Jedro

Preizkus, ali so še podani razlogi za pripor po vloženi obtožnici, v primeru, ko je obdolženec v priporu, ni podaljšanje pripora v smislu in na način, ki ga določa 205. člen ZKP. Gre za preizkus po uradni dolžnosti, ki mora biti opravljen v treh dneh od prejema obtožnice in zanj ni potreben poseben predlog državnega tožilca (272. člen ZKP). Če pa državno tožilstvo v obtožnici vseeno predlaga, da se pripor zoper obdolženca podaljša, je treba obdolženca in zagovornika s predlogom seznaniti in jima omogočiti, da se izjavita o njem, o okoliščinah in dejstvih, ki jih predlog navaja ter o dokazih, ki se nanje opira.

Z razveljavitvijo sklepa o podaljšanju pripora je nastal enak položaj, kot ga ureja 2. odstavek 20. člena Ustave, ki določa, da mora o priporu, najkasneje pa v 24 urah po njem, obdolžencu biti vročena pisna obrazložena odločba.

Izrek

Zahtevi zagovornikov obd. I.M. in obd. D.B. za varstvo zakonitosti se zavrneta.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kopru je s sklepoma z dne 27.6.2005 zoper obd. I.M. in obd. D.B. iz pripornega razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) podaljšalo pripor še po vloženi obtožnici. Višje sodišče v Kopru je z v uvodu navedenim pravnomočnim sklepom pritožbe obdolženega D.B. in njegovega zagovornika ter zagovornika obdolženega I.M. zavrnilo kot neutemeljene.

Zoper navedena pravnomočna sklepa sta zagovornika obeh obdolžencev vložila zahtevi za varstvo zakonitosti.

Zagovornik obd. I.M. je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve 20. in 29. člena Ustave Republike Slovenije (Ustave). V zahtevi navaja, da ker je Višje sodišče v Kopru dne 24.6.2005 razveljavilo sklep Okrožnega sodišča v Kopru z dne 14.6.2005 o podaljšanju pripora po vloženi obtožnici in je sodišče prve stopnje o podaljšanju pripora ponovno odločilo dne 27.6.2005, je bil obdolženec v času od 24. do 27.6.2005 v priporu nezakonito in brez sodne odločbe. Obdolžencu ter zagovorniku pred odločanjem o podaljšanju pripora ni bil omogočen takoimenovani priporni narok, na katerem bi lahko senatu, ki je odločal o podaljšanju pripora, v svojo obrambo navedel tako razloge, ki govorijo, da pripor ni nujno potreben za varnost ljudi oziroma, da se ta lahko zagotovi tudi z milejšim posegom v njegovo svobodo. Te možnosti vložnik ni imel niti pred izdajo sklepa z dne 14.6.2005, niti je ni imel pred izdajo sklepa z dne 27.6.2005, ker mu je bil skupaj s tem sklepom vročen tudi sklep sodišča druge stopnje z dne 24.6.2005. S takim ravnanjem je bila kršena obdolženčeva pravica iz 20. člena Ustave, ki določa, da se osebo, za katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, sme pripreti samo na podlagi odločbe sodišča. Ker pred odločitvijo sodišča o podaljšanju pripora obdolžencu in njegovemu zagovorniku ni bil omogočen takoimenovani priporni narok, pa je sodišče kršilo obdolženčevo pravico iz 29. člena Ustave. Vrhovnemu sodišču predlaga, da razveljavi izpodbijana sklepa ter obdolženca izpusti na prostost. Zagovornik obdolženega D.B. je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, saj sta obe nižji sodišči napačno oziroma nepravilno uporabili določbo 200. in 201. člena ZKP. V zahtevi navaja, da obtožba obravnava številna dejanja po členu 311/5 in 3 KZ, samo pri enem pa se v stranski vlogi navaja obdolženca. Zato o vpetosti obdolženca v kriminalno podzemlje ni moč govoriti, kot to v svojem sklepu zaključuje sodišče druge stopnje. Tudi če bi o tej stranski vlogi obdolženca bilo zadosti trdnih dokazov, ne bi bilo mogoče trditi, da si je obdolženec s tem pridobival sredstva za življenje in da je zato nevarno, da bi na prostosti ta kazniva dejanja ponavljal. Nobenega neposrednega dokaza ni, da bi bil obdolženec udeležen pri prodaji 45,38 g heroina, edino kar obstaja, je telefonski razgovor, kjer obdolženec govori o 50 jurjih, kar pa se tudi po številkah ne ujema. Glede mamila zbrani podatki ne dajejo osnove za utemeljen sum, zato je neutemeljeno sklepanje sodišča, da bi obdolženec, kolikor bi bil izpuščen na prostost, to kaznivo dejanje ponovil. Okoliščina, da se zoper obdolženca vodijo še drugi kazenski postopki, ne more biti razlog za bojazen, da bi obdolženec na prostosti kazniva dejanja ponavljal. Ker po mnenju zagovornika priporni razlog ponovitvene nevarnosti ni podan, Vrhovnemu sodišču predlaga, da oba sklepa nižjih sodišč razveljavi in odredi izpustitev obdolženca na prostost. Vrhovni državni tožilec A.P. iz Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije v odgovoru na zahtevi za varstvo zakonitosti, podanem skladno z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP dne 2.8.2005, predlaga, da se kot neutemeljeni zavrneta.

Zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

I. Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije, Skupina državnih tožilcev za posebne zadeve je dne 13.6.2005 ob 15.55. uri zoper obd. I.M. in obd. D.B. ter še 26 obdolžencev vložilo obtožnico zaradi kaznivih dejanj prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po 5. in 3. odstavku 311. člena KZ in kaznivih dejanj neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ. V obtožnici obd. I.M. pod točkami I/1, 2, 3, 6, 7, 8, 9, 12, 13 in 17 očita storitev desetih kaznivih dejanj po 5. in 3. odstavku 311. člena KZ in pod točko II/2 storitev kaznivega dejanja po 1. odstavku 196. člena KZ. Obdolženemu D.B. pa pod točko I/7 očita storitev kaznivega dejanja po 5. in 3. odstavku 311. člena KZ in pod točko II/4 storitev kaznivega dejanja po 1. odstavku 196. člena KZ. Državno tožilstvo je v obtožnici predlagalo podaljšanje pripora zoper obd. I.M. in obd. D.B. iz pripornega razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP in v obrazložitvi obtožnice ta predlog utemeljilo glede obdolženega I.M. z navedbo okoliščin, da je obdolženec v kratkem časovnem obdobju izvršil deset kaznivih dejanj po členu 311 KZ in eno kaznivo dejanje po členu 196 KZ, pri čemer naj bi bil obdolženec zadolžen za vožnjo v predhodnici z namenom opozarjanja na prisotnost policije in organiziranja in koordiniranja voznikov in predhodnice, imel pa naj bi neposredne stike tudi s hrvaškimi organizatorji. Glede obd. D.B. pa je isti priporni razlog utemeljilo z navedbo okoliščin, da je bil ta obdolženec v organizaciji zadolžen za opravljanje predhodnice, na razpolago je dajal tudi svoje osebno vozilo, da so z njim vozili tuje državljane in da je bil za istovrstno kaznivo dejanje že obsojen. Sodišče prve stopnje je dne 14.6.2005 odredilo vročitev obtožnice obdolžencema, ki sta bila v priporu ter njunima zagovornikoma. S sklepoma z dne 14.6.2005 je sodišče prve stopnje zoper obd. I.M. in obd. D.B. pripor iz pripornega razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP podaljšalo ob vložitvi obtožnice, vendar je Višje sodišče v Kopru s sklepom z dne 24.6.2005 sklepa sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo tega dne vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. S sklepoma z dne 27.6.2005 je sodišče prve stopnje v novem odločanju zoper oba obdolženca pripor iz pripornega razloga po 3. točki 201. člena ZKP podaljšalo. Višje sodišče v Kopru pa je s sklepom z dne 8.7.2005 pritožbe zoper sklepa sodišča prve stopnje zavrnilo.

II. Glede na vsebino zahtev za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja: - da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; ta razlog med drugim obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov ter njihove verodostojnosti; - da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati in jih ne le poimensko navesti.

III. K zahtevi za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil zagovornik obd. I.M.: Bistvo izvajanj zahteve za varstvo zakonitosti je v trditvi, da je sodišče kršilo obdolženčeve pravice iz 20. člena (odreditev in trajanje pripora) in 29. člena (pravna jamstva v kazenskem postopku) Ustave.

