Jedro

Napotitev na specialistični pregled ni razlog, zaradi katerega je mogoča odložitev izvršitve kazni. Začasna odredba v zvezi s tožbo, o kateri je že pravnomočno odločeno, ni mogoča.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in sklep. 2. Tožeča stranka sama trpi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 27.12.2005. S to odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo predsednika Okrožnega sodišča v K. z dne 14.12.2005, s katero je ta zavrnil prošnjo tožnika za odložitev izvršitve kazni zapora.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe, da se začasno do pravnomočne odločitve v upravnem sporu odloži izvršitev izpodbijane odločbe.

V obrazložitvi sodbe sodišče prve stopnje soglaša s toženo stranko, da tožnik v prošnji za odložitev izvršitve kazni zapora ni navedel dejstev, s katerimi bi izkazal, da obstoji razlog za odložitev izvršitve kazni zapora iz 1. točke 1. odstavka 24. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1, Uradni list RS, št. 22/00), to je, da zaradi hujše bolezni ni zmožen nastopiti kazni. Navedel je le, da je bil zaradi zdravstvenih težav z dvema napotnicama splošnega zdravnika napoten na specialistični pregled. Take tožnikove navedbe pa tudi po presoji sodišča ne izkazujejo razloga iz navedene določbe ZIKS. Ker tožnik ni navajal pravno relevantnih dejstev, tudi dokazovanje z izvedencem ni potrebno. Zato je ugovor o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju neutemeljen. Kot neutemeljen sodišče zavrača tudi tožnikov ugovor bistvene kršitve določb postopka. Za zatrjevanje tožnika, da mu še ni bil vročen poziv za nastop kazni, v podatkih spisa ni podlage. Iz teh namreč izhaja, da je bil tožniku poziv za nastop kazni vročen dne 4.11.2002. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče navaja, da za izdajo začasne odredbe po 1. odstavku 69. člena ZUS ni podana procesna predpostavka. Ta bi bila podana, če bi tožnik med upravnim sporom brezuspešno zahteval odložitev izvršitve izpodbijanega upravnega akta pri organu, pristojnem za izvršbo. Tožnik pa take zahteve ni vložil pri organu, pristojnem za izvršbo, ampak pri toženi stranki. Zato je tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe obravnavalo po določbi 2. odstavka 69. člena ZUS in presodilo, da potreba za začasno drugačno ureditev stanja v zvezi s spornim pravnim razmerjem ni verjetno izkazana. Pavšalne tožnikove navedbe o zdravstvenem stanju in napotnici, s katerima je bil tožnik napoten na specialistični pregled po presoji sodišča ne kažejo na to, da bo z nastopom kazni ogroženo tožnikovo zdravstveno stanje in njegovo življenje. Po določbah ZIKS-1 so obsojencem na voljo vse zdravstvene storitve in zdravljenje v okviru zavoda, kakor tudi zunaj zavoda v zdravstvenih organizacijah. To pomeni, da ima tožnik tudi po nastopu prestajanja kazni svojemu zdravstvenemu stanju primerno oskrbo in bo lahko specialistične preglede po napotnicah opravil tudi med prestajanjem kazni.

Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS.

V pritožbi zoper sodbo navaja, da sodišče prve stopnje ni imelo podlage za sklepanje, da ne gre za hujšo bolezen. Kaj je hujša bolezen je strokovno vprašanje. Zakon predvideva, da o strokovnih vprašanjih poda mnenje neodvisni izvedenec. Zato je tožnik sodišču predlagal izvedbo dokaza z izvedencem na glavni obravnavi. Ker sodišče temu predlogu ni sledilo, je s tem bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu, kar je imelo za posledico nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Sporno je tudi dejansko stanje glede poziva za nastop kazni. Meni, da poziv, ki ga je prejel leta 2002 ni relevanten, saj je bila takrat izvršitev kazni izrecno zadržana v postopku zaradi zahteve za varstvo zakonitosti. Po prejemu odločitve Vrhovnega sodišča RS o zahtevi za varstvo zakonitosti pa bi moral prejeti nov poziv. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

V pritožbi zoper sklep tožnik navaja, da se ne strinja s sodiščem prve stopnje, da ni podana procesna predpostavka za izdajo začasne odredbe po 1. odstavku 69. člena ZUS. Prav tako se ne strinja s presojo sodišča glede pogojev za začasno odredbo po 2. odstavku 69. člena ZUS. Navaja, da je v zaporu mogoča le medicinska oskrba splošnega nivoja, ne pa tudi oskrba specialističnega pregleda. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni oziroma razveljavi ter odloči o povrnitvi stroškov postopka.

Tožena stranka in državni pravobranilec Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa v tem upravnem sporu na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba zoper sodbo ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Razlogi za odločitev so pravilni in imajo podlago v podatkih spisa in v določbah ZIKS-1, na katere se pravilno sklicuje sodišče prve stopnje.

Po določbi 24. člena ZIKS-1 je eden od razlogov za odložitev izvršitve kazni zapora tudi hujša bolezen zaradi katere obsojenec ni zmožen nastopiti kazni (1. točka 24. člena ZIKS). Odložitev izvršitve kazni zapora je le izjema, zato mora biti obstoj razloga za odložitev izkazan. ZIKS-1 v 2. odstavku 25. člena posebej določa, da je prošnji treba priložiti tudi dokaze o razlogih za odložitev kazni. Takih dokazov pa tožnik ni predložil. Iz podatkov spisa izhaja in tudi ni sporno, da je tožnik prošnji predložil le dve napotnici splošnega zdravnika za specialistični pregled. Te pa tudi po presoji pritožbenega sodišča niso dokaz o tem, da ima tožnik hujšo bolezen, zaradi katere ni zmožen prestajati kazni. Glede na navedeno in glede na to, da je tožnik prošnjo za odložitev kazni utemeljeval s tem, da je napoten na specialistični pregled, uveljavljana pritožbena razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb postopka nista podana. Napotitev na specialistični pregled namreč ni razlog, zaradi katerega je mogoča odložitev izvršitve kazni. Zato dejstvo, ali tožnik lahko nastopi prestajanje kazni zapora šele po opravljenih specialističnih pregledih, ni pravno relevantno za odločitev in dokazovanje tega dejstva z izvedencem ni potrebno. Zato po presoji pritožbenega sodišča to, da sodišče na glavni obravnavi ni izvedlo predlaganega dokaza, ni vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Pritožbeno sodišče je presodilo tudi pritožbeno navedbo glede poziva za nastop kazni. Res je sicer, da je, če je tako kot v tem primeru, po prejemu poziva za nastop kazni, izvršitev kazni odložena zaradi vložene zahteve za varstvo zakonitosti, potem ko je ta zavrnjena, potrebno obsojencu poslati nov poziv. Vendar po presoji pritožbenega sodišča zgolj dejstvo, da je tožnik, ne da bi prejel nov poziv, vložil prošnjo za odložitev izvršitve kazni, ne more vplivati na drugačno odločitev o zadevi.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zoper sodbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.

Pritožba zoper sklep je neutemeljena zaradi naslednjih razlogov: Temeljna značilnost začasne odredbe je njena začasnost. Smisel začasne odredbe po ZUS je, da se preprečijo škodljive posledice, ki bi zaradi v upravnem sporu izpodbijanega akta nastale tožniku, pa bi jih bilo kasneje, če bi sodišče ugotovilo, da je akt nezakonit, težko ali nemogoče odpraviti. Zato se z začasno odredbo le začasno, in sicer do pravnomočne sodne odločbe, zadrži izvršitev izpodbijanega akta (1. odstavek 69. člena ZUS) ali začasno uredi sporno pravno razmerje (2. odstavek 69. člena ZUS). Zato začasna odredba v zvezi s tožbo, o kateri je bilo že pravnomočno odločeno, ni več mogoča. In ker je v tem primeru tožnik predlagal začasno odredbo v zvezi s tožbo, o kateri je pritožbeno sodišče pravnomočno odločilo s 1. točko izreka te sodbe in sklepa, začasna odredba ni več mogoča. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zoper izpodbijani sklep na podlagi 73. člena v zvezi z 68. členom ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odstavka 23. člena ZUS, po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, kadar sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti upravnega akta, kot je odločilo v obravnavani zadevi.