Jedro

Do kršitev pravil pravdnega postopka ne pride v primeru, ko sodišče kljub strankinemu predlogu ne zasliši sodnega izvedenca, ker stranka ni podala pripomb, glede katerih bi bilo treba izvedenca zaslišati oziroma so bile te pripombe pavšalne, neobrazložene oziroma niso povzročile dvoma v pravilnost in popolnost mnenja (II Ips 29/2018). Predlog za zaslišanje izvedenca, ki je pred tem že podal jasno, popolno in razumljivo mnenje, v pravilnost katerega sodišče ne dvomi, mora biti torej obrazložen in konkretiziran. Ker toženec ni podal obrazloženih pripomb, zaradi katerih bi bilo treba izvedenko zaslišati, kršitev določb postopka ni podana.

Naloga toženca kot skladiščnika je bila, da prevzame dostavljena sredstva za čiščenje in higieno (kamor se je uvrščalo tudi toaletni papir in papirnate brisače), s podpisom dobavnice pa je bil dolžan potrditi, da je bilo res dostavljenega toliko blaga, kot je navedeno na dobavnici. Ker je toženec potrjeval prejem papirja in brisač v (večjih) količinah, ki v resnici niso bile nikoli dobavljene, je (najmanj) opustil dolžno skrbnost, ki se je od njega kot delavca pričakovala. Toženčevo ravnanje odstopa od ravnanja povprečno skrbnega delavca. S tem je ravnal (najmanj) hudo malomarno in tako tožeči stranki, ki je plačala te (nikoli dobavljene) količine blaga, povzročil škodo.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v I. točki izreka delno spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni plačati znesek 165.109,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 4. 2004 dalje do plačila, s tem, da je ta obveznost solidarna z obveznostjo dolžnice A. A., naslov B., določeno v tretjem odstavku I. točke izreka sodbe Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 768/2019 z dne 7. 5. 2020, do višine 165.109,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 4. 2004 dalje do plačila.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožencu naložilo, da je dolžan tožeči stranki plačati znesek 165.109,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 4. 2004 dalje do plačila (I. točka izreka). Kar je tožeča stranka zahtevala več (plačilo zneska 288.047,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 4. 2004 dalje do plačila), je zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna povrniti tožencu stroške postopka v znesku 23.999,53 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper odločitev v I. in III. točki izreka sodbe se pritožuje toženec. Uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev pravil pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, in sicer drugemu sodniku. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Navaja, da tožeča stranka ni podala dovolj konkretnih trditev o tem, s katerim ravnanjem je toženec povzročil katero škodo in iz katerih listin takšna škoda izhaja. Meni, da bi morala tožeča stranka točno navesti, katere dobave po katerih računih naj bi bile domnevno fiktivne ter v čem je bilo toženčevo protipravno ravnanje. Ker tega ni storila, meni, da tožba nima ustrezne trditvene podlage in da je nesklepčna. Sodišču očita, da se ni zadosti opredelilo do tovrstnih toženčevih navedb. Poleg tega se je tekom postopka izkazalo, da niti sodna izvedenka na podlagi naročilnic, dobavnic in računov ni mogla izračunati višine domnevno nastale škode. Navedeno kaže, da tožeča stranka ni podala dovolj konkretnih trditev in da tekom postopka sploh ni bila seznanjena z višino domnevno nastale škode, na kar kaže tudi njeno prilagajanje tožbenega zahtevka izvedenskim mnenjem. Zato meni, da je izdelano izvedensko mnenje tipičen poizvedovalni dokaz. Nadalje sodišču očita, da se je nedopustno sklicevalo na dokaze iz kazenskega postopka in da ni upoštevalo, da je bilo v kazenskem postopku ugotovljeno, da kaznivo dejanje ne obstaja. Takšna odločitev kazenskega sodišča pa pomeni rešitev predhodnega vprašanja v tem postopku. Nadalje navaja, da izvedenka ni podala jasnega, popolnega, pravilnega in strokovnega mnenja, sodišče pa je njegov predlog za neposredno zaslišanje izvedenke oziroma za angažiranje drugega izvedenca zavrnilo. Poudarja, da je podal obrazložene pripombe na izvedensko mnenje, na katere pa izvedenka deloma ni odgovorila, deloma pa ni želela odgovoriti. Sodišče pa izvedenki tudi sicer ni postavilo vprašanj v skladu z napotki instančnega sodišča. Izvedenka je sicer podala pisno dopolnitev mnenja, pri čemer pa je odgovor na večino toženčevih pripomb odklonila s pojasnilom, da se pripombe ne nanašajo na izvedensko mnenje z dne 15. 9. 2021, sodišče pa kljub temu izvedenke ni neposredno zaslišalo, kar bi moralo nujno storiti. Ne strinja se z zaključkom sodišča, da je izvedenka na njegove pripombe podala prepričljiva pojasnila. Izvedenki očita, da je izbrala napačno metodo izračuna škode, kar je posledica dejstva, da škode drugače sploh ne bi mogla izračunati. Izvedenka dela ni mogla opraviti nepristransko, saj je bila seznanjena s kazenskim postopkom, ki je tekel zoper toženca. Nadalje sodišču očita, da je neupravičeno v škodo toženca štelo, da so bile naročilnice večkrat fotokopirane, saj toženec ni bil odgovoren za izdajo naročilnic in jih tudi ni podpisoval. Sodišče tudi ni v zadostni meri pojasnilo, na podlagi katerih dejstev in dokazov šteje, da je bila pri tožencu podana huda malomarnost. Poleg tega je sodišče napak zaključilo, da je toženec ravnal vsaj malomarno, saj bi moralo ugotoviti, ali je ravnal vsaj hudo malomarno. Opozarja, da so priče C. C., D. D., E. E. in F. F. izpovedale, da je toženec delo opravljal vestno in pošteno. Ni jasno, kako je lahko sodišče na toženca prevalilo odgovornost za nastalo škodo, čeprav je ugotovilo, da je bil pri tožeči stranki slab nadzor nad porabo drobnega materiala. Sodišče tudi ni prepričljivo obrazložilo, zakaj šteje, da sta bila v sistem fiktivnih dobav materiala vključena le C. C. in G. G., ne pa tudi A. A., H. H. in I. I. Meni, da bi se sodišče moralo prepričati o obstoju in deležu odgovornosti vsake od navedenih oseb. Odločitev o delu toženčeve odgovornosti dopušča nastanek situacije, v kateri bi bila vsaj v določenem delu vzpostavljena solidarna odgovornost. Navaja še, da je bil zahtevek ob vložitvi tožbe na pristojno sodišče že zastaran. Posledično se pritožuje še zoper odločitev v stroškovnem delu.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Meni, da je pritožba neutemeljena, zato pritožbenemu sodišču predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega in drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (v I. in III. točki izreka) in v mejah pritožbenih razlogov ter po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Sodišče prve stopnje je presojalo utemeljenost tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo, za katero je tožeča stranka zatrjevala, da ji jo je povzročil toženec kot njen delavec pri delu oziroma v zvezi z delom v obdobju od 1. 1. 1999 do konca aprila 2002. V tem času je toženec pri tožeči stranki opravljal delo skladiščnika.

