Jedro

Tožena stranka tožniku neutemeljeno odreka pravico do restituiranja s škodnim ravnanjem povzročenega stanja, saj je prav to namen t.i. popolne odškodnine v pomenu določbe 190. člena ZOR - tudi če gre za ekvivalenco kot obliko odškodnine za gmotno škodo, katere obseg je determiniran z višino stroškov, potrebnih za vzpostavitev takšnega gmotnega položaja oškodovanca, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodnega dejanja.

Izrek

Pritožbama se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem obsodilnem delu za znesek nad 124.799,00 SIT tožniku z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.6.1999 dalje do plačila prisojene odškodnine in glede odločitve o pravdnih stroških (ustrezni del prvega odstavka njenega izreka) ter v zavrnilnem delu (drugi odstavek njenega izreka) razveljavi in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o stroških pritožbenega postopka pravdnih strank se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo zahtevku tožnika in toženi stranki naložilo, da mu mora iz naslova odškodnine za gmotno škodo, povzročeno na njegovem zemljišču ob priliki izgradnje t.i. blejske vpadnice, plačati znesek 1.510.268,20 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.6.1999 dalje do plačila ter mu povrniti njegove pravdne stroške v znesku 334.225,40 SIT (prvi odstavek izreka prvostopne sodbe), medtem ko je višji zahtevek tožnika - to je za znesek 977.221,80 SIT in glede zakonitih zamudnih obresti od terjanega zneska odškodnine za čas od 1.6.1992 do 31.5.1999 - zavrnilo (drugi odstavek izreka prvostopne sodbe). Zoper sodbo sodišča prve stopnje sta se pritožili obe pravdni stranki. Tožena stranka jo izpodbija v obsodilnem delu nad zneskom 124.799,00 SIT s pripadki tožniku prisojene odškodnine, pri čemer uveljavlja kot pritožbena razloga zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter zmotno uporabo materialnega prava. Sodišču prve stopnje očita, da je prezrlo ugotovitve iz mnenja izvedenca A.Č., po katerih vrednost parcel, ki jih je z menjalno pogodbo pridobil tožnik, za 599.611,00 SIT presega vrednost njegovih parcel, ki so bile uporabljene za izgradnjo blejske vpadnice v površini 1711 m2. Ta presežek znaša 280 % ocenjene vrednosti navedene površine in za toliko je bil tožnik z menjavo neupravičeo obogaten. Iz tega izvedenskea mnenja izhaja, da znaša razlika v vrednosti tožniku preostalih površin po stanju pred in po zasutju 124.799,00 SIT v škodo tožnika, kar je tudi maksimalni znesek odškodnine, do katerega bi tožnik še bil upravičen. Tako pa sodišče izhaja iz napačne predpostavke, da je treba zasuto površino ponovno humuzirati in s tem prihaja v nasprotje z lastno pravilno ugotovitvijo, da v danem primeru vzpostavitev prejšnjega stanja zaradi nesorazmernih stroškov ni možna. Sicer pa so bila tožnikova gozdna zemljišča zaradi katastrofalnega vetra v letu 1984 gola in se zato zastavlja vprašanje, ali je stanje po zasutju sploh slabše od prejšnjega, saj je bila zasuta površina sanirana že z navozom humusa, z zatravljenjem in s posaditvijo gozdnega drevja. Tožena stranka graja tudi vrednotenje na mnenje izvedenca oprte ugotovitve o 50 %-nem propadu drevesnih sadik ob pogozdovanju, saj je tak izpad povsem običajen ob slehernem pogozdovanju. Zato je nerealna prvostopna ocena o 75 %-ni neuspešnosti pogozditve. Razen tega bi bilo treba upoštevati, da je izvedenec opravil ogled zemljišč že 8.10.1993 in da se je stanje tožnikovih gozdnih površin od takrat do danes že bistveno izboljšalo. Zaradi katastrofalnega vetra v letu 1984 - s posledico goloseka pa tožnik tudi ni upravičen do odškodnine zaradi izpada dohodka za preteklih 10 let ter 40-letnega bodočega donosa po določbah 189. člena Zakona o obligacijskih razmerjih. Tožena stranka predlaga obsegu izpodbijanja ustrezno spremembo obsodilnega dela