Jedro

V postopku, v katerem se uveljavlja odlog plačila davčnega dolga, ni mogoče izpodbijati nepravilnosti izračuna davčne osnove oz. izračuna davka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 863/98-8 z dne 26.8.1999.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 19.2.1998. Z njo je bila zavrnjena njegova pritožba proti odločbi DURS, Davčnega urada L. z dne 7.12.1996, s katero je bilo odločeno, da se tožnikovi vlogi za odlog plačila davčnega dolga (akontacij iz dejavnosti za leti 1994 in 1995 ter predpisanih zamudnih obresti za to obdobje) ne ugodi.

Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe med drugim navedlo, da se po določbi 1. odstavka 118. člena Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 71/93, 2/94, 7/95 in 44/96 v nadaljevanju ZDoh) davčnemu zavezancu lahko dovoli odlog plačila davčnega dolga za čas največ do šest mesecev. Tožniku je bilo z odločbo prvostopenjskega davčnega organa (z dne 1.3.1996) že odloženo plačilo davčnega dolga za obdobje šestih mesecev (do 30.9.1996). Zato je bila njegova ponovna vloga z dne 19.6.1996 za ponovni odlog plačila istega davčnega dolga pravilno zavrnjena. Zavrnilo je tožnikove tožbene ugovore, da z vlogo z dne 19.6.1996 (prošnja za odlog davčnega dolga) ni uveljavljal odloga davčnega dolga temveč smiselno zahteval preveritev pravilnosti njegovega izračuna; da akontaciji davka o dejavnosti za leti 1994 in 1995 nista bili pravilno določeni ter da je pravica do izterjave davka zastarala. Odločanje o pravilnosti višine izračunanega davčnega dolga ni stvar presoje v tem postopku, v katerem se na podlagi tožnikove zahteve odloča o odlogu davčnega dolga, temveč je stvar odmernega postopka. Tožnik bi zato moral v tožbi zatrjevane nepravilnosti uveljavljati v odmernem postopku s pravnimi sredstvi in v rokih določenih z zakonom. Iz istega razloga, v tem postopku ni mogoče presojati pravilnosti izračunanih letnih akontacij davka o dejavnosti za leti 1994 in 1995. Ker predmet presoje v tem postopku ni izterjava neplačanega davčnega dolga tudi ni upošteven ugovor o zastaranju pravice do njegove izterjave.

Tožnik v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da v letih 1992 in 1993 iz naslova opravljanja dejavnosti ni ustvaril dobička, zato sta mu bili letni akontaciji navedenega davka za leti 1993 in 1994 napačno določeni. Ker ni vedel, na kakšni podlagi naj bi plačal odmerjeni davčni dolg, je z vlogo z dne 19.6.1996 smiselno pravzaprav zahteval ugotovitev vrste in višine davčne obveznosti, ne pa odložitev njenega plačila. Zato predlaga, da se njegovi pritožbi ugodi ter izpodbijana sodba razveljavi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje o zadevi pravilno odločilo in za svojo odločitev navedlo pravilne razloge. S temi razlogi se pritožbeno sodišče strinja in jih ne navaja ponovno.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi odgovorilo tudi na vse tožbene ugovore tožnika. Ker v pritožbi tožnik smiselno uveljavlja enake ugovore, ki jih je pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje stopnje, takšni pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Zatrjevane nepravilnosti pri izračunu višine davčne obveznosti ter določitvi letnih akontacij davka o dejavnosti je bilo mogoče uveljavljati v odmernem postopku s pravnimi sredstvi in v rokih, ki so zato določeni v ZDoh.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.