7. Neutemeljene so pritožbene navedbe o pomanjkljivi trditveni podlagi tožeče stranke. Te navedbe je kot neutemeljene pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje (v 15. točki obrazložitve izpodbijane sodbe). Že v tožbi in prvi pripravljalni vlogi z dne 14. 2. 2006, še natančneje pa v drugi pripravljalni vlogi z dne 9. 7. 2009 (obe pripravljalni vlogi sta bili vloženi pred prvim narokom za glavno obravnavo), je namreč tožeča stranka podala obširne in konkretne navedbe tako glede protipravnega ravnanja, ki ga je v spornem obdobju izvajal toženec, kot tudi glede višine škode, ki jo je v posledici tega ravnanja utrpela, in tudi glede vzročne zveze. Podrobneje je opisala način delovanja toženca in drugih vpletenih v protipravna ravnanja ter opredelila, katere dobavnice so bile fiktivne. Dobavnice v resnici niso bile fiktivne, saj so kot listine obstajale. Navidezne (fiktivne) so bile le dobave, ki jih naj bi dokazovale dobavnice. Vendar je bilo to iz njenih navedb sicer jasno razvidno. Tožeča stranka je tudi navedla račune, ki so bili podlaga za plačilo dobav, ki jih v resnici nikoli ni bilo (pripravljalna vloga z dne 9. 7. 2009). Obseg škode je opredelila kot razliko med celotno kupnino, ki jo je tožeča stranka nakazala družbi J. d. d., in zneskom, do katerega je bila ta družba upravičena na podlagi dejanskih dobav blaga.

