Jedro

Zmotno je pravno stališče tožeče stranke, da je pri odpovedi delovnega razmerja svoji delavki iz krivdnih razlogov vezana na odločbo izbranega zdravnika in zdravniške komisije. Kaj takega iz določil ZDR ne izhaja.

Zgolj drugačna presoja delovne nezmožnosti delavke tožeče stranke v sodnem postopku, kot je bila ugotovljena pred organi tožene stranke, brez trditev, da je taka presoja posledica protipravnosti ravnanja teh organov, ne zadošča za zaključek, da so delavci tožene stranke pri izdaji svojih odločb ravnali protipravno.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni:

I.

V izpodbijani 1. točki izreka tako, da se tožbeni zahtevek na plačilo 9.679,95 EUR s pripadki zavrne; v izpodbijani 2. točki pa tako, da mora tožeča stranka v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v znesku 48,40 EUR, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od zamude do plačila.

II.

Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti toženi stranki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 193,58 EUR, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od zamude do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in razsodilo: „1. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh tožeči stranki plačati 9.679,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 05. 12. 2006 do plačila.

2. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 209,40 EUR, v primeru neplačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka izpolnitvenega roka dalje.“

2. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje je razvidno, da je tožeča stranka svoji delavki redno odpovedala delovno razmerje zato, ker v času od 06. 10. do 19. 10. 2005 neutemeljeno ni prišla na delo, saj iz odločbe imenovanega zdravnika tožene stranke v zvezi z odločbo zdravniške komisije tožene stranke izhaja, da je bila v tem času sposobna za delo. Ker pa je bilo v postopku pred delovnim in socialnim sodiščem pravnomočno ugotovljeno, da je bila delavka v tem času nezmožna za delo zaradi bolezni (sodba DSS v Ljubljani, opr. št. Ps 3065/2005 z dne 06. 09. 2006 (A4), nato pa še, da je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita in se razveljavi (sodba DS v Celju, opr. št. Pd 442/2005 z dne 05. 10. 2006, (A6), je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da že izdaja prve citirane sodbe (Ps 3065/2005) dokazuje protipravnost ravnanja tožene stranke. Protipravnost to sodišče vidi v „opustitvi potrebne skrbnosti pri strokovni oceni stanja zavarovanke“ (delavke tožeče stranke). Menilo je, da je tožena stranka tista, ki bi morala konkretno navesti in dokazati, da njeni organi niso opustili potrebne skrbnosti pri strokovni oceni zdravstvenega stanja svoje zavarovanke (delavke tožeče stranke), tega pa tožena stranka ni storila.

3. Proti tej sodbi se je tožena stranka pravočasno pritožila. Uveljavlja pritožbena razloga absolutne bistvene kršitve določil pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi med drugim poudarja, da „vsaka drugačna odločitev zdravstvene komisije, kot je nato odločitev v socialnem sporu, ni napaka“. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe sebi v prid, podrejeno pa razveljavitev le-te in povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

4. Na vročeno pritožbo tožeča stranka ni odgovorila.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Svoj zahtevek tožeča stranka opira na določilo 1. odstavka 148. člena OZ. Po tem določilu pravna oseba odgovarja za škodo, ki jo njen organ povzroči tretji osebi pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svojih funkcij. Tožeča stranka zatrjuje, da je svoji delavki redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi odločb tožene stranke (II. točka navedb), rekoč, da se je kot delodajalec glede na določilo 169. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR) morala opreti na odločitve tožene stranke o pravici do bolniškega staleža, saj je le ta edina pristojna odločati o tej pravici (5. stran tožbenih navedb, zadnji odstavek VI. točke). Ker pa je iz zdravstvene dokumentacije delavke tožeče stranke razvidno, da je zdravnik že 07. 10. 2005 ugotovil, da ima delavka kronično vnetje ledvic, močne bolečine in pekočo vodo, zaradi česar ji je priporočil mirovanje in jo naročil na specialistični pregled ponovno 14. 10. 2009, katerega je tudi opravila, je delavka ravnala le po navodilih zdravnikov in ne samovoljno. Tako je povsem jasno, da je bila odločitev organov tožene stranke nepravilna, kar potrjuje tudi mnenje izvedenca mag. A. K., ki je kot zdravnik specialisti za področje, kamor je sodila bolezen zavarovanke, ocenil, na podlagi vse zdravniške dokumentacije, da je bila zavarovanka upravičena do odsotnosti z dela zaradi bolezni.

