Jedro

Tožena stranka je ravnala pravilno, ko je stroške obračunala kot kilometrino v višini 8 odstotkov cene neosvinčenega motornega bencina - 95 oktanov, saj taki stroški pripadajo javnim uslužbencem, Pravilnik o prevozu šoloobveznih otrok in otrok s posebnimi potrebami pa se sklicuje prav na predpise o povračilu stroškov prevoza na delo in z dela za javne uslužbence.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je s svojo odločbo tožnici odobril povračilo stroškov prevoza za njeno hčerko A.A. v Center za usposabljanje, delo in varstvo (v nadaljevanju CUDV), na relaciji ..., Polhov Gradec - CUDV Polhov Gradec (točka I izreka). Določil je, da se strošek prevoza krije v višini cene kilometrine za povračilo stroškov prevoza na delo in z dela za javne uslužbence, do višine, ki se ne všteva v davčno osnovo. Za enkraten prevoz se na tej relaciji opravi 76 kilometrov, plačilo pa se izvrši po dejansko opravljenih prevozih (točka II izreka), sredstva za povračilo prevoznih sredstev pa se nakazujejo mesečno na osebni račun tožnice (točka III izreka).

2. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnica podala vlogo za uveljavljanje pravice do povračila stroškov prevoza v šolskem letu 2016/2017 za svojo hčerko. Nadalje ugotavlja, da tožnica izpolnjuje pogoje za povračilo prevoznih stroškov. Glede izračuna stroškov pa se prvostopenjski organ sklicuje na 3. člen Pravilnika o prevozu šoloobveznih otrok in otrok s posebnimi potrebami (v nadaljevanju Pravilnik), po katerem se stroške prevoza v in iz šole povrne glede na ceno najcenejše vozovnice za javni prevoz oziroma se povračilo prevoznih stroškov določi na osnovi dejansko prevoženih kilometrov na relaciji dom upravičenca - vzgojno izobraževalni oziroma socialno varstveni zavod oziroma drugi izobraževalni zavodi in nazaj, v kolikor strokovna služba ugotovi, da je to cenejša oblika prevoza. Občina lahko v dogovoru s starši organizira tudi poseben prevoz, če bi se to izkazalo za ekonomsko upravičeno. Na dan izdaje odločbe je kilometrina iz tega naslova znašala 8 % cene neosvinčenega motornega bencina - 95 oktanov za prevoženi kilometer. Na navedeni relaciji se za en prevoz opravi 76 kilometrov. Pravilnik določa tudi način izplačevanja sredstev za povračilo prevoznih stroškov, in sicer se sredstva nakazujejo mesečno na osebni račun zakonitih zastopnikov, katerim je bila izdana odločba.

3. Tožnica se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožila, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. 4. Tožnica v tožbi pojasnjuje potek postopka do izdaje drugostopenjske odločbe ter navaja, da 8 % cene neosvinčenega motornega bencina - 95 oktanov za prevoženi kilometer zagotavlja le delno kritje stroškov prevoza. Iz strokovnega mnenja Zavoda Republike Slovenije za šolstvo izhaja, da je hčerka upravičena do brezplačnega prevoza. Tožnica smiselno predlaga, naj sodišče odloči v sporu polne jurisdikcije, s tem ko predlaga, naj se za hčerko zagotovijo višja sredstva, ki bodo omogočala brezplačen prevoz.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je v 56. členu Zakona o osnovni šoli res zapisano, da imajo otroci s posebnimi potrebami na podlagi odločbe Zavoda RS za šolstvo pravico do brezplačnega prevoza ne glede na oddaljenost njihovega prebivališča od osnovne šole, če je tako določeno v odločbi o usmeritvi. Tožena stranka je sprejela Pravilnik, ki določa, da se povrne cena najcenejše vozovnice za javni prevoz oziroma se povračilo prevoznih stroškov določi na osnovi dejansko prevoženih kilometrov na relaciji dom upravičenca - zavod in nazaj. Določa tudi, da se povračilo stroškov prevoza na osnovi dejansko prevoženih kilometrov obračuna v skladu z veljavnimi predpisi o povračilu stroškov prevoza na delo in z dela za javne uslužbence. V konkretnem primeru ni ekonomsko upravičeno, da bi tožena stranka organizirala prevoz na tej relaciji. Tudi javni prevoz na tej relaciji ne obstaja. Iz navedenega razloga je odločila, da se povrnejo stroški prevoza na osnovi dejansko prevoženih kilometrov na relaciji od stalnega prebivališča do šole in nazaj. Tak način med strankama ni sporen in ga tožnica ne izpodbija. Uveljavlja le, da tako določeni stroški ne pokrivajo dejanskih stroškov prevoza. Izpodbijana odločba je pravilna in zakonita, saj temelji na Zakonu o osnovni šoli, Zakonu o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, Statutu Občine Dobrova - Polhov Gradec in navedenem Pravilniku. Glede stroškov prevoza za javne uslužbence pa Zakon o uravnoteženju javnih financ (v nadaljevanju ZUJF) v drugem odstavku 168. člena določa med drugim, da če zaposleni nima možnosti prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi, se mu prizna kilometrina v višini 8 % cene neosvinčenega motornega bencina - 95 oktanov. V skladu z navedenim je tožena stranka odločila o višini kritja stroškov prevoza v tem primeru. Predlaga, naj sodišče tožbo zavrne, zahteva pa tudi povračilo svojih stroškov tega upravnega spora.