8. Ker je tožeča stranka s tem ustrezno substancirala tako nastanek kot višino škode, je neutemeljen pritožbeni ugovor, da je šlo pri izvedbi dokaza s postavitvijo izvedenke ekonomske stroke za nedovoljen poizvedovalen dokaz. Zgolj dejstvo, da je sodna izvedenka po preučitvi spisovne dokumentacije ugotovila škodo v drugačnem znesku, kot ga je prvotno zatrjevala tožeča stranka, še ne pomeni, da je šlo za nedovoljen informativni dokaz. Tožeča stranka je izvedbo tega dokaza predlagala ravno zato, ker ugotovitev resničnega obsega nastale škode brez ustreznega strokovnega znanja ni bila mogoča. 9. Držijo pritožbene navedbe, da izvedenka na podlagi računov in dobavnic ni mogla ugotoviti, ali so bili na dobavnicah zapisani izdelki v resnici dobavljeni tožeči stranki, posledično pa na podlagi teh listin tudi ni mogla ugotoviti višine tožeči stranki nastale škode (zato je izvedenka za ugotovitev višine škode uporabila metodo razpoložljivih količin – o tem v nadaljevanju). Vendar pa navedeno ne pomeni, kot poizkuša prikazati pritožba, da tožeča stranka ni podala dovolj konkretiziranih trditev. Tožeča stranka je podala vse bistvene navedbe za oceno višine škode, kar je bistveno. Zgolj zato, ker je bila matematično natančna ugotovitev višine škode nemogoča, pa toženec ne more biti prost svoje odškodninske odgovornosti (prim. prvi odstavek 216. člena ZPP).

10. Neutemeljeno je pritožbeno vztrajanje, da je izvedensko mnenje izvedenke ekonomske stroke z dne 15. 9. 2021 v zvezi z njegovo pisno dopolnitvijo z dne 9. 11. 2021 nepopolno, nejasno in nepravilno. Kot rečeno, je izvedenka v ponovljenem sojenju izbrala drugačno metodo izračuna višine tožeči stranki nastale škode kot v prejšnjem sojenju, in sicer metodo razpoložljivih količin, zato za izračun višine škode ni bilo več odločilno, kar poudarja pritožba, to je, katere dobavnice in kateri računi izkazujejo resnične dobave blaga oziroma v katerih so navedene zgolj navidezne dobave. Ne drži pritožbena navedba, da je pritožbeno sodišče v razveljavitvenem sklepu Pdp 601/2020 dalo napotek sodišču prve stopnje, da je potrebno višino škode izračunati na način, da se ugotovijo resnični oziroma lažni računi, kot poizkuša to prikazati pritožba. Pritožbeno sodišče je v omenjenem sklepu obrazložilo, da bi bilo to potrebno glede na metodo, ki jo je izvedenka uporabila v prejšnjem sojenju. V sedanjem - ponovljenem sojenju pa je izvedenka, ker na podlagi dobavnic in računov ni bilo mogoče ugotoviti resničnih dobav in jih ločiti od fiktivnih, uporabila drugačno metodo (metodo razpoložljivih količin), ki je tožencu v korist. Izvedenka je namreč pri izračunu upoštevala zgolj tiste dobavnice, ki jih je podpisal toženec, in odštela količino papirja in brisač, ki jih je poslovalnica družbe J. d. d. na ulici K. v resnici imela na zalogi. Le to količino bi namreč družba J. d. d. lahko tudi v resnici prodala tožeči stranki, zato je izvedenka pri izračunu škode ni upoštevala, kar je tožencu nedvomno v korist. To je izvedenka povsem jasno pojasnila tudi v pisni dopolnitvi izvedenskega mnenja, v kateri pa se razumljivo ni opredeljevala do ostalih pripomb toženca na izvedensko mnenje, saj so se ostale pripombe (navedene v vlogi z dne 27. 10. 2021) nanašale na metodo izračuna višine škode iz prejšnjega sojenja, torej na omenjeno ugotavljanje resničnih dobav, kar je izvedenka tudi pojasnila.

