Jedro

Za presojo, ali je izpolnjen pogoj takojšnjega umika tožbe po prvem odstavku 158. člena ZPP, ni odločilen le datum izpolnitve, pač pa, kdaj je tožnik za to zvedel. Tožnik je po vložitvi navedene vloge tožene stranke, ko je bil torej seznanjen s tem, na kaj se nanaša plačilo tožene stranke, umaknil tožbo v celoti (tudi v zvezi z neizpolnjenim delom tožbenega zahtevka). Kadar pride med pravdo do delne izpolnitve, to narekuje odločanje o stroških od umaknjenega dela tožbenega zahtevka po pravilu iz prvega odstavka 158. člena ZPP, od preostanka vtoževanega zneska pa se stroški odmerijo po uspehu. Določbe drugega odstavka 154. člena ZPP in prvega odstavka 158. člena ZPP se ne izključujejo, ampak dopolnjujejo tudi, kadar tožena stranka samo delno izpolni tožbeni zahtevek, tožnik pa se s tem zadovolji. Če tožbo takoj po delni izpolnitvi tožbenega zahtevka umakne, lahko zahteva od toženca toliko pravdnih stroškov, kolikor mu jih pripada po drugem odstavku 154. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sklepa (II. točka izreka) spremeni tako, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 89,51 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj s zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožniku pa je dolžna povrniti stroške pritožbe v znesku 175,80 EUR v 8 dneh od vročitve sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se postopek ustavi, ter da tožnik sam krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je v roku 8 dni dolžan povrniti 269,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

2. Zoper odločitev o stroških postopka se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je še vedno sporno, ali pripadnikom SV pripada 30 % ali 130 % dodatek. Vztrajanje tožnika pri tožbi je bilo očitno upravičeno, saj je tožena stranka naknadno dne 5. 12. 2017 in 5. 3. 2018 posameznim pripadnikom ponovno izplačala določene 30 % dodatke, še vedno pa ni pravnomočno odločeno o tem, ali jim morda pripada celo 130 %. Zato ni razumljivo, kdaj naj bi nastopil tisti trenutek, ko naj bi bil tožnik dolžan umakniti tožbo, da ga ne bi zadele posledice po prvem odstavku 158. člena ZPP. Meni, da bi sodišče moralo uporabiti drugi odstavek 154. člena ZPP, kar je bila podlaga za odločitev v drugih istovrstnih zadevah. Tudi pritožbeno sodišče je v zadevi Pdp 412/2018 zagovarjalo uporabo pravila o povrnitvi stroškov v sorazmerju z uspehom v pravdi. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP).

6. Tožnik v pritožbi utemeljeno uveljavlja, da bi moralo sodišče odmeriti stroške postopka po uspehu. Sodišče prve stopnje je zaradi zmotnega materialnopravnega stališča (da je tožnik tožbo umaknil nepravočasno), tožniku naložilo povrnitev vseh stroškov postopka tožene stranke. Res je, da je prišlo v obravnavanem primeru do delne izpolnitve tožbenega zahtevka 5. 12. 2017. Vendar pa je tožena stranka šele s pripravljalno vlogo z dne 21. 6. 2018, ki je bila pooblaščencu tožnika vročena 29. 6. 2018, jasno opredelila, kaj je bilo tožniku iz naslova nadur izpolnjeno, zato ni mogoče šteti, da je tožnik tožbo umaknil prepozno. Za presojo, ali je izpolnjen pogoj takojšnjega umika tožbe po prvem odstavku 158. člena ZPP, namreč ni odločilen le datum izpolnitve, pač pa, kdaj je tožnik za to zvedel. Tožnik je po vložitvi navedene vloge tožene stranke, ko je bil torej seznanjen s tem, na kaj se nanaša plačilo tožene stranke, 5. 7. 2018 umaknil tožbo v celoti (tudi v zvezi z neizpolnjenim delom tožbenega zahtevka). Kadar pride med pravdo do delne izpolnitve, to narekuje odločanje o stroških od umaknjenega dela tožbenega zahtevka po pravilu iz prvega odstavka 158. člena ZPP, od preostanka vtoževanega zneska pa se stroški odmerijo po uspehu. Določbe drugega odstavka 154. člena ZPP in prvega odstavka 158. člena ZPP se ne izključujejo, ampak dopolnjujejo tudi, kadar tožena stranka samo delno izpolni tožbeni zahtevek, tožnik pa se s tem zadovolji. Če tožbo takoj po delni izpolnitvi tožbenega zahtevka umakne, lahko zahteva od toženca toliko pravdnih stroškov, kolikor mu jih pripada po drugem odstavku 154. člena ZPP (prim.: N. Betteto, v: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 47). Glede na to bi bilo treba o stroških postopka odločiti na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP, torej skladno z uspehom.

7. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 3. točke 365. člena ZPP pritožbi tožnika ugodilo in sklep sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremenilo tako, da je tožnik toženi stranki dolžan povrniti stroške postopka v višini 89,51 EUR. Stroške tožnika je pritožbeno sodišče odmerilo po specificiranem stroškovniku in, upoštevaje OT, ugotovilo, da tožniku pripada 300 točk za vloženo tožbo, 50 točk za umik tožbe, 2 % za materialne stroške, kar skupaj znaša 357 točk. Ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke 0,459 EUR je tako tožniku priznalo 163,86 EUR, z upoštevanjem še 22 % DDV in sodne takse v znesku 110,00 EUR pa 309,91 EUR. Toženi stranki pa je stroške pravilno odmerilo že sodišče prve stopnje, in sicer v višini 269,20 EUR. Upoštevaje 38 % uspeh tožnika in 62 % uspeh tožene stranke, je tožnik upravičen do 117,77 EUR, tožena pa do 207,28 EUR stroškov postopka. Po medsebojnem pobotanju je tožnik dolžan toženi stranki povrniti 89,51 EUR.

8. Tožnik je s pritožbo uspel, zato mu je tožena stranka skladno s prvim odstavkom 154. člena in drugim odstavkom 165. člena ZPP dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče je upoštevaje OT tožniku priznalo naslednje pritožbene stroške: nagrado za pritožbo v višini 250 točk (tar. št. 15/4) ter 2 % materialnih stroškov (11. člen OT) v višini 5 točk, skupaj torej 255 točk. Ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke 0,459 EUR je tako tožniku priznalo 117,05 EUR, z upoštevanjem 22 % DDV 142,80 EUR, ter stroške sodne takse za pritožbo v višini 33,00 EUR, kar skupaj znaša 175,80 EUR, kot izhaja iz izreka tega sklepa. Toženi stranki pritožbeno sodišče ni priznalo stroškov odgovora na pritožbo tožnika, saj ta za odločitev o pritožbi ni bil potreben, zato jih krije sama (prvi odstavek 155. v povezavi s prvim odstavkom 165. členom ZPP).