Jedro

Prvostopenjski organ je mogel uporabiti sankcijo vračila izplačanih sredstev na podlagi določb Uredbe o plačilih za kmetijsko okoljske ukrepe iz Programa razvoja podeželja za Republiko Slovenijo 2004-2006, v letu 2007-2010, ki je predvidena za primer, če upravičenec pri izvajanju kmetijsko okoljskih ukrepov ne spoštuje splošnih določil; med taka namreč sodi določba o trajanju obveznosti.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Agencija RS za kmetijske trge in razvoj podeželja (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo: (1) ugotovila, da je tožnik v letu 2008 predčasno prenehal izvajati oziroma je nedovoljeno zmanjšal petletno obveznost izvajanja posameznih kmetijsko okoljskih oziroma OMD ukrepov, (2) ugotovila, kolikšna sredstva so bila tožniku izplačana za tam navedena ukrepa S 35 in S 50 za leta od 2004 do 2007 in da skupno vračilo sredstev znaša 1.523,54 EUR, (3) tožniku naložila, da mora sredstva v višini 1.523,54 EUR vrniti v roku 30 dni od vročitve odločbe in (4) navedla, da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je tožnik podpisal vlogo za vstop v ukrep SKOP, s katero se je obvezal, da bo na kmetijskem gospodarstvu še pet let izvajal ukrepe, in sicer za S 35 dne 28. 4. 2004 in za S 50 dne 29. 4. 2005. Tožniku so bile 13. 12. 2004, 8. 4. 2006, 14. 12. 2006 in 18. 6. 2008 izdane odločbe, s katerimi so mu bila dodeljena sredstva za ukrepe SKOP. Tožniku je bil 10. 9. 2010 izdan poziv za razjasnitev dejanskega stanja v skladu z drugim odstavkom 141. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Ugotovljeno je bilo, da je tožnik pred potekom petletnega obdobja prekinil izvajanje oziroma je nedovoljeno zmanjšal obveznosti, zaradi česar je dolžan vrniti sredstva, pridobljena za ukrepe Slovenskega kmetijskega okoljskega programa v skladu s četrtim odstavkom oddelka „Kontrola in sankcioniranje“ podpoglavja „Zahteve, ki se nanašajo na vse ali posamezne kmetijsko okoljske ukrepe“ poglavje 9.3.2. Kmetijsko okoljski ukrepi Programa razvoja podeželja za Republiko Slovenijo 2004 do 2006 (v nadaljevanju PRP 2004 do 2006), na podlagi določb Uredbe o plačilih za kmetijsko okoljske ukrepe iz PRP 2004 do 2006 v letih 2007 do 2010 (v nadaljevanju Uredba SKOP).