11. Ker toženec po prejemu pisne dopolnitve izvedenskega mnenja, v kateri se je izvedenka opredelila do omenjenih toženčevih pripomb na izvedensko mnenje oziroma v kateri je utemeljeno pojasnila, zakaj se do večine njih ne opredeljuje (ker se pač ne nanašajo na to izvedensko mnenje), ni podal obrazloženega in konkretiziranega dokaznega predloga z zaslišanjem izvedenke, je neutemeljen pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da ni izvedlo dokaza z neposrednim zaslišanjem izvedenke. Toženec je namreč na zadnjem naroku za glavno obravnavo v zvezi s pisno dopolnitvijo izvedenskega mnenja navedel le, da izvedenka ni odgovorila na vse njegove pisne pripombe zoper njeno mnenje. Kot rečeno, izvedenka utemeljeno ni odgovorila na vse toženčeve pripombe, saj se te ne nanašajo na izvedensko mnenje z dne 15. 9. 2021, kar je izvedenka tudi pojasnila. Skladno s prvim odstavkom 253. člena ZPP je dokaz z izvedencem sicer primarno res ustni dokaz, kar pa je v praksi že dolgo izjema. V praksi je običajno, da so izvedenska mnenja izdelana pisno. Zaslišanje izvedenca pa je potrebno (le), kadar imajo stranke na pisno mnenje pripombe in terjajo pojasnila o posameznih relevantnih okoliščinah, zaradi česar je podan dvom v strokovno pravilnost in popolnost mnenja. V skladu s sodno prakso pa do kršitev pravil pravdnega postopka ne pride v primeru, ko sodišče kljub strankinemu predlogu ne zasliši sodnega izvedenca, ker stranka ni podala pripomb, glede katerih bi bilo treba izvedenca zaslišati oziroma so bile te pripombe pavšalne, neobrazložene oziroma niso povzročile dvoma v pravilnost in popolnost mnenja.1 Predlog za zaslišanje izvedenca, ki je pred tem že podal jasno, popolno in razumljivo mnenje, v pravilnost katerega sodišče ne dvomi, mora biti torej obrazložen in konkretiziran. Ker toženec ni podal obrazloženih pripomb, zaradi katerih bi bilo treba izvedenko zaslišati, kršitev določb postopka ni podana.

12. Neutemeljeno je tudi pritožbeno vztrajanje pri postavitvi drugega izvedenca, češ da naj bi bila postavljena izvedenka pristranska, ker je bila seznanjena z obsodilno sodbo zoper toženca iz kazenskega spisa I K 7576/2010 in z dokazi iz tega spisa. Omenjena kazenskega sodba je priloga spisa tega delovnega spora, tako kot še nekatere druge listine iz omenjenega kazenskega spisa. Zgolj dejstvo, da se je izvedenka seznanila s temi listinami (s katerimi bi se, zaradi izdelave izvedenskega mnenja, seznanil tudi morebiten drug izvedenec), pa samo po sebi ne utemeljuje toženčevega zaključka o pristranskosti izvedenke. Ker je izvedensko mnenje postavljene izvedenke z dne 15. 9. 2021 v zvezi z njegovo pisno dopolnitvijo z dne 9. 11. 2021 popolno, jasno in prepričljivo, ni bilo razlogov za postavitev drugega izvedenca (254. člen ZPP).

13. Ne drži pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe zapisalo, da so vsi dokazi iz kazenskega postopka, ki je tekel zoper toženca, nerelevantni, nato pa se je v sodbi nedopustno sklicevalo na te dokaze. Sodišče prve stopnje je namreč v 14. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno obrazložilo, da se dokazne listine, ki se nahajajo v spisu in so bile del dokaznega gradiva v kazenskem postopku, ki je tekel zoper toženca, upošteva v tem sporu kot del dokaznega gradiva, ne glede na to, da je bila kazenska obsodilna sodba zoper toženca s strani Ustavnega sodišča RS razveljavljena, kazenski postopek zoper toženca pa je bil kasneje zaključen z zavrnilno sodbo. Nobenega razloga ni, da se sodišče ne bi smelo opreti na listine iz kazenskega spisa. Če so listine iz kazenskega postopka predložene kot dokaz še v delovnem sporu, jih presoja sodišče enako kot ostale dokaze (8. člen ZPP).

