Jedro

Prvostopenjski organ je na podlagi podatkov zemljiške knjige in katastrskih podatkov, torej na podlagi podatkov iz uradnih evidenc, pravilno ugotovil, da nepremičnine v lasti tožnika obsegajo skupaj 3ha 71a in 31m² primerljivih kmetijskih površin in glede na tak obseg ne izpolnjujejo pogoja iz prvega odstavka 2. člena ZDKG, to je pogoja obsega najmanj 5 ha primerljivih kmetijskih površin.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Upravna enota Murska Sobota je z izpodbijano odločbo v 1. točki izreka odločila, da se v tej točki navedene nepremičnine v k.o. ... in k.o. ..., v lasti A.A., ne določijo za zaščiteno kmetijo. V 2. točki izreka je odločila, da se pri prej navedenih nepremičninah izvede izbris zaznambe zaščitene kmetije B.B., ki je bila vpisana na podlagi pravnomočne odločbe UE Murska Sobota, št. 321-1378/00-405 z dne 13. 12. 2000. Postopek preverjanja, ali kmetija še izpolnjuje pogoje za zaščiteno kmetijo, temelji na določbah Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (v nadaljevanju ZDKG). Ugotovljeno je bilo, da je kmetija v lasti A.A. in na parc. št. 4294 in 8796, obe k.o. ..., v solasti z C.C. (do 1/3). Ob upoštevanju določbe 2. člena ZDKG, parc. št. 4294 in 8796 k.o. ... možno šteti v zaščiteno kmetijo, zaradi solastništva druge lastnice. V nadaljevanju je upravni organ ugotavljal, ali kmetijska oziroma kmetijsko gozdarska gospodarska enota obsega najmanj 5 ha in ne več kot 100 ha primerljive kmetijske površine. Opravljena je bila ustna obravnava, na kateri je bil A.A. seznanjen, da njegova kmetija ne izpolnjuje pogojev za zaščiteno kmetijo, s čimer se ni strinjal. Ker je bilo na podlagi izračuna ugotovljeno, da vsa kmetijka in gozdna zemljišča znašajo 3 ha in 71 a ter 31 m² primerljive kmetijske površine, se kmetija A.A. ni določila za zaščiteno kmetijo.

2. Drugostopenjski organ, Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, je pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo zavrnilo.

3. Tožnik odločitvi oporeka zaradi bistvene kršitve določb upravnega postopka, ker sta odločbi nerazumljivi, zato ju ni mogoče preizkusiti, posledično pa je bilo kršeno materialno pravo. Tožena stranka podatkov vpisanih v zemljiški knjigi ni preverila z vso skrbnostjo in zato ni ugotovila, da je bila na področju, kjer ležijo sporne parcele, uvedena komasacija, ki še ni dokončno urejena. Iz tega razloga pri nekaterih parcelah še ni navedeno lastništvo, pri nekaterih pa je navedena kot lastnica še vedno pred 13 leti umrla B.B. Prav tako so v različnih potrdilih Finančne uprave Republike Slovenije navedeni različno visoki katastrski dohodki. Velikost obeh parcel, ki ležita v k.o. ... znaša skupno 973 m². Prav tako iz dispozitiva odločbe ni mogoče razbrati, katere parcele spadajo v k.o. ... in katere v k.o. ..., zato odločbe toženke ni mogoče preizkusiti. Postavlja se vprašanje, zakaj je bila izpodbijana odločba izdana tako hitro in zakaj upravni organ ni sledil tožnikovemu predlogu, da naj začeti postopek do končanja komasacijskega postopka prekine in šele potem ugotovi, ali so dejansko izpolnjeni pogoji po ZDKG. Predlaga, da sodišče po opravljani ustni obravnavi izpodbijano odločbo odpravi ter vrne zadevo v novo odločanje ter do dokončne odločitve zadrži izbris zaščitene kmetije v zemljiški knjigi.

4. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise in odgovor na tožbo, v katerem prereka tožbene navedbe, kot neutemeljeno iz razlogov navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K I. točki izreka:

5. Tožba ni utemeljena.

6. Po presoji sodišča je izpodbijani upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen iz razlogov, ki so navedeni v izpodbijani odločbi in se sodišče nanje v tej sodbi sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1). Sodišče je zato tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1), k tožbenim navedbam pa še dodaja:

7. Po prvem odstavku 2. člena ZDKG je zaščitena kmetija po tem zakonu kmetijska oziroma kmetijsko-gozdarska gospodarska enota, ki je v lasti ene fizične osebe ali lasti, solasti ali skupni lasti zakonskega para, ali oseb, ki živita v registrirani istospolni partnerske skupnosti, ali v solasti enega od staršev in otroka ali posvojenca oziroma njegovega potomca in obsega najmanj 5 ha in ne več kot 100 ha primerljive kmetijske površine.

8. Prvostopenjski organ je na podlagi podatkov zemljiške knjige in katastrskih podatkov, torej na podlagi podatkov iz uradnih evidenc, ki so priloženi upravnemu spisu, pravilno ugotovil, da nepremičnine v lasti tožnika obsegajo skupaj 3ha 71a in 31m² primerljivih kmetijskih površin in glede na tak obseg ne izpolnjujejo pogoja iz prvega odstavka 2. člena ZDKG, to je pogoja obsega najmanj 5 ha primerljivih kmetijskih površin. V skladu z isto zakonsko določbo, pa je pravilno ugotovil tudi, da se v obseg predmetne kmetije, ne morejo všteti nepremičnine parc. št. 4294 in 8796 k.o. ..., v solastnini C.C. do 1/3, ker mora biti na podlagi prej navedene zakonske določbe 2. člena ZDKG kmetija v lasti, solasti ali skupni lasti največ dveh oseb, ki jih določa zakona. V kolikor namreč solastniška struktura ni skladna z določbo 2. člena ZDKG, se ne upošteva pri ugotavljanju pogojev iz tega člena in se ne upošteva pri ugotavljanju obsega kmetije.

9. Sodišče kot neutemeljenega zavrača tožbeni ugovor, da bi organ moral ugotavljati, ali so izpolnjeni pogoji za zaščiteno kmetijo, ob upoštevanju tudi nepremičnin vključenih v komasacijski postopek, kjer je še vedno vpisano lastništvo B.B. in da na nekaterih parcelah lastništvo še vedno ni navedeno. Tožnik s tem ugovorom v bistvu ugovarja, da so bili uporabljeni napačni podatki o obsegu ugotavljanja primerljivih kmetijskih površin, vendar pa je pri tem svojem ugovoru tako splošen, da ga sodišče ne more preveriti. Iz izpodbijane odločbe, ki temelji na uradnih podatkih je namreč razvidno, da je organ uporabil podatke zemljiškega katastra in v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedel koliko kmetijskih zemljišč z določeno boniteto in koliko godnih zemljišč kmetija obsega kmetija, torej bi moral tožnik za svoje ugovore ponuditi dokaze ali jih vsaj določneje opredeliti.

10. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Sodišče je odločitev sprejelo na seji in ni opravilo predlagane obravnave. V 59. členu ZUS-1 je namreč določeno, da sodišče lahko odloči brez glavne obravnave (sojenje na seji), če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno. Ne glede na to, pa lahko odloči brez glavne obravnave tudi v primerih iz drugega odstavka 59. člena ZUS-1, med drugim tudi, če je dejansko stanje med tožnikom in tožencem sporno, vendar stranke navajajo zgolj tista nova dejstva in dokaze, ki jih skladno z ZUS-1 sodišče ne more upoštevati (52. člen ZUS-1) ali pa predlagana nova dejstva in dokazi niso pomembni za odločitev (2. alinea drugega odstavka 59. člena). V obravnavanem primeru je sodišče presojo izvedlo na podlagi listin upravnega spisa, zato glede na določbe 2. alinee drugega odstavka 59. člena in odločitev sprejelo na seji.

K II. točki izreka:

11. Po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda; pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Po tretjem odstavku tega člena pa tožnik lahko iz razlogov iz drugega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno.

12. Iz citiranih določb 32. člena ZUS-1 izhaja, da je procesna predpostavka za izdajo začasne odredbe vložena tožba, o kateri sodišče še ni pravnomočno odločilo. V obravnavani zadevi pa je sodišče o tožbi izdalo predmetno sodbo, s katero je v zadevi pravnomočno odločeno. Zato je moralo tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe zavreči (ob smiselni uporabi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1).