2. Ministrstvo za kmetijstvo in okolje (drugostopenjski organ) pa je z odločbo z dne 29. 11. 2012 zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano prvostopenjsko odločbo. V obrazložitvi odločbe še navaja, da Uredba SKOP v enajstem odstavku 7. člena določa, da je eden izmed pogojev za uveljavitev plačil za ukrepa S 35 in S 50 tudi, da mora upravičenec dokumentacijo o meritvi nagiba hraniti na KMG skladno z določili PRP 2004 do 2006 o hrambi dokumentacije za ukrepe SKOP. V PRP 2004 do 2006 pa je določeno (poglavje 9.3.2.), da je upravičenec, ki mu bodo izplačana plačila iz naslova kmetijsko okoljskih ukrepov, dolžan na kmetijskem gospodarstvu hraniti vso dokumentacijo ves čas trajanja obveznosti ter nato še štiri leta od dneva zadnje pridobitve plačil. Toženka še dodaja, da je tožnik na obrazcu D za leto 2008 med drugim uveljavljal zahtevek za plačilo za ukrepa SKOP S 35 in S 50, prvostopenjski organ pa je z odločbo z dne 16. 6. 2009 zahtevek za plačilo za ta ukrepa zavrnil z obrazložitvijo, da je bila pri pregledu na kraju samem ugotovljena kršitev ukrepov SKOP S 35 in S 50, ker tožnik ne hrani dokumentacije o meritvi nagiba. Tožnik odločbe z dne 16. 6. 2009 ni izpodbijal s pritožbo ter je postala pravnomočna. Vse pritožbene navedbe in dokazila, ki se nanašajo na ugotovitev neizpolnjevanja oziroma kršitev pogoja za izvajanje ukrepov S 35 in S 50 v letu 2008, so tako v pritožbenem postopku brezpredmetne, kajti predmet izpodbijane odločbe je zgolj vračilo sredstev zaradi predhodno pravnomočno ugotovljene kršitve pogoja za izvajanje ukrepov S 35 in S 50. 3. Tožnik vlaga tožbo zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev pravil postopka. Navaja, da iz izreka izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi se nanašala na odločbo z dne 16. 6. 2009, s katero naj bi bila kršitev ugotovljena in na katero se v obrazložitvi sklicuje drugostopenjski organ. Izpodbijana odločba tako ni obrazložena na način, da bi se jo dalo preizkusiti oziroma sploh ni obrazložena. Prav tako ni obrazložena drugostopenjska odločba, ki se zgolj sklicuje na pravnomočnost odločbe z dne 16. 6. 2009, vse druge pritožbene navedbe pa spregleda in pavšalno označi kot brezpredmetne. Tožniku je zato posledično odvzeta tudi pravica do sodnega varstva oziroma mu je ta vsaj okrnjena, saj ne ve za razloge, zakaj njegovi pritožbi v upravnem postopku ni bilo ugodeno oziroma je bila njega pritožba zavrnjena. Tožnik tako izpodbija upravni akt zaradi bistvene kršitve pravil postopka, saj mu ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih, pomembnih za izdajo odločbe, odločba pa tudi nima vseh bistvenih sestavin, ki jih mora imeti, saj nima obrazložitve. Tožnik sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo prvostopenjskega organa spremeni tako, da tožniku ne bi bilo potrebno vrniti zahtevanega zneska oziroma podrejeno, naj izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Predlaga tudi odpravo drugostopenjske odločbe. Zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

4. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne. Pri tem se toženka opira na razloge izpodbijane odločbe in odločbo organa druge stopnje. V zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja, da je bilo s pravnomočno odločbo z dne 16. 6. 2009 ugotovljeno, da tožnik ni hranil dokumentacije o meritvi nagiba, kar se sankcionira z vračilom vseh prejetih sredstev za ukrepa S 35 in S 50. Izrek izpodbijane odločbe prvostopenjskega organa je torej vseboval vse elemente, kot jih predpisuje 213. člen ZUP. Obrazložitev je bila sicer pomanjkljiva, ker ni vsebovala konkretne navedbe kršitve, zato je drugostopenjski organ ta odločilni razlog dodatno pojasnil. Zgolj ta pomanjkljivost pa ni mogla vplivati na drugačno odločitev v zadevi. Neutemeljen je tudi tožbeni očitek, da tožniku ni bila možnost udeležbe v postopku za izdajo izpodbijane odločbe, saj za to ni bilo nobene potrebe, ker so bila prvostopenjskemu organu znana vsa pravno relevantna dejstva. Toženka še navaja, da ustaljena upravno-sodna praksa potrjuje vezanost državnih organov na predhodno pravnomočno ugotovljene kršitve (zlasti sodbi Upravnega sodišča II U 19/2010 z dne 10. 3. 2011 in I U 1601/2011 z dne 20. 11. 2012).