14. Upoštevaje obrazloženo so neutemeljene pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati zapisnika o izpovedbi priče L. L. iz kazenskega postopka, ki je tekel zoper toženca. Tudi sicer pa je sodišče prve stopnje omenjeno pričo zaslišalo tudi v tem sporu, v katerem je izpovedala smiselno enako kot v kazenskem postopku, zato ji je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo. V zvezi s tem tudi ne drži pritožbeni očitek, da sodišče izpovedi te priče ni dokazno ocenilo. Dokazna ocena priče je poleg obrazložitve v 25. točki podana tudi v 34. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.

15. Pritožba izpostavlja, da je sodišče prve stopnje kot dokaz napačno upoštevalo in ocenilo izračun o fiktivnih dobavah papirja tožeči stranki, ki ga je opravilo Okrožno sodišče v Ljubljani v sodbi I K 7576/2012 z dne 1. 6. 2012, ki je bila kasneje razveljavljena. Vendar pa navedeno v ničemer ne vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je namreč dejstvo, da pri tožeči stranki sploh ni bilo prostora za tako velike količine toaletnega papirja in brisač, kot jih je tožeča stranka plačala, in posledično tudi dejstvo, da tako velike količine papirja in brisač, kot jih je tožeča stranka plačala, tožeči stranki nikoli niso bile dobavljene, ugotovilo že na podlagi večjega števila ostalih izvedenih dokazov (poročila komisije za pregled finančno materialnega poslovanja z družbo J. d. d. z dne 9. 5. 2002, dopisa M. M. z dne 14. 2. 2005, pisne izjave N. N. z dne 17. 2. 2002, naročilnic in dobavnic, izvedenskega mnenja v tem postopku postavljene izvedenke ekonomske stroke, ugotovitev DURS z dne 17. 12. 2004, izpovedi prič O. O. in P. P. – davčnih inšpektorjev, poročila o nadzoru, ...). Pritožbeno sodišče dokazno oceno sodišča prve stopnje v celoti sprejema, saj je skrbna, vestna in prepričljiva.

16. Nadalje je neutemeljena pritožbena navedba, da kazenska zavrnilna sodba V K 7576/2010 z dne 3. 7. 2018, s katero je bila zavrnjena obtožba zoper toženca (tam obdolženca), predstavlja predhodno vprašanje v tem sporu. Za predhodno vprašanje gre, če je odločitev sodišča odvisna od predhodne rešitve vprašanja, ali obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje (21. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.; 13. člen ZPP). Odločitev o obstoju toženčeve odškodninske odgovornosti za tožeči stranki nastalo škodo ni odvisna od tega, ali predstavlja toženčevo ravnanje, s katerim je tožeči stranki povzročil škodo, hkrati tudi kaznivo dejanje. Kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, je civilna odgovornost strožja od kazenske odgovornosti, zato tudi, če bi bil toženec v kazenskem postopku oproščen storitve kaznivega dejanja (pa ni bil), bi lahko sodišče ugotavljalo njegovo odškodninsko odgovornost. 17. Ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje štelo tožencu v škodo dejstvo, da so se pri tožeči stranki naročilnice večkrat fotokopirale. Naročilnice tudi niso odločilne za presojo toženčeve odškodninske odgovornosti. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da je toženec pri opravljanju svojih nalog v obdobju od 1. 1. 1999 do konca aprila 2002 ravnal protipravno, ker je kot skladiščnik (in kot tak prvi člen v kontrolni verigi tožeče stranke v zvezi z dobavo potrošnega materiala) s podpisom dobavnic potrdil prevzem blaga, čeprav blago, ki je bilo navedeno na dobavnicah, tožeči stranki s strani družbe J. d. d. dejansko ni bilo dobavljeno; toženec je s tem sprožil izdajo računov s strani družbe J. d. d. tožeči stranki; toženec je tako prejete račune pregledal in podpisal ter jih posredoval naprej nadrejenemu C. C. Temeljna delovna obveznost toženca kot skladiščnika je bila, da sprejema dostavljeno blago, da opravi kontrolo, če je bilo res dostavljenega toliko blaga, kot je zapisano na dobavnici, ter da po opravljenem nadzoru dobavnico podpiše oziroma jo "potrdi".