Določbe Zakona o kazenskem postopku, ki se nanašajo na odreditev in podaljšanje pripora, glede vprašanja kontradiktornosti niso dosledno izpeljane in jo zagotavljajo le pri odločanju o priporu med preiskavo (204.a člen in 2. odstavek 205. člena ZKP) in ob izreku sodbe (4. odstavek 361. člena ZKP). Preizkus, ali so še podani razlogi za pripor po vloženi obtožnici, v primeru, ko je obdolženec v priporu, ni podaljšanje pripora v smislu in na način, ki ga določa 205. člen ZKP. Gre za preizkus po uradni dolžnosti, ki mora biti opravljen v treh dneh od prejema obtožnice in zanj ni potreben poseben predlog državnega tožilca (272. člen ZKP). Ob takšni ureditvi navedenega preizkusa je tudi razumljivo, da zakonodajalec ni predvidel posebnega naroka. Vendar pa je pravilno stališče v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je potrebno v skladu z določbo 29. člena Ustave in 16. člena ZKP, po načelu enakosti in kontradiktornosti v kazenskem postopku, v primeru, ko državno tožilstvo v obtožnici predlaga, da se pripor zoper obdolženca podaljša, obdolženca in zagovornika seznaniti s predlogom državnega tožilstva in jima omogočiti, da se izjavita o predlogu, o okoliščinah in dejstvih, ki jih predlog navaja ter o dokazih, ki se nanje opira (sodbi Vrhovnega sodišča, opr. št. I Ips 315/2004, I Ips 144/2005). Čeprav je rok 3 dni iz 2. odstavka 272. člena ZKP, v katerem mora sodišče ob prejemu obtožnice odločiti o podaljšanju pripora, kratek, je to pravico obrambe glede na določbo 1. odstavka 273. člena ZKP (ki določa, da mora sodišče priprtemu obdolžencu obtožnico vročiti v 24 urah od prejema na sodišče) mogoče spoštovati.

V obravnavani zadevi je državno tožilstvo v obtožnici vloženi dne 13.6.2005 predlagalo podaljšanje pripora zoper obdolženca iz 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP in na 89. strani obrazložilo ta predlog. Sodišče prve stopnje je naslednji dan (dne 14.6.2005) s sklepom pripor zoper obdolženca podaljšalo iz tega pripornega razloga in istega dne odredilo vročitev obtožnice in sklepa o podaljšanju pripora obdolžencu ter zagovorniku. Iz navedenega izhaja, da obdolženec in njegov zagovornik pred (prvim) odločanjem sodišča prve stopnje o podaljšanju pripora po vloženi obtožnici nista bila seznanjena o predlogu državnega tožilstva za podaljšanje pripora in jima ni bila dana možnost, da se o predlogu izjavita pred prvim odločanjem sodišča o podaljšanju pripora dne 14.6.2005. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je bila obdolžencu s tem kršena pravica do obrambe v smislu 2. odstavka 371. člena ZKP v povezavi z določbo 29. člena Ustave in 16. člena ZKP, vendar pa ocenjuje, da kršitev ni vplivala na zakonitost izpodbijanega pravnomočnega sklepa. Zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 14.6.2005 je zagovornik dne 20.6.2005 vložil pritožbo zaradi kršitve 22. in 29. člena Ustave, kateri je Višje sodišče v Kopru s sklepom z dne 24.6.2005 ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pri ponovnem odločanju dne 27.6.2005 je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sklepa navedlo, da je predlog državnega tožilca za podaljšanje pripora utemeljen in pri svoji odločitvi upoštevalo tudi dejstva in okoliščine, ki izhajajo iz njegove obrazložitve predloga. Sodišče je ugotovilo tudi, da je bila obtožnica vročena obdolžencu in njegovemu zagovorniku ter da sta bila s tem oba seznanjena s predlogom državnega tožilca za podaljšanje pripora, s tem pa je bila obrambi dana možnost, da se izjasni o predlogu. Kot je razvidno iz obrazložitve prvostopnega sklepa, je sodišče ugotovilo obstoj utemeljenega suma, da je obdolženec storil očitana mu kazniva dejanja. Prav tako je ugotovilo, da so še vedno podane in izkazane konkretne okoliščine, ki so odločilne za presojo nadaljnjega obstoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti in tudi ocenilo neogibno potrebnost posega v obdolženčevo pravico do svobode. Zagovornik, ki je zoper sklep sodišča prve stopnje dne 30.6.2005 vložil pritožbo zaradi kršitev 20., 22. in 29. člena Ustave, je imel z vložitvijo pritožbe zoper odločitev sodišča prve stopnje (ponovno) možnost odgovoriti na dejstva in dokaze, na podlagi katerih je sodišče na predlog državnega tožilstva podaljšalo pripor iz navedenega pripornega razloga. Sodišče druge stopnje je v sklepu z dne 8.7.2005, s katerim je zavrnilo zagovornikovo pritožbo, z obširnimi razlogi (stran 4 sklepa) odgovorilo na njene navedbe ter ugotovilo, da sta obdolženec in njegov zagovornik imela po vloženi obtožnici možnost odgovoriti na predlog za podaljšanje pripora, kot ga je v obtožnici podalo državno tožilstvo, enako možnost sta imela tudi kasneje, kot tudi predlagati določene dokaze v podkrepitev svojih navedb, a tega nista storila niti v vloženi pritožbi.