6. Tožnica v pripravljalni vlogi opozarja, da tožena stranka ne upošteva visokih dodatnih stroškov, ki nastanejo pri prevozu v šolo. S tem ogroža družinski proračun in povzroča dodatni psihološki pritisk. Prevoz otroka s posebnimi potrebami ni primerljiv s prevozom na delo za javne uslužbence. Tožnica ni sama določila kraja šolanja hčerke. Dodatni stroški prevoza hčerke so nakup avtomobila v ta namen, registracija, kasko zavarovanje, tehnični pregled, redni servis, nakup in menjava pnevmatik in vinjeta.

7. Tožena stranka v pripravljalni vlogi navaja, da je tožnica povsem pavšalno navedla, da so ji zaradi prevoza nastali stroški, kot jih je naštela v pripravljalni vlogi. Iz tožničine vloge ne izhaja, da bi tožnica predložila dokaz, da so zatrjevani stroški namenjeni izključno za prevoz do programa izobraževanja in nazaj. Ker gre za splošne stroške, to po prepričanju tožene stranke niso stroški, ki bi jih tožnica namenila izključno prevozu v šolo, ne pa tudi vsakodnevnim potrebam. Tožnica niti ne navede, kolikšni naj bi bili domnevni stroški, ki niso pokriti. Tožnica tudi v dosedanjem postopku ni konkretizirala, še manj pa dokazala višine stroškov. Razlogi za odločanje v sporu polne jurisdikcije tudi niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi za odločitev v upravnem sporu zaradi varstva ustavnih pravic.

K točki I izreka:

8. Tožba ni utemeljena.

9. Sodišče najprej uvodoma ugotavlja, da je tožnica na prvi strani tožbe navedla, da vlaga tožbo zoper odločbo št. 600-0039/2016-4, ki je sicer drugostopenjska odločba, s katero ni bilo odločeno o sami pravici tožnice, ampak je bila z njo le zavrnjena pritožba zoper prvostopenjsko odločbo, s katero pa je bilo odločeno o pravici do povračila stroškov prevoza. Ne glede na navedeno pa sodišče ob proučitvi tožbe kot celote ugotavlja, da tožnica smiselno izpodbija tudi prvostopenjsko odločbo, saj v svojem tožbenem zahtevku smiselno predlaga, naj sodišče odloči v sporu polne jurisdikcije, torej smiselno predlaga, naj spremeni prvostopenjsko odločbo tako, da njeni hčerki zagotovi povrnitev višjih stroškov prevoza. Iz navedenega razloga sodišče tožbo ni poslala tožnici v dopolnitev niti je ni zavrglo, ampak jo je obravnavalo po vsebini.

10. Nadalje sodišče ugotavlja, da med strankama ni sporno, da tožnici pripada povračilo stroškov prevoza za njeno hčerko. Razen tega tudi iz petega odstavka 56. člena Zakona o osnovni šoli izhaja, da so otroci s posebnimi potrebami ne glede na oddaljenost njihovega prebivališča od osnovne šole upravičeni do brezplačnega prevoza, če je tako odločeno v odločbi o usmeritvi.