7. Protipravnost ravnanja tožene stranke tožeča stranka utemeljuje le s citiranima izdanima odločbama sodišč (v priloga A4 in A6). Sledeč citiranemu določilu 1. odstavka 148. člena OZ pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tožena stranka sicer lahko odškodninsko odgovorna za škodo, ki nastane, če imenovani zdravnik in komisija ZZZS nista ravnala s skrbnostjo dobrega strokovnjaka (primerjaj tudi odločbo VDS, opr. št. Psp 48/99), vendar pa zgolj drugačna presoja začasne nezmožnosti za delo zavarovanke tožene stranke (delavke tožeče stranke) s strani sodišča in odprava odločb tožene stranke v sodnem postopku ne zadoščata za odločitev o protipravnosti toženkinega ravnanja, ki bi imelo za posledico njeno odškodninsko odgovornost (prim. sodbo II Ips 83/2006). Drugačno prvostopno stališče je torej pravno zmotno. Katero je bilo tisto ravnanje, ki pomeni protipravno ravnanje imenovanega zdravnika in komisije tožene stranke oziroma tista konkretna opustitev potrebne skrbnosti v smislu 2. odstavka 6. člena OZ pri izdaji obeh citiranih odločb (A4 in A6), pa iz navedb tožeče stranke ni razvidno.

8. Zmotno je pravno stališče tožeče stranke, da je ona pri odpovedi delovnega razmerja svoji delavki iz krivdnih razlogov vezana na odločbo izbranega zdravnika in zdravniške komisije. Kaj takega iz določil ZDR ne izhaja. Določilo 169. člena ZDR, na katerega se sklicuje, se dobesedno glasi: „1) delavec je upravičen do odsotnosti z dela v primerih začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni ali poškodbe in v drugih primerih v skladu s predpisi o zdravstvenem zavarovanju.

2) delavec ima pravico do odsotnosti z dela zaradi darovanja krvi ...“ Po izrecnem določilu 2. odstavka 83. člena ZDR pa ima delavec (razen v izjemnih primerih) pred odpovedjo delovnega razmerja pravico do zagovora. To pa zahteva od delodajalca, da pred odpovedjo delovnega razmerja preveri vsebino zagovora in se sam prepriča, ali je krivdni razlog za odpoved delovnega razmerja utemeljen, pri čemer mora upoštevati zakonsko ureditev, po kateri je možno učinke napačnih odločitev tožene stranke, ki izhajajo iz njenih dokončnih odločb sanirati v postopkih sodnega varstva. Že zato je zmotno prvostopno razlogovanje, da „se je v skladu z načelom zaupanja v pravo tožeča stranka v postopku ugotavljanja pravice do odsotnosti delavke z dela upravičeno zanesla na dokončne odločitve tožene stranke v upravnem postopku“.

9. Drži torej pritožbeno stališče, da zgolj drugačna presoja delovne nezmožnosti delavke tožeče stranke v sodnem postopku, kot je bila ugotovljena pred organi tožene stranke, brez trditev, da je taka presoja posledica protipravnosti ravnanja teh organov, ne zadošča za zaključek, da so delavci tožene stranke pri izdaji svojih odločb ravnali protipravno. Iz tega sledi, da je izpodbijana sodba posledica zmotne uporabe materialnega prava. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi določila 5. alineje 358. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

10. Sprememba odločitve o glavni stvari je imela za posledico odločitev o stroških vsega postopka (2. odstavek 165. člena ZPP). Ker je med postopkom pred sodiščem prve stopnje tožena stranka zahtevala le povrnitev stroškov za plačano sodno takso v znesku 64,80 EUR, je pritožbeno sodišče stroškovno odločitev prvostopnega sodišča spremenilo tako, da je zahtevku tožene stranke ugodilo. V pritožbenem postopku pa je tožena stranka zahtevala le povrnitev stroškov, ki jih predstavlja plačana taksa za pritožbo v znesku 193,58 EUR. Ker je ta strošek utemeljen, ga je pritožbeno sodišče toženi stranki priznalo in naložilo v plačilo tožeči stranki. Če priznanih pravdnih in pritožbenih stroškov tožeča stranka toženi ne bo poravnala v 15 dneh od prejema te sodbe, ji bo v primeru zamude morala plačati tudi zakonske zamudne obresti od zamude do plačila.