Jedro

Obdolženec, kljub zahtevi zagovornika, sicer res ni bil zaslišan, vendar pa zaslišanje ni obvezno, saj se po določilu drugega odstavka 496. člena ZKP zaslišanje storilca opravi le, če je to potrebno in če njegovo stanje to dopušča. Sodišče o tem, ali je zaslišanje obdolženca potrebno, presoja na podlagi vsebine poročila o izvrševanju varnostnega ukrepa, na zahtevo obdolženca ali zagovornika pa obdolženca zasliši, če v zahtevi za zaslišanje navedeta konkretne in relevantne okoliščine, ki utemeljujejo potrebnost zaslišanja.

Izrek

Pritožba zagovornika obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je Okrožno sodišče v Ljubljani odločilo, da se izvrševanje varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, izrečenega obdolženemu A. A. s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani IV K 35418/2014 z dne 19. 12. 2014 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani III Kp 35418/2014 z dne 4. 3. 2015 ter v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani II Ks 35418/2014 z dne 18. 12. 2015 in sklepom Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 35418/2014 z dne 9. 3. 2016, nadaljuje. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obdolženca oprostilo plačila stroškov postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, po prvem odstavku 97. člena ZKP pa je nagrado in potrebne izdatke obdolženčevega zagovornika naložilo v breme proračuna.

2. Zoper sklep se je pravočasno pritožil obdolženčev zagovornik iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve kazenskega zakona in predlagal, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da obdolžencu izreče varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti oziroma obdolžencu varnostni ukrep obveznega zdravljenja v ustanovi odpravi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu izpodbijanega sklepa in pritožbenih navedb zagovornika ter proučitvi podatkov v spisu sodišče druge stopnje ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je na podlagi v rednem postopku za obdolženca izdelanih izvedenskih mnenj psihiatrične stroke, Poročila o izvajanju varnostnega ukrepa Enote za forenzično psihiatrijo Univerzitetnega kliničnega centra X. z dne 7. 6. 2016 in upoštevaje težo, način in okoliščine storitve kaznivih dejanj, utemeljeno zaključilo, da je pri obdolžencu še vedno podana visoka stopnja realne in konkretne nevarnosti, da bi na prostosti lahko ponovno storil kakšno hudo kaznivo dejanje zoper življenje, telo ali premoženje, ki jo je mogoče odpraviti le s psihiatričnim zdravljenjem in varstvom obdolženca v forenzičnem psihiatričnem oddelku zdravstvenega zavoda.

5. Zagovornik s pritožbenimi očitki, da sodišče prve stopnje pred odločitvijo o nadaljnjem izvrševanju varnostnega ukrepa, kljub zahtevi zagovornika in zmožnosti obdolženca za zaslišanje, obdolženca ni zaslišalo, pravilnosti odločitve v izpodbijanem sklepu ne more omajati. Obdolženec, kljub zahtevi zagovornika, sicer res ni bil zaslišan, vendar pa zaslišanje ni obvezno, saj se po določilu drugega odstavka 496. člena ZKP zaslišanje storilca opravi le, če je to potrebno in če njegovo stanje to dopušča. Sodišče o tem, ali je zaslišanje obdolženca potrebno, presoja na podlagi vsebine poročila o izvrševanju varnostnega ukrepa, na zahtevo obdolženca ali zagovornika pa obdolženca zasliši, če v zahtevi za zaslišanje navedeta konkretne in relevantne okoliščine, ki utemeljujejo potrebnost zaslišanja, ki pa jih pritožnik v svojih „Urgencah“ z dne 22. 6. 2016 in 24. 6. 2016 (list. št. 810 in 811) ni izkazal, temveč je navzočnost obdolženca na javni seji zahteval brez navedbe kakršnih koli razlogov. Odločitev o potrebnosti zaslišanja obdolženca je v pristojnosti sodišča, zato je zatrjevanje pritožnika, da bi moralo sodišče prve stopnje v predmetnem postopku vsaj preveriti, ali je njegovo zaslišanje potrebno (pri čemer niti ne pojasni na kakšen način), neutemeljeno. Zagovornik v pritožbenih navedbah potrebnost zaslišanja obdolženca utemeljuje s selektivnim povzemanjem Poročila o izvajanju varnostnega ukrepa, da se obdolženec že zaveda nevarnosti svojega početja v času storitve kaznivih dejanj, da nad ubojem verbalno izraža obžalovanje ter da na enoti ni agresiven ali drugače vedenjsko problematičen, povsem pa prezre, da iz poročila, kot ga je v razlogih izpodbijanega sklepa pravilno povzelo sodišče prve stopnje, tudi izhaja, da se obdolženi zdravi zaradi hude duševne motnje paranoidne shizofrenije, da je pri njem močno izražen shizofrenski osebnostni deficit, kar pomeni hudo okrnjenost v osebnostnem in socialnem funkcioniranju, da so v klinični sliki pri njem predvsem izstopajoči t. i. „minus simptomi“ shizofrenije, da je njegovo bolezensko stanje kronificirano, funkcioniranje pa trajno močno okrnjeno ter da je obdolženemu sedanji način varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva še potreben. V kolikor pa pritožnik, upoštevaje njegove navedbe na javni seji, zatrjuje, da bi bilo zaslišanje obdolženca potrebno v zvezi z njegovo željo po premestitvi na oddelek z manj strogim režimom (ki jo je obdolženec izrazil že na javni seji 18. 12. 2015), pa je, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, odločitev o premestitvi obdolženca na drug oddelek v pristojnosti zdravstvenega zavoda v katerem se varnostni ukrep izvršuje. Sodišče druge stopnje torej pritrjuje presoji prvostopenjskega sodišča, da upoštevaje jasnost in nedvoumnost poročila o izvajanju varnostnega ukrepa pred odločitvijo zaslišanje obdolženca ni bilo potrebno.

6. Pritožbeno sodišče ne sprejema pritožbenih navedb, da je sodišče prve stopnje odločalo na podlagi Poročila o izvajanju varnostnega ukrepa ki ga je izdala lečeča psihiatrinja in ne mnenja zdravnika, kot to določa prvi odstavek 496. člena ZKP. Poročilo o izvajanju varnostnega ukrepa in mnenje, da je izvrševanje varnostnega ukrepa pri obdolžencu še potrebno, je izdano s strani zdravstvenega zavoda, sestavila pa sta ga lečeča zdravnica Enote za forenzično psihiatrijo B. B., dr. med. specialistka psihiatrije in predstojnik Oddelka za psihiatrijo, asist. C. C., dr. med. spec. psihiater, torej zdravnika, kot je to določeno v ZKP; povsem razumljivo in logično pa je pri sestavi poročila in mnenja sodelovala tudi obdolženčeva lečeča zdravnica, ki je s potekom zdravljenja njegove duševne motnje najbolj seznanjena.

7. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.