5. Tožba ni utemeljena.

6. Odločitev v izpodbijani odločbi, s katero je bilo ugotovljeno, da je tožnik v letu 2008 predčasno prenehal izvajati petletno obveznost izvajanja SKOP ukrepov Košnja strmih travnikov, S 35 in S 50 ter mu je bilo naloženo vračilo sredstev, ki so mu bila za leta 2004 do 2007 za ta ukrepa izplačana, je prvostopenjski organ v obrazložitvi utemeljil z ugotovitvijo, da je tožnik v letih 2004 oziroma 2005 prevzel obveznost petletnega izvajanja ukrepov SKOP S 35 in S 50 ter da je nato ukrepa predčasno prenehal izvajati, in s sklicevanjem na določbo PRP 2004 do 2006 (v poglavju 9.3.2.), ki upravičencu nalaga vrnitev sredstev, če ne izvaja kmetijsko okoljskih ukrepov, za katera je pridobil plačila, skladno s predpisanimi pogoji. Neutemeljen je tako tožbeni ugovor, da izpodbijana odločba nima obrazložitve. Drugostopenjski organ pa je v pritožbeni odločbi - po tem ko je tožnik v pritožbi (kot iz pritožbe v upravnih spisih izhaja) ugovarjal, da ne ustreza resničnemu dejanskemu stanju ugotovitev v zapisniku o kontrolnem pregledu z dne 8. 9. 2008, da tožnik za posamezne GERK-e ne hrani dokumentacije o meritvah nagiba strmin, in ki je bila podlaga za zavrnitev tožnikovih zahtevkov za leto 2008 v odločbi z dne 16. 6. 2009, ta odločba pa je podlaga za izdajo izpodbijane odločbe - nadalje razlogoval, da je bil tožniku z odločbo z dne 16. 6. 2009 zavrnjen zahtevek za ukrepa S 35 in S 50 za leto 2008, ker je bilo ugotovljeno, da tožnik ne hrani dokumentacije o meritvah nagiba strmin, kot je to bilo potrebno po določbi enajstega odstavka 7. člena Uredbe SKOP, in ob sklicevanju na pravnomočnost odločbe z dne 16. 6. 2009 kot brezpredmetne za ta postopek zavrnil tožnikove ugovore, da za leto 2008 niso bile pravilno ugotovljene kršitve pogojev pri izvajanju ukrepov S 35 in S 50. Glede na to ni mogoče pritrditi tožniku, da odločitve v prvostopenjski odločbi ni mogoče preizkusiti, kajti preizkus materialne zakonitosti te odločbe je mogoč, upoštevajoč pri tem dejanske in pravne razloge, ki jih navajata ta (to je izpodbijana prvostopenjska) odločba in drugostopenjska odločba. Drugostopenjski organ namreč po zakonu pri preizkusu zakonitosti prvostopenjske odločbe (na podlagi upravnih spisov v zadevi) ugotavlja, ali sta podani dejanska in pravna podlaga za izdajo odločbe, in če ugotovi, da sta ter da posamezen (dejanski oziroma pravni) razlog v prvostopenjski odločbi zgolj ni naveden, tega (lahko) navede sam v svoji odločbi, pritožbo pa zavrne kot neutemeljeno; tako ne ravna le v primeru, če presodi, da zaradi pomanjkljive obrazložitve prvostopenjske odločbe stranka ni mogla učinkovito uporabiti pritožbe. Zato je drugostopenjski organ v obravnavani zadevi mogel dopolniti razloge za odločitev. Upoštevajoč dejanske razloge upravnih organov obeh stopenj (da je bil tožniku zahtevek za plačila za ukrepa SKOP S 35 in S 50 v letu 2008 pravnomočno zavrnjen z odločbo z dne 16. 6. 2009 ter da je v letih 2004 oziroma 2005 prevzel obveznost petletnega izvajanja teh ukrepov - pri čemer gre za nesporna dejstva – iz česar sledi logičen zaključek, da je tožnik v letu 2008 predčasno prenehal izvajati prevzeto obveznost) pa sodišče v okviru materialnopravnega preizkusa presoja, da je prvostopenjski organ v izpodbijani odločbi mogel uporabiti sankcijo vračila izplačanih sredstev iz določb podpoglavja 9.3.2.1. PRP 2004 do 2006 (Kontrola in sankcioniranje), predvideno za primer, če upravičenec pri izvajanju kmetijsko okoljskih ukrepov ne spoštuje splošnih določil; med taka namreč določba istega podpoglavja o trajanju obveznosti (pet let, in sicer v tem času skladno z izpolnjevanjem pogojev za pridobitev plačila za določen ukrep) sodi. Da bi tožnik ne mogel učinkovito uveljavljati pritožbe, kot (tudi) zatrjuje v tožbi, pa sodišče (prav tako) ni presodilo. Iz zgoraj navedenega povzetka pritožbe je namreč razvidno, da je bilo tožniku znano, da je dejanski razlog za izpodbijano odločbo - po kateri mora vrniti izplačana sredstva za ukrepa S 35 in S 50 - predčasno prenehanje izvajanja navedenih ukrepov, po tem ko je bil tožniku zahtevek za leto 2008 za ta ukrepa z odločbo z dne 16. 6. 2009 zavrnjen. Glede na navedeno sodišče tožniku ne pritrjuje, da mu je poseženo v (ustavno) procesno pravico do sodnega varstva, ker naj bi ne poznal razlogov za izpodbijano odločitev.