18. Sodišče prve stopnje je ustrezno obrazložilo, da je toženec pri tem ravnal vsaj hudo malomarno (predvsem v 32. in 37. točki obrazložitve), zato je neutemeljen pritožbeni očitek o nasprotnem. Huda malomarnost pomeni zanemarjanje tiste pazljivosti in skrbnosti, ki se pričakuje od vsakega povprečnega človeka oziroma delavca. Naloga toženca kot skladiščnika je bila, da prevzame dostavljena sredstva za čiščenje in higieno (kamor se je uvrščalo tudi toaletni papir in papirnate brisače), s podpisom dobavnice pa je bil dolžan potrditi, da je bilo res dostavljenega toliko blaga, kot je navedeno na dobavnici. Ker je toženec potrjeval prejem papirja in brisač v (večjih) količinah, ki v resnici niso bile nikoli dobavljene, je (najmanj) opustil dolžno skrbnost, ki se je od njega kot delavca pričakovala. Toženčevo ravnanje odstopa od ravnanja povprečno skrbnega delavca. S tem je ravnal (najmanj) hudo malomarno in tako tožeči stranki, ki je plačala te (nikoli dobavljene) količine blaga, povzročil škodo. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo obstoj toženčeve odškodninske odgovornosti (skladno s prvim odstavkom 70. člena v času povzročitve škode veljavnega Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR; Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in nasl.), vsebinsko enako določata tudi kasneje veljavni prvi odstavek 182. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl.) in prvi odstavek 177. člena sedaj veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.)).

19. Takšnega zaključka ne more spremeniti pritožbeno sklicevanje na izpovedi nekaterih zaslišanih prič (med njimi tudi C. C., ki je bil tudi sam del skupine, ki je oškodovala tožečo stranko in mu je bilo v drugem sodnem postopku tudi pravnomočno naloženo povračilo škode tožeči stranki), da je toženec svoje delo opravljal vestno in pošteno. Sodišče prve stopnje je na podlagi celotnega izvedenega dokaznega postopka pravilno zaključilo, da je toženec opustil svojo nadzorstveno oziroma kontrolno funkcijo glede količin dobavljenega blaga, kar je bila toženčeva temeljna delovna obveznost, navedena že v opisu del in nalog njegovega delovnega mesta, razvidna pa je tudi iz toženčevih trditev in izpovedi. Zato so neutemeljene tudi nadaljnje pritožbene navedbe, da je tožeča stranka od njega neupravičeno zahtevala izvrševanje nadzora.

20. Četudi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da iz dokazne listine Razvojni program Splošnega sektorja do leta 2005 izhaja, da je pri tožeči stranki slab nadzor nad porabo drobnega materiala problem, kar izpostavlja pritožba, je v nadaljevanju sodbe pravilno zaključilo, da to še ne pomeni, da zaposleni, med njimi tudi toženec, niso bili dolžni izvajati vsak ustreznega nadzora. Kot rečeno, so bile delovne obveznosti toženca jasno določene, zato bi jih moral toženec spoštovati in tako skrbeti za nadzor nad dobavljenimi količinami blaga. Sodišče prve stopnje je v 39. točki obrazložitve sodbe natančno in pravilno obrazložilo, da so bili prav toženec (kot skladiščnik in kot tak prvi člen v kontrolni verigi tožeče stranke v zvezi z dobavo materiala) in njegova nadrejena, že omenjeni C. C. in G. G. (ki je bil tudi del skupine, ki je oškodovala tožečo stranko), tisti, ki bi morali pri tožeči stranki izvajati nadzor nad pravilno in zakonito dobavo blaga s strani družbe J. d. d., a v spornem obdobju tega niso opravljali, ter da ni bilo v pristojnosti računovodstva ali finančnega oddelka tožeče stranke preverjanje, ali je blago dejansko prišlo k tožeči stranki. Tožeča stranka je torej imela vzpostavljene določene nadzorne mehanizme nad dobavo blaga, a so prav vsi navedeni, ki so bili za to zadolženi, to opustili, kar je izjemna situacija. Zato je sodišče prve stopnje kot neutemeljen pravilno zavrnilo tudi toženčev ugovor soprispevka tožeče stranke k nastali škodi (192. člen Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR; Ur. l. SFRJ, št. 29/78 in nasl.; enako določa kasneje veljavni 171. člen Obligacijskega zakonika – OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.).

