektu, s stroški inženiringa in 9,5% DDV, predstavljajo dela, ki imajo napake, zaradi katerih je naročnik odstopil od pogodbe. Zato njihova ocenjena vrednost tvori del znižanja plačila, ki je bilo izvršeno s strani tožnice na podlagi spornih gradbenih pogodb. Da je tožnica na podlagi obeh pogodb plačala znesek 116.468,73, je sodišče prve stopnje ugotovilo in obrazložilo v 52. točki izpodbijane sodbe. Zato ne drži pritožbena navedba, da sodišče tega dejstva, ki je tudi bilo sporno, ni ugotavljalo. Tožnica je zato upravičena od toženke zahtevati vračilo zneska v višini 35.667,12 EUR (vrednost neizvedenih del in del, ki odstopajo od projektne dokumentacije).

Posledično je potrebno spremeniti tudi stroškovno odločitev (drugi odstavek 165. člena ZPP in drugi odstavek 154. člena ZPP). Ker je bilo reviziji ugodeno tudi glede stroškovne odločitve o deležu pravdnih stroškov, ki sta jih pravdni stranki dolžni povrniti druga drugi, je posledično šteti za razveljavljeno tudi odločitev o višini pravdnih stroškov. Tožnica je uspela od vtoževanega zneska 66.525,05 EUR do višine 46.277,00 EUR, kar pomeni, da je njen uspeh 69,5%, uspeh toženke pa je 30,5 %. Zato je toženka dolžna tožnici povrniti 69,5 % njenih pravdnih stroškov, tožnica pa toženki 30,5 % njenih pravdnih stroškov (četrti odstavek 163. člena ZPP).

Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbi toženca ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo (v točki VII. izreka), nadalje je pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v točkah II in VI izreka, skladno s prvim odstavkom 354. člena ZPP, v presežku pa je pritožbo tožeče stranke zavrnilo ter potrdilo izpodbijano sodbo (določba 353. člena ZPP).

V skladu s 154. in 155. členom ZPP ter Zakonom o sodnih taksah je tožnica upravičena do povračila stroškov sestave revizije 1050 točk (tar. št. 22 OT), 2% materialnih stroškov, 22% DDV in sodne takse v znesku 538,00 EUR, kar znaša 1.322,00 EUR. Toženka pritožbenih stroškov ni priglasila. Nista pa upravičeni pravdni stranki do povračila stroškov sestave odgovorov na pritožbo ter na revizijo, ker odgovora nista bistveno pripomogla k reševanju pravnih sredstev (določba 155. člena ZPP). Toženka je zato dolžna plačati tožnici 1.322,00 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe (določba 313. člena ZPP).

-------------------------------