Jedro

Delna izvršitev izrečene zaporne kazni zaradi neizpolnjevanja nalog v okviru dela v splošno korist.

Izrek

I. Pritožba obsojenega T.P. se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojeni T.P. je dolžan plačati sodno takso v znesku 30,00 EUR.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se kazen zapora, ki je bila obsojenemu T.P. izrečena s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti II K 8785/2018 z dne 16. 4. 2019 delno, in sicer v trajanju 62 dni, izvrši v zavodu za prestajanje kazni zapora.

2. Zoper tak sklep se je pritožil obsojeni T.P., brez navedbe izpodbojnih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in kazen zapora spremeni v denarno kazen.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Obsojenec v pritožbi navaja, da ne more za 62 dni v zapor, ker ga ni doma. Zaposlen je v tujini, kjer tudi ostaja. Domov prihaja samo še na dopust, posledično čemur podaja zaprosilo za spremembo izrečene kazni zapora v denarno kazen.

5. S povzetimi navedbami obsojenec ne more biti uspešen. Sodišče prve stopnje je namreč v izpodbijanem sklepu navedlo podrobne in argumentirane razloge, s katerimi pritožbeno sodišče v celoti soglaša in se v zaobid ponavljanju nanje sklicuje, v zvezi s pritožbenimi navedbami obsojenca pa le še dodaja:

6. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev pravilno oprlo na določbo enajstega odstavka 86. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v skladu s katero v primeru, če obsojenec v celoti ali deloma ne izpolnjuje nalog v okviru dela v splošno korist ali v pomembnem delu ne izpolnjuje navodil v okviru varstvenega nadzorstva ali se izmika stiku s svetovalcem ali drugače krši obveznosti iz dela v splošno korist, sodišče s sklepom odloči, da se izrečena kazen zapora izvrši v obsegu neopravljenega dela. V nadaljevanju je podrobno pojasnilo, da je obsojenec k delu v splošno korist sicer pristopil in po pravnomočni sodbi Okrožnega sodišča v Murski Soboti II K 8785/2018 z dne 16. 4. 2019 od skupno prisojenih 300 ur dela v splošno korist dejansko opravil 176 ur, vendar pa svojih obveznosti že od začetka ni izpolnjeval dovolj resno. Iz podatkov spisa in razlogov izpodbijanega sklepa (točka 12 obrazložitve) je tako razvidno, da obsojenec že v začetni fazi na dogovorjeno delo bodisi ni prihajal vestno bodisi sploh ni prihajal, pri čemer za izostanek ni navedel nikakršnih upravičenih razlogov. Obsojenčev neresen odnos do opravljanja naloženih mu obveznosti se je izrazil v razmerju do kar štirih izvajalcev sankcij (R.D.R., M. – d. za s. v. so.p, K. k, Z,, Š. n. k. B.), ki so posledično njegovemu neprimernemu pristopu do dela od sklenjenih dogovorov odstopili. Po vsem navedenem je tako zaključiti, da je neopravljenih 124 ur dela v splošno korist le posledica obsojenčevih lastnih odločitev in zadanih prioritet, da se torej preseli v tujino in navkljub obveznostim iz pravnomočne sodbe, začne v drugi državi opravljati pridobitno delo. Pri tem pa ne gre prezreti niti, da se obsojenec ni oziral na večkratno opozarjanje o posledicah nepravočasno opravljenega dela v splošno korist, ter da je bil do večih možnostih podaljšanja roka za opravo dela v splošno korist povsem brezbrižen, saj se, kakor je ugotovilo sodišče prve stopnje, navkljub prizadevanju svetovalca probacijske enote po večkratnem vnovičnem iskanju novega izvajalca sankcije sploh ni potrudil naloženega dela opraviti vestno, pravilno in v celoti. S takim ravnanjem je obsojenec, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, pokazal skrajno neprimeren odnos do privilegija, ki mu je bil omogočen glede izvršitve izrečene mu kazni zapora.

7. Neutemeljeno je tudi obsojenčevo zavzemanje za spremembo izrečene kazni zapora v denarno kazen. Tak predlog namreč ne more biti predmet tega pritožbenega postopka, v katerem se odloča le o načinu izvršitve kazni zapora oziroma o posledicah kršitve enajstega odstavka 86. člena KZ-1 in ne o izbiri vrste kazenske sankcije. V luči navedenega se zato kot nerelevantne izkažejo preostale obsojenčeve navedbe o tem, da se je zaposlil v tujini, kjer namerava tudi ostati in se domov vračati samo še na dopust, kakor tudi njegov interes po »poračunanju neoddelane kazenske sankcije«. Sicer je obsojenčeva sprememba načina življenja vsekakor vzpodbudna okoliščina, a vendar je izvršitev kazni zapora v obsegu neopravljenega dela le posledica, na katero bi moral obsojenec misliti tedaj, ko je namesto opravljanja dela v splošno korist, dal prednost lastnim interesom in odšel na delo v tujino.

8. Ob vsem navedenem pa pritožbeno sodišče le še pripominja, da okoliščina, kdaj bo obsojenec nastopil in opravljal delo v splošno korist, ni prepuščena njegovi volji oziroma odločitvi in ni odvisna od tega, kdaj bi obsojenec eventualno imel čas, da bi vendarle opravil delo v splošno korist, saj bi vsi obsojenčevi interesi morali biti podrejeni ravno izpolnjevanju obveznosti po pravnomočni sodbi.

9. Po obrazloženem, in ko v pritožbeni obrazložitvi ni zaslediti ničesar, do česar bi se moralo pritožbeno sodišče posebej opredeliti, je bilo treba pritožbo obsojenega T.P. zavrniti kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena Zakona o kazenskem postopku, v nadaljevanju ZKP).

10. Izrek o plačilu sodne takse temelji na določbah prvega odstavka 98. člena ZKP in je posledica neuspele pritožbe obsojenega T.P.. Sodna taksa je bila odmerjena v skladu z Zakonom o sodnih taksah in po tar. št. 74013 Taksne tarife.