21. Sodišče prve stopnje je skladno s tretjim odstavkom 70. člena ZTPDR (enako določata tretji odstavek 182. člena ZDR in tretji odstavek 177. člena ZDR-1) pravilno odločilo, da je toženec kot delavec odgovoren le za 1/3 celotne škode, kot jo je na podlagi izvedenskega mnenja ugotovilo sodišče prve stopnje. Poleg toženca sta namreč to škodo tožeči stranki povzročila še že omenjena delavca tožeče stranke G. G. in C. C. Pritožba te odločitve o deljeni odgovornosti delavcev tožeče stranke za nastalo škodo ne izpodbija.

22. Pritožba pa utemeljeno ugovarja, da bi moralo sodišče odločiti tudi o solidarni odgovornosti A. A., zaposlene pri družbi J. d. d. Sodišče prve stopnje je namreč obrazložilo tudi njeno odgovornost (poleg odgovornosti toženca, C. C. in G. G.) pri fiktivnih dobavah papirja in brisač tožeči stranki, zato ne drži pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje do njene odgovornosti ni opredelilo (točke 30, 31, 32, 35 izpodbijane sodbe). Tako je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so vsi navedeni, torej toženec, C. C., G. G. in A. A. (ki je kot poslovodja poslovne enote družbe J. d. d. na ulici K. tudi podpisovala dobavnice in dovoljevala sporne dobave), skupaj povzročili škodo tožeči stranki v znesku 495.328,02 EUR (kot jo je izračunala izvedenka); če eden od njih ne bi sodeloval v verigi ravnanj, do škode ne bi moglo priti. Odškodninska odgovornost A. A. za isto škodo, ki je predmet tega delovnega spora, je ugotovljena s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani VII Pg 252/2018 z dne 26. 6. 2019 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 768/2019 z dne 7. 5. 2020, s katero je razsojeno, da je (tam druga toženka) A. A. skupaj z C. C. (tam prvim tožencem) dolžna tožeči stranki solidarno plačati znesek 125.692,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 4. 2004 do plačila, sama pa je dolžna tožeči stranki plačati še znesek 251.384,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 4. 2004 do plačila (slednja samostojna obveznost A. A. je prisojena v tretjem odstavku I. točke izreka sodbe Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 768/2019 z dne 7. 5. 2020, na katerega se sklicuje izrek te sodbe).

23. Za škodo, ki jo je povzročilo več oseb skupaj (kot je to v tej zadevi ugotovilo sodišče prve stopnje), odgovarjajo vsi udeleženci solidarno (prvi odstavek 206. člena ZOR, prvi odstavek 186. člena OZ). Solidarna odgovornost preprečuje, da bi oškodovanec (tožeča stranka) lahko zahteval povrnitev iste škode dvakrat. Sodna praksa se je nevarnosti, da bi tožeča stranka dosegla izvršbo zoper oba solidarna dolžnika v celoti, izognila z ustreznim oblikovanjem izreka v kasnejši pravdi. Sodišče, ki v zadevi sodi pozneje, tako upošteva izvršilni naslov zoper enega solidarnega dolžnika tako, da v izreku poznejše sodbe zoper drugega solidarnega dolžnika upošteva obstoj solidarne zaveze do zneska, do katerega je zavezan že pravnomočno obsojeni prvi solidarni dolžnik (za morebitno obveznost nad tem zneskom pa dolžnik odgovarja samostojno).2 Solidarnost koristi tudi dolžnikom (tožencem), saj kolikor škode poravna eden od tožencev, za toliko se zmanjša obveznost drugega nasproti tožeči stranki (prvi odstavek 414. člena ZOR, prvi odstavek 395. člena OZ). Glede na navedeno bi moralo sodišče prve stopnje o solidarni odgovornosti toženca in A. A. odločiti v izreku izpodbijane sodbe. Odgovornost toženca in A. A. je solidarna do višine, kolikor odgovarja toženec.3

24. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu pritožbi ugodilo in I. točko izreka izpodbijane sodbe delno spremenilo tako, da je toženec prisojeni znesek odškodnine (165.109,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 4. 2004 dalje do plačila) dolžan plačati solidarno z dolžnico A. A. po pravnomočni sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani VII Pg 252/2018 z dne 26. 6. 2019 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 768/2019 z dne 7. 5. 2020, in sicer solidarno z obveznostjo, določeno v tretjem odstavku I. točke izreka sodbe Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 768/2019 z dne 7. 5. 20204 (peta alineja 358. člena ZPP).

25. Ni pa utemeljeno pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotavljati tudi soodgovornost H. H. in I. I. za škodo, ki je tožeči stranki nastala zaradi navideznih dobav papirja in brisač. H. H. in I. I. nista bila toženca v tem postopku niti ne v omenjenem pravnomočno končanem gospodarskem sporu VII Pg 252/2018, iz trditvene podlage strank pa tudi ne izhaja, da bi bil zoper njiju že pravnomočno končan sodni postopek zaradi plačila obravnavane škode oziroma da bi tožeča stranka že razpolagala z morebitnim izvršilnim naslovom zoper njiju za isto škodo. Ker sodišče odloča v okviru trditvene podlage in dokaznih predlogov strank (prvi odstavek 7. člena ZPP in 212. člen ZPP), je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje opravljati poizvedbe o izidih pravdnih postopkov zoper ti osebi.

26. Končno je neutemeljeno tudi pritožbeno stališče, da je vtoževana terjatev zastarala, ker je bila tožba vložena na nepristojno sodišče že 26. 4. 2004, na pristojno delovno sodišče pa je bila zadeva odstopljena šele v letu 2015. Zastaranje se pretrga z vložitvijo tožbe (388. člen ZOR, enako 365. člen OZ). ZOR v 388. členu oziroma OZ v 365. členu za pretrganje zastaranja zahteva upnikovo dejanje zoper dolžnika pred sodiščem in ne zahteva dejanja pred pristojnim sodiščem, zato je zastaranje pretrgano tudi z vložitvijo tožbe na nepristojno sodišče. Posledično je tožba, vložena na nepristojno sodišče, pravočasna oziroma vložena pred potekom zastaralnega roka, čeprav na pristojno sodišče prispe po poteku zastaralnega roka (prim. sklep VSRS II Ips 183/2013 in VIII Ips 1/2014).

27. Glede na vse navedeno je odločitev sodišča prve stopnje o delni utemeljenosti tožbenega zahtevka v pretežnem delu materialnopravno pravilna - razen glede spremenjene odločitve o solidarni odgovornosti, ki pa skladno s tretjim odstavkom 154. člena ZPP ni vplivala na pravilnost odločitve o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje v III. točki izreka izpodbijane sodbe. Zato je pritožbeno sodišče v preostalem pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

28. Ker je toženec s pritožbo uspel le v zanemarljivem delu, krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (prvi in drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Sodba VSRS II Ips 29/2018. 2 Npr. sodbe VSL II Cp 788/2013, I Cpg 1586/2012, II Cp 4125/2010, II Cp 3017/2011, I Cpg 1215/2016, sodbi VSRS II Ips 96/2020, VSRS II Ips 554/2000 in druge. 3 Nad tem zneskom, torej za 86.274,89 EUR (kolikor znaša razlika med zneskom 251.384,23 EUR, ki ga po pravnomočni sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani VII Pg 252/2018 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 768/2019 tožeči stranki dolguje A. A. samostojno, in v tem sporu prisojenim zneskom odškodnine 165.109,34 EUR), pa je po pravnomočni sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani VII Pg 252/2018 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 768/2019 tožeči stranki odgovorna zgolj A. A. 4 Skladno s katero je A. A. sicer dolžna plačati tožeči stranki 251.384,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 4. 2004 dalje do plačila.