Jedro

Če se s tožbo uveljavljajo zahtevki z različnimi dejanskimi in pravnimi podlagami se tako pristojnost sodišča kot pravica do revizije ugotavljata po vrednosti vsakega posameznega zahtevka (prvi odstavek 39., drugi odstavek 41. člena ter drugi odstavek 182. člena ZPP).

Izrek

Revizija se v delu, ki se nanaša na odločitev o terjatvi 170.027 SIT s pripadki zavrže, v delu, ki se nanaša na odločitev o terjatvi 4.199.170,20 SIT s pripadki, pa se zavrne.

Zahteva tožencev, da se jim povrnejo stroški odgovora na revizijo, se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožnikov zahtevek, da mu morata prva in tretja toženka plačati 170.027,00 SIT iz naslova investicij v lokal prve toženke, zavrnilo pa je tudi nadaljnji zahtevek, da so mu toženci dolžni plačati odškodnino 4.199.170,20 SIT z obrestmi za škodo, ki da so mu jo toženci povzročili s posegi na najetem lokalu.

Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zoper navedeno sodbo zavrnilo in prvostopenjsko sodbo potrdilo.

Revizijo zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložil tožnik iz vseh revizijskih razlogov in predlagal, da se sodbi sodišč nižjih stopenj razveljavita. Kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP naj bi bila podana, ker navedba sodbe sodišča prve stopnje o tem, kateri dokazi so bili izvedeni, ni v skladu z dokaznim sklepom na zadnjem naroku. V reviziji vztraja, da sta utemeljena oba zahtevka, tako zaradi povračila neamortizirane vrednosti vlaganj v znesku 170.027 SIT, kot zaradi plačila odškodnine v znesku 4.199.170,20 SIT z obrestmi. Opozarja, da je ponudil dve dejanski pravni podlagi: splošno po določbah 154., 189., 262. in 266. člena ZOR ter iz naslova nelojalne konkurence. Zgrešeno je stališče pritožbenega sodišča, da ni vzročne zveze med protipravno zasedbo lokala in nastalo škodo. Škoda je posledica opravljanja cvetličarstva v spornem lokalu in upravno dovoljenje, ki je bilo izdano tožencem, ni pretrgalo vzročne zveze. Konkurenčna dejavnost tožencev je zmanjšala promet tožnika v letih 1992 in 1993, kar dokazujejo primerjalni podatki v letih 1987-1990 in za leto 1994. V letih 1992 in 1993 se je promet dejansko delil na dva lokala in zato je imel v svojem lokalu manjši dohodek, kot pa bi ga imel sicer. Toženci so imeli na ... dva lokala: šiviljstvo in sporno cvetličarstvo. Ni pa ugotovljeno, na katerega od obeh lokalov se nanaša upravno dovoljenje, ki je bilo izdano tožencem v zvezi z razširitvijo njihove dejavnosti. Ugotovitve nižjih sodišč o teh okoliščinah so nasprotne z listinami, kot so upravno dovoljenje, uradni zaznamek inšpektorja in vloga prve toženke z dne 17.7.1993. Zaradi navedenega je podana tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Končno je zmotno materialnopravno stališče sodišča druge stopnje, da mora povzročitelj škode dokazati pomanjkanje vzročne zveze. Sodišče prve stopnje tudi ni povedalo, kateri element civilnega delikta naj bi bil izključen.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožencem, ki so nanjo odgovorili in predlagali, da se jo zavrne.

Revizija ni dovoljena v delu, ki se nanaša na odločitev o terjatvi 170.027 SIT, v preostalem delu pa ni utemeljena.

O nedovoljenem delu revizije: Tožnik je uveljavljal s tožbo dva zahtevka z različnima dejanskima in pravnima podlagama (prvi se je nanašal na povrnitev zatrjevanih vlaganj, drugi pa na plačilo odškodnine za škodo). V takih primerih se tako pristojnost sodišča kot pravica do revizije ugotavlja po vrednosti vsakega posameznega zahtevka (prvi odstavek 39. in drugi odstavek 41. člena ZPP ter drugi odstavek 182. člena ZPP). Po določilu drugega odstavka 367. člena ZPP je revizija v premoženjskih sporih dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 SIT. Ker znaša terjatev iz naslova vrnitve vlaganj 170.027 SIT, vrednost tega izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 1,000.000 SIT. Revizijsko sodišče je moralo zato tožnikovo revizijo v tem delu zavreči kot nedovoljeno (377. člen ZPP).

O neutemeljenem delu revizije: Ta del revizije se nanaša na tožnikovo odškodninsko terjatev do tožencev. Iztoževana škoda naj bi tožniku nastala zato, ker da so toženci protipravno zasedli lokal, v katerem je pred preselitvijo v novi lokal (januarja 1992) opravljal cvetličarsko dejavnost, od 23.1.1992 pa je v njem opravljala tako dejavnost tretja toženka.