Kršitev kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP je bistvenega pomena samo, če je vplivala na zakonitost sodne odločbe (3. točka 1. odstavka 420. člena ZKP). Zahteva sicer trdi, da obramba ni imela možnosti, da bi ugovarjala navedbam tožilstva o neogibnosti pripora in nadomestitve pripora z milejšim posegom v obdolženčevo svobodo, čemur pa Vrhovno sodišče, glede na spisovno gradivo, ne more pritrditi. Obdolženec in zagovornik sta v času po vročitvi obtožnice imela možnost odgovoriti na navedbe tožilstva v predlogu za podaljšanje pripora (s posebno vlogo in tudi v pritožbah zoper sklepa sodišča prve stopnje o podaljšanju pripora), vendar tega tudi v pritožbah nista storila. Izpodbijani pravnomočni sklep, s katerim je bil zoper obdolženca iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti pripor podaljšan na predlog državnega tožilstva ob vložitvi obtožnice, pa vsebuje obširno in izčrpno obrazložitev vseh okoliščin, ki so pomembne za zakonitost in pravilnost izpodbijanih sklepov, tako glede utemeljenosti suma o kaznivih dejanjih, kot o razlogih za podaljšanje pripora, njegove neogibnosti in sorazmernosti. Glede na navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pred (prvim) odločanjem o podaljšanju pripora sicer kršilo obdolženčevo pravico do obrambe v smislu 2. odstavka 371. člena ZKP v povezavi z določbo 29. člena Ustave in 16. člena ZKP, ki pa ni vplivala na zakonitost izpodbijane pravnomočne odločbe; da bi navedena kršitev kontradiktornosti vplivala na pravilnost in zakonitost pravnomočnega sklepa o podaljšanju pripora, pa v zahtevi za varstvo zakonitosti obramba tudi ni zatrjevala.

Sklep Višjega sodišča v Kopru z dne 24.6.2005, s katerim je to sodišče razveljavilo sklep o podaljšanju pripora z dne 14.6.2005 in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje, je sodišče prve stopnje prejelo v petek, dne 24.6.2005 (pri tem pa ura prejema iz dohodnega zaznamka ni razvidna, kar je v nasprotju z določbo 2. odstavka 216. člena Sodnega reda). Senat Okrožnega sodišča v Kopru je ponovno odločal v ponedeljek, dne 27.6.2005 in istega dne je bil sklep o podaljšanju pripora vročen obdolžencu.

V 207. členu ZKP, ki ureja podaljšanje pripora po izročitvi obtožnice sodišču, ni posebnih določb za primer razveljavitve sklepa o podaljšanju pripora. Ni dvoma, da sme biti obdolženec po izročitvi obtožnice sodišču do konca glavne obravnave v priporu le na podlagi sklepa o podaljšanju pripora. Zahteve, da je obdolženec lahko pridržan v priporu le na podlagi sklepa o podaljšanju pripora, pa ni mogoče razlagati tako, da se pripornik v primeru razveljavitve sklepa takoj izpusti. Po določbah ZKP, ki urejajo pripor, pripor namreč ne preneha avtomatično z iztekom v zakonu določenih rokov, ampak mora o odpravi pripora vedno odločiti sodišče s posebnim sklepom. Z razveljavitvijo sklepa o podaljšanju pripora je nastal enak položaj, kot ga ureja 2. odstavek 20. člena Ustave, ki določa, da mora o priporu, najkasneje pa v 24 urah po njem, obdolžencu biti vročena pisna obrazložena odločba (sodba VS RS, opr. št. I Ips 220/2001).