11. V obravnavani zadevi je med strankama sporna le določena višina stroškov prevoza, ki se povrne tožnici. Tožena stranka je svoj izračun utemeljila v skladu s 3. členom Pravilnika. Pravilnik v tretjem odstavku 3. člena določa, da se povračilo stroškov prevoza na osnovi dejansko prevoženih kilometrov na relaciji od stalnega prebivališča do šole/zavoda in nazaj obračuna v skladu z veljavnimi predpisi o povračilu stroškov prevoza na delo in z dela za javne uslužbence. Tožena stranka se s tem v zvezi v drugostopenjski odločbi sklicuje tudi na drugi odstavek 168. člena ZUJF, ki določa, da zaposlenemu pripada povračilo stroškov prevoza na delo in z dela v višini stroškov prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi. Če zaposleni nima možnosti prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi, se mu prizna kilometrina v višini 8 odstotkov cene neosvinčenega motornega bencina - 95 oktanov. Sodišče ugotavlja, da tožnica ne oporeka temu, da v obravnavani zadevi ni mogoč prevoz z javnimi prevoznimi sredstvi. Po mnenju sodišča je tožena stranka ravnala pravilno, ko je stroške obračunala kot kilometrino v višini 8 odstotkov cene neosvinčenega motornega bencina - 95 oktanov, saj taki stroški pripadajo javnim uslužbencem, Pravilnik pa se sklicuje prav na predpise o povračilu stroškov prevoza na delo in z dela za javne uslužbence.

12. Kot je razvidno tako iz pritožbe zoper prvostopenjsko odločbo kot tudi iz tožbe in pripravljalne vloge, tožeča stranka meni, da je upravičena do višje višine stroškov prevoza, ker po njenem mnenju odmerjeni stroški ne zadoščajo dejanskim stroškom prevoza. Pri tem pa sodišče ugotavlja, da iz pritožbe zoper prvostopenjsko odločbo ni konkretno razvidno, katere dodatne stroške naj bi tožena stranka upoštevala, saj je navedeno zgolj to, da višina sredstev ne zadostuje za kritje stroškov prevoza. Tožnica niti v tožbi ni konkretno navedla, kaj naj bi tožena stranka pri izračunu stroškov še upoštevala, saj je navedeno zgolj to, da je hčerka upravičena do brezplačnega prevoza (to po mnenju sodišča pomeni isto kot da ima stroške v celoti povrnjene) ter da predlaga povrnitev višjih stroškov. Tožnica je šele v pripravljalni vlogi navedla, da so ti dodatni stroški nakup avtomobila v ta namen, registracija, kasko zavarovanje, tehnični pregled, servis, nakup in menjava pnevmatik in vinjeta. Sodišče se strinja s toženo stranko v njeni pripravljalni vlogi, da iz tožničine pripravljalne vloge ne izhaja, da bi bili ti stroški namenjeni izključno za prevoz do programa izobraževanja in nazaj, in da gre zgolj za splošne stroške, ki so potrebni za avto. Po presoji sodišča je tožena stranka določila stroške v celoti tako, kot jih določa že citirani Pravilnik v povezavi z 168. členom ZUJF. Dodatne stroške, ki jih tožnica navaja šele v pripravljalni vlogi, pa ni mogoče upoštevati že zaradi tega, ker gre za nedovoljeno tožbeno novoto. Zakon o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) namreč v 52. členu določa, da lahko tožnik navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. Sodišče sicer meni, da tožnica v postopku do izdaje prvostopenjske odločbe še ni mogla navajati oziroma predložiti dokazov glede nakupa avtomobila in njegovega vzdrževanja, saj še ni vedela, kakšne stroške bo prvostopenjski organ določil v svoji odločbi. Pač pa bi lahko te dokaze oziroma dejstva navajala že v pritožbenem postopku skupaj s pritožbo zoper prvostopenjski akt, kjer pa je v pritožbi navedla le to, da višina sredstev, ki so zagotovljena za prevoz, ne zadostuje za kritje prevoza. Tožnica v pripravljalni vlogi z dne 4. 7. 2017 ne navaja, zakaj ni dodatnih stroškov skupaj z dokazi, kot jih navaja v pripravljalni vlogi, uveljavljala že v pritožbi zoper prvostopenjski akt. Iz navedenih razlogov teh dokazov v skladu z 52. členom ZUS-1 ni mogoče upoštevati ne glede na to, ali bi bilo te stroške v skladu z v tej sodbi citiranimi predpisi sploh možno priznati.

13. Ker je odločitev tožene stranke pravilna, tožba ni utemeljena in jo je zato sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Sodišče je o zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker je pri njej sporna le pravna presoja tistih dejstev, glede katerih je sodišče ocenilo, da med strankama postopka niso sporna (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

K točki II izreka:

14. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, skladno s četrtim odstavkom 25. členom ZUS-1 vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.