Navedeni spor je moralo revizijsko sodišče presoditi na podlagi dejanskega stanja, ki sta ga ugotovili sodišči nižjih stopenj. Njune bistvene ugotovitve so bile naslednje: lokal na v ..., katerega lastnica je bila prva toženka, je imel tožnik v najemu več let in na podlagi odpovedi najemnega razmerja je ta lokal izpraznil ter začel opravljati isto, to je cvetličarsko dejavnost 16. ali 17.1.1992 v novem lokalu v isti ulici. Toženci so v prejšnji tožnikov lokal (naprej sporni) vdrli 24.1.1992, kar je bil predmet motenjskega spora, ki ga je tožnik dobil. Tretja toženka je pridobila upravno dovoljenje za opravljanje cvetličarske dejavnosti z veljavnostjo za nazaj to je od 23.1.1992 in je tako dejavnost opravljala v spornem lokalu. Tožnikove stranke so bile o njegovi preselitvi v novi lokal v isti ulici primerno obveščene. Tožnik po ugotovitvah sodišč nižjih stopenj ni dokazal kakšnih takih ravnanj tožencev, ki bi bila v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji in s katerimi bi se povzročila ali utegnila povzročiti škoda drugemu trgovcu, pravni osebi ali potrošniku. Višji sodišči sta zato zaključili, da toženci niso storili dejanja nelojalne konkurence. Ker tožnik po presoji sodišč nižjih stopenj ni dokazal niti vzročne zveze med zatrjevanimi nedopustnimi ravnanji tožencev in zatrjevano škodo, sta tožnikov odškodninski zahtevek v celoti zavrnili.

Oškodovanec lahko zahteva povrnitev povzročene škode na podlagi določb odškodninskega prava (154. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR in naslednji členi), če izkaže obstoj škode, da ta izvira iz nedopustnega ravnanja, da obstaja vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem povzročitelja škode in da obstaja tudi odgovornost povzročitelja škode. Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišči nižjih stopenj ugotavljali obstoj tistih dejanj tožencev, ki naj bi po tožnikovih trditvah predstavljala vzrok nastanka njegove škode. Ali je določeno dejanje - dejstvo, povzročilo škodo, je pravno vprašanje. Sodišči nižjih stopenj sta ugotovili, da je tretja toženka res opravljala cvetličarsko dejavnost v lokalu, v katerem je tožnik opravljal enako dejavnost pred preselitvijo. Toda ugotovili sta še, da je imela tretja toženka upravno dovoljenje za opravljanje take dejavnosti od 23.1.1992 dalje, da toženec tedaj dovoljenja za opravljanje take dejavnosti v spornem lokalu ni imel več, ker je smel opravljati tako dejavnost v novem lokalu in v katerem je tako dejavnost tudi že opravljal od 16. ali 17.1.1992 dalje. Ob tem sta še ugotovili, da so bile tožnikove stranke primerno obveščene o preselitvi njegove cvetličarske dejavnosti na novo lokacijo. Take ugotovitve tudi po presoji revizijskega sodišča ne utemeljujejo zaključek, da je tožnikova škoda posledica nedopustnih ravnanj tožencev. Odločilnega pomena sta nedvomno ugotovitvi, da je tretja toženka imela upravno dovoljenje za opravljanje cvetličarske dejavnosti in da se je to nanašalo na lokacijo ..., pri čemer ne more biti odločilno, da je imela prva toženka na tej lokaciji dva lokala (kot tožnik zatrjuje v reviziji in kar predstavlja tudi nedovoljeno širjenje dejanske podlage spora). Poslovanje tretje toženke v spornem lokalu zato ni bilo nedopustno. Navedene ugotovitve tako utemeljujejo sklep, da tožnikova zatrjevana škoda ni posledica nedopustnega ravnanja tretje toženke oziroma vseh tožencev. Zato je bila pravilna presoja sodišč nižjih stopenj, da tožnikov odškodninski zahtevek, oprt na 154. in naslednje člene ZOR, ni utemeljen. Ker pa sodišči nižjih stopenj v ravnanjih tožencev nista ugotovili ničesar takega, kar bi moglo predstavljati nelojalno konkurenco (v smislu 30. in 31. člena Zakona o trgovini), tudi na tej podlagi ni mogla biti podana odškodninska odgovornost tožencev. Neutemeljena je revizija tudi v delu, kolikor opira odškodninski zahtevek na določila 156. člena ZOR. Določbi prvega in drugega odstavka navedenega člena dajeta podlago za varstvo pred škodno nevarnostjo ali vznemirjanjem, tretji odstavek pa povrnitev škode, ki nastane zaradi opravljanja splošne koristne dejavnosti, za katero obstaja dovoljenje pristojnega organa (dovoljena dejavnost pa povzroča na primer nedovoljene imisije in podobno). Obravnavani škodni primer pa ni tak in zato ne daje podlage za uporabo navedenega pravnega pravila. Revizijsko sodišče v skladu z navedenim ugotavlja, da z odločitvama sodišč nižjih stopenj ni bilo kršeno materialno pravo.

Bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zadevajo samo sestavo sodbe. Vsebina dokaznega sklepa (na zadnjem naroku), ki naj ne bi bil točno povzet v razlogih sodbe, torej ne more predstavljati zatrjevane kršitve. Sicer pa revizijsko sodišče ugotavlja, da vsebujeta obe sodbi sodišč nižjih stopenj zadostne in jasne razloge o dejanski in pravni podlagi sprejetih odločitev ter da zato s sodbama ni bila zagrešena očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

Ker revizijsko sodišče ni ugotovilo v reviziji zatrjevanih ali uradoma upoštevnih kršitev, je tožnikovo revizijo moralo zavrniti (378. člen ZPP).

Zahtevo tožencev za povrnitev stroškov odgovora na revizijo je revizijsko sodišče zavrnilo, ker je ocenilo, da vsebuje odgovor med postopkom že iznešena stališča in da zato z njim nastali stroški niso potrebni stroški postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s 155. členom ZPP).