Sodišče prve stopnje o priporu po razveljavitvi sklepa ni odločilo v navedenem roku, temveč šele prvi naslednji delovni dan, s čimer je kršilo navedeno ustavno določbo v povezavi z določbo 2. odstavka 371. člena ZKP. Vendar pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče z izpodbijanim pravnomočnim sklepom ugotovilo obstoj vseh pogojev za pripor in pripor zoper obdolženca podaljšalo, zato navedena kršitev ni vplivala na zakonitost sodne odločbe (česar niti vložnik ni zatrjeval v vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti). Zato je neutemeljen tudi očitek v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je bil obdolženec v času od 24. do 27.6.2005 v priporu nezakonito.

IV. K zahtevi za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil zagovornik obd. D.B.: Bistvo izvajanj zahteve za varstvo zakonitosti, ki uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka zaradi nepravilne uporabe določb 200. in 201. člena ZKP (katerih sicer v razlogih ne precizira), je v izpodbijanju zaključka pravnomočnega sklepa o obstoju utemeljenega suma, da naj bi obdolženec storil kazniva dejanja, za katera je zoper njega vložena obtožnica. V povezavi s temi navedbami pa zahteva napada tudi zaključek sodišča o tem, da je še vedno podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti iz 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP.

Zoper obdolženega D.B. je državno tožilstvo vložilo obtožnico zaradi kaznivega dejanja po členu 311/5 in 3 KZ in po členu 196/1 KZ.

Izpodbijani pravnomočni sklep, ki pri podaljšanju pripora po vloženi obtožnici izhaja iz tako nastalega položaja, po oceni Vrhovnega sodišča vsebuje vse razumne in jasne razloge, zaradi katerih je sodišče pripor zoper obdolženca podaljšalo. Izpodbijani pravnomočni sklep z navedbo in presojo zbranih dokazov in podatkov upravičeno zaključuje, da je obdolženec utemeljeno osumljen storitve navedenih kaznivih dejanj ter da je še vedno podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti. Svoj zaključek o realni nevarnosti, da bi obdolženec kazniva dejanja ponavljal, torej o obstoju ponovitvene nevarnosti, s katero se zagotavlja varnost ljudi, sodišče ni oprlo le na okoliščino, da se zoper obdolženca vodi večje število kazenskih postopkov, kot to v zahtevi navaja zagovornik. Sodišče je namreč svoj zaključek o pripornem razlogu ponovitvene nevarnosti oprlo na obdolženčevo večkratno predkaznovanost tudi zaradi kaznivih dejanj zoper premoženje (podatki iz kazenske evidence), nadalje, da je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru obdolženec nepravnomočno obsojen zaradi istovrstnega kaznivega dejanja (kaznivega dejanja po členu 196/1 KZ) ter da je na Okrožnem sodišču v Novi Gorici zoper obdolženca vložena obtožnica prav tako zaradi istovrstnega kaznivega dejanja (kaznivega dejanja po členu 311 KZ), na Okrožnem sodišču v Kopru pa obtožnica zaradi kaznivega dejanja velike tatvine. Navedena dejstva pa je ocenilo tudi v povezavi s premoženjskimi razmerami obdolženca, ki je brez premoženja in brez zaposlitve.

Zahteva obdolženčevega zagovornika za varstvo zakonitosti z navedbami, da okoliščine, ki sta jih sodišči v pravnomočnem sklepu upoštevali za ugotovitev utemeljenosti suma in ponovitvene nevarnosti, niso primerne za takšne zaključke, v resnici ne uveljavlja kršitev določb 200. in 201. člena ZKP (kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP), temveč uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Ker pa po določbi 2. odstavka 402. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, jo je Vrhovno sodišče ob ugotovitvi, da ni podana kršitev zakona, na katero se vložnik sklicuje v svoji zahtevi, je zahtevo v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.