prvostopne sodbe, podredno pa njeno razveljavitev v tem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnik pa izpodbija prvostopno sodbo v zavrnilnem delu, sklicujoč se na zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja kot uveljavljani pritožbeni razlog. Meni, da je sodišče prve stopnje napačno ovrednotilo stroške humuziranja njegovih zemljišč, saj je upoštevalo le ceno humusa za m3 iz mnenja izvedenca, ki je izrecno pojasnil, da v tej ceni ni zajet strošek za delo. Razen tega je upoštevalo najmanjšo količino potrebnega humusa, ki jo je izvedenec navedel v razponu od 420 do 450 m3. Po neustreznih cenah pa je vrednotilo tudi škodo zaradi izpada lesne mase. V nadaljevanju pritožbenih navedb tožnik graja odločitev o zavrnitvi njegovega zahtevka za plačilo zakonitih zamudnih obresti za čas od 1.6.1992 do 31.5.1999, vztraja pa tudi pri zahtevi za vrednotenje dela njegovega zemljišča, na katerem so vidni ostanki žage, kanalov in jaškov, kot stavbnega zemljišča. Po njegovem mnenju prav tako ni ustrezno ocenjeno razvrednotenje zemljišča zaradi sedanje zamočvirjenosti (kanaleta), sodišče pa tudi ni upoštevalo 4 m3 posekanega lesa in 6 m3 drv, ki so jih delavci po nalogu tožene stranke preprosto zasuli, niti ni upoštevalo 195 m2 razlike v površini tožniku odvzetih zemljišč glede na površine, navedene v menjalni pogodbi. Predlaga razveljavitev zavrnilnega dela sodbe, z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje v tem obsegu, oziroma njeno spremembo v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku v celoti. Pravna pooblaščenka tožnika je pravočasno vloženo zgoraj povzeto pritožbo dne 28.9.1999 dopolnila še s tožnikovim lastnoročnim dodatkom k pritožbi, ki pa je bil vložen že po izteku za pritožbo z zakonom predvidenega 15-dnevnega prekluzivnega roka in ga pritožbeno sodišče ni moglo upoštevati. Zato vsebine tega dodatka ne povzema. Pritožbi sta utemeljeni. Tožena stranka se v svoji pritožbi sicer neutemeljeno sklicuje na razliko v vrednosti parcel, ki jih je tožnik z menjalno pogodbo pridobil v zameno za dane parcele, ki so bile uporabljene za izgradnjo blejske vpadnice (torej za razlaščene dele njegovih zemljišč), saj je bila menjalna pogodba sklenjena namesto razlastitve in je nobena od strank ni nikoli izpodbijala ali ji kakorkoli odrekala veljavnost. Predmet te pravde pa je odškodnina za škodo, nastalo v zvezi z gradnjo ceste na tistih delih tožnikovih zemljišč, ki so ostali v njegovi lasti. Prav tako tožena stranka tožniku neutemeljeno odreka pravico (smiselno) do restituiranja s škodnim ravnanjem povzročenega stanja, saj je prav to namen t.i. popolne odškodnine v pomenu določbe 190. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) - tudi če gre za ekvivalenco kot obliko odškodnine za gmotno škodo, katere obseg je determiran z višino stroškov, potrebnih za vzpostavitev takšnega gmotnega položaja oškodovanca, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodnega dejanja. Zato je prav stanje tožniku v lasti preostalih gozdnih površin v času pred škodnim posegom vanje tisto izhodišče, ki ga je treba nujno upoštevati ob ugotavljanju višine odškodnine, do katere je upravičen tožnik v razmerju do tožene stranke, saj je ta lahko odgovorna le za škodo, ki je posledica njenega nedopustnega ravnanja (in v kateri ne more biti zajeta tudi škoda, ki je morda posledica višje sile). S tem v zvezi pa se tožena stranka, enako kot že v postopku na prvi stopnji, v pritožbi ponovno sklicuje na učinke katastrofalnega vetroloma v letu 1984, ki bi naj imel za posledico, da so bila tožnikova gozdna zemljišča (tudi tista, ki so ostala v njegovi lasti) gola že pred z gradnjo blejske vpadnice povezanimi posegi vanje. V postopku na prvi stopnji o samem dejstvu vetroloma med pravdnima strankama očitno niti ni bilo spora, omenja pa ga tudi izvedenec A.Č. (sicer v drugačni zvezi, ko pojasnjuje zmanjšanje katastrskega razreda v menjalni pogodbi zajetih gozdnih zemljišč) v svojem izvedenskem mnenju. Kljub temu ni o tem v razlogih izpodbijane sodbe nobenih dejanskih ugotovitev, posledično pa tudi nobene razmejitve med škodo na tožniku v lasti puščenih gozdnih parcelah, ki je posledica ravnanja tožene stranke in tisto, ki bi tožniku utegnila nastati že prej zaradi morebitnih posledic višje sile, za katero tožena stranka ne odgovarja. Višina tožniku nastale škode je namreč z izpodbijano sodbo ugotovljena izhajajoč iz potrebnih stroškov popolne sanacije njegovih gozdnih zemljišč, kot da ta zemljišča pred posegom tožene stranke vanje sploh še ne bi bila prizadeta. Tak pristop pa utegne biti glede na nerazčiščene ugovore tožene stranke materialnopravno zmoten, saj vseh stroškov popolne sanacije tožnikovih gozdnih površin, tudi tistih, ki bi tožniku nujno nastali že zaradi morebitnih učinkov vetroloma (neodvisno od poznejših posegov tožene stranke), ne bi bilo mogoče naprtiti v breme toženi stranki. To velja tudi za vprašanje upravičenosti tožnika do odškodnine zaradi izpada dohodka za preteklih 10 let ter 40-letnega bodočega donosa, ki ga sklicujoč se na določbe 189. člena ZOR utemeljeno načenja tožena stranka v svoji pritožbi. Zato ji je pritožbeno sodišče na podlagi določbe prvega odstavka 370. člena v času izdaje prvostopne sodbe še veljavnega Zakona o pravdnem postopku - ZPP/77 (ki ga je bilo treba v danem primeru uporabiti spričo prehodne določbe pvega odstavka 498. člena sedaj veljavnega ZPP) ugodilo, izpodbijani obsodilni del prvostopne sodbe razveljavilo in vrnilo zadevo v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje, da bo mogoče v ponovljenem postopku dokazovanje dopolniti v že zgoraj nakazani smeri (tudi s sodelovanjem izvedenca) in nato o za odločanje še odprtem delu tožbenega zahtevka ponovno odločiti. Razveljavitev tudi zavrnilnega dela prvostopne sodbe na podlagi pritožbe tožnika je predvsem posledica delne razveljavitve njenega obsodilnega dela, saj bi sicer bilo ponovno odločanje o tožnikovem zahtevku za povračilo nereparirane gmotne škode limitirano s pravnomočnostjo zavrnilnega dela sodbe. To pa bi bilo v nasprotju z načelom iz 2. odstavka 189. člena ZOR, po katerem se povračilo nereparirane gmotne škode odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe, tožniku pa bi bila tudi onemogočena ustrezna prilagoditev tožbenega zahtevka. Pravkar povzeto načelo je bilo ob prvem odločanju z izpodbijano sodbo sicer že kršeno, vendar ne gre prezreti, da je sodišče prve stopnje ob tem zavrnilo tudi del tožnikovega zahtevka za plačilo zakonitih zamudnih obresti za čas od 1.6.1992 do 31.5.1999.To je sicer pravilno, vendar le ob nujnem hkratnem upoštevanju že zgoraj povzetega načela iz 2. odst. 189. člena ZOR, na kar - čeprav le posredno in v obratni smeri - smiselno utemeljeno opozarja tožnik v pritožbi. Po obrazloženem je bilo treba torej ugoditi tudi pritožbi tožnika in na podlagi določbe prvega odstavka 370. člena ZPP/77 razveljaviti prvostopno sodbo tudi v zavrnilnem delu, ne glede na neutemeljenost njegovih ostalih pritožbenih navedb, saj mu je bila priznana celo višja odškodnina od zahtevane - neupoštevaje zavrnjen del zahtevka, po katerem je terjal odškodnino za del zasute parcele kot za stavbno zemljišče v znesku 1.000.000,00 SIT. Vendar tudi to neutemeljeno, saj je šlo za del zemljišča, ki pred škodnim dejanjem po v tem delu neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje ni bilo stavbno ne po stanju v naravi, niti po katastrskih podatkih. Razveljavitev prvostopne odločitve o pravdnih stroških je posledica razveljavitve odločitve o glavni stvari, odločitev o stroških pritožbenega postopka pravdnih strank pa temelji na določbi tretjega odstavka 166. člena ZPP/77.