7. Kolikor pa navedeni zatrjevani poseg v (ustavno) procesno pravico do sodnega varstva tožnik utemeljuje tudi s sklicevanjem na pomanjkljivo obrazložitev drugostopenjske odločbe, v kateri naj bi se drugostopenjski organ skliceval zgolj na pravnomočnost odločbe z dne 16. 6. 2009 ter naj bi vse druge ugovore kot brezpredmetne zavrnil zgolj pavšalno, sodišče odgovarja, da gre za neutemeljeno navedbo. V upravnem sporu se (lahko) izpodbija posamičen (upravni) akt, s katerim je (dokončno) odločeno o pravici, obveznosti oziroma pravni koristi stranke (2. člen Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Le nepravilnosti v tej odločbi so glede na to lahko razlog za ugoditev tožbi (64. člen ZUS-1). To pa je v obravnavanem primeru prvostopenjska odločba. Zato je sodišče tudi štelo, da je predmet tožbe le prvostopenjska odločba (kot je po ZUS-1 dovoljeno), ne glede na tožbeni predlog, naj sodišče odpravi tudi drugostopenjsko odločbo. Pomanjkljiva obrazložitev drugostopenjske odločbe tako ne more biti razlog za ugotovitev kršitve pravil postopka, ki je oziroma bi lahko vplivala na odločitev (v izpodbijani prvostopenjski odločbi) ter ne more biti razlog za ugoditev tožbi. Ne glede na navedeno pa sodišče dodaja, da je drugostopenjski organ pritožbene ugovore tožnika vsebinsko pravilno obravnaval, kajti tudi po presoji sodišča je ključno dejstvo, ki je podlaga izpodbijani odločbi, to je neizvajanje ukrepov S 35 in S 50 v letu 2008 (ko prevzeta petletna obveznost še ni prenehala) tako, da bi bili izpolnjeni pogoji za pridobitev plačila, izkazano s pravnomočno odločbo z dne 16. 6. 2009. Kar pomeni, da sodišče sodi, da tožnik v postopku za izdajo izpodbijane odločbe (in tudi ne v pritožbenem postopku) ni mogel z uspehom uveljavljati ugovora, da odločba z dne 16. 6. 2009 temelji na nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju (da tožnik s poročilom o meritvah nagiba ne razpolaga) ter ni mogel doseči ponovnega ugotavljanja (ne)izvajanja ukrepov S 35 in S 50 v letu 2008. 8. Brez podlage tožnik uveljavlja tudi kršitev pravice izjave. Iz spisne dokumentacije upravnega spisa je namreč razvidno in tako izhaja tudi iz prvostopenjske odločbe, da je bilo tožniku pred izdajo odločbe omogočeno, da se izjavi v zvezi z uveljavljanjem ukrepov S 35 in S 50 v letu 2008 (poziv organa z dne 10. 9. 2010).

9. Ker je sodišče ugotovilo, da je bil postopek za izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno moralo zavrniti.

10. O stroških